Parada ponosa v Budimpešti, napovedana za jutri, je najnovejše­ ideološko polje merjenja moči med iliberalno vlado Viktorja Orbána in v državi preganjano skupnostjo LGBT+. Organizatorji shoda in župan prestolnice Gergely­ Karácsony so odločeni, da bodo kljubovali prepovedi zbiranja. Ta temelji na marca sprejetem zakonu, ki pooblašča policijo, da ne dovoli javnega zbiranja, za katero je ocenjeno, da bi lahko mladoletnike izpostavilo »homoseksualnosti ali spremembi spola«.

Tri mesece zatem, ko je madžarski parlament pod pretvezo zaščite otrok efektivno prepovedal shode v podporo pravicam skupnosti LGBT+, bo vzdržnost sporne zakonodaje preizkušena tudi v praksi. Čeprav je policija prejšnji teden izdala prepoved izvedbe parade ponosa, bo na budimpeške ulice jutri predvidoma šlo na tisoče ljudi, odločenih, da bodo zaščitili ne samo pravice istospolno usmerjenih, temveč tudi demokratične svoboščine, na čelu s svobodo zbiranja.

 »Ta boj ni le za skupnost LGBT+, ampak je boj za vse. Skupaj z Budimpešto bomo branili sebe in tiste, ki se zdaj bojijo, tiste, ki zdaj molčijo, tiste, ki so zdaj v nevarnosti. Civilno družbo, madžarske državljane,« je ob napovedi shoda poudaril Máté Hegedüs, tiskovni predstavnik parade ponosa. »Naša ustavna pravica je, da se mirno zbiramo, da smo skupaj in da korakamo za naše človeško dostojanstvo in temeljne pravice. To bomo storili­ 28. junija.«

Igra živcev

Organizatorji parade pri zoperstavljanju madžarskim oblastem po vsem sodeč uživajo veliko mednarodno podporo. K dvigu prepovedi vsakoletnega shoda za pravice in vidnost pod mavričnim dežnikom je včeraj madžarsko vlado pozvala tudi predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen. Že pred tem, konec maja, je 20 držav članic Evropske unije, med njimi tudi Slovenija, pozvalo Bruselj, naj ukrepa proti še enem v nizu napadov ultrakonservativne Orbánove vlade na civilno družbo ter transspolne in neheterosekusalno usmerjene posameznike. Prav tako je izrazilo podporo dogodku več kot trideset veleposlaništev, med katerimi po pisanju Reutersa pomenljivo ni ZDA.

Madžarska vlada se ne zmeni za pritiske iz tujine. Predstavnike diplomatskih predstavništev v Budimpešti je opozorila, da je udeležba na paradi prekršek, in apelirala, naj ostanejo doma. Orbán je v suverenističnem tonu zabičal Bruslju, naj se vzdrži vmešavanja v odločitve držav članic na področju kazenskega pregona, pri katerih nima pristojnosti, in evropski komisiji svetoval, naj se raje osredotoči na najakutnejše izzive, kot sta energetska kriza in zmanjševanje konkurenčnosti EU.

Odziv dolgoletnega madžarskega premiera je v marsičem pričakovan, toda vztrajnost organizatorjev pri izvedbi parade ponosa njegovo vlado postavlja pred potencialno velik izziv, so opozorili analitiki.

»Priča smo igri živcev med organizatorji in madžarsko vlado,« je za Delo pojasnil Daniel Hegedüs, strokovnjak za srednjo Evropo pri Nemškem Marshallovem skladu. »Če se ljudje kljub prepovedi pojavijo na paradi ponosa, bo Orbán soočen z neugodno izbiro. Brez ukrepanja lahko izpade šibek, kar lahko še pospeši njegov politični zaton. Nasilno razbitje mirnega shoda za enakost bi po drugi strani še poudarilo avtokratskost njegovega režima. Nobena od teh možnosti ni dobra izhodiščna točka za [parlamentarne] volitve leta 2026.«

Padajoča priljubljenost vladajoče stranke Fidesz velja za enega od glavnih vzrokov najnovejšega vala omejevanja pravic skupnosti LGBT+ na Madžarskem. Opazovalci verjamejo, da poskuša Orbán s tem nastaviti past svojemu največjemu tekmecu, opozicijski stranki Tisza, in jo prisiliti v jasno opredelitev v podporo paradi ponosa in pravicam istospolno usmerjenih, česar zunajparlamentarna desnosredinska stranka zaradi strahu pred odvračanjem konservativnejših volivcev doslej ni izrecno storila.

Javnomnenjska raziskava za družbo Háttér je pokazala, da istospolne poroke podpira okoli 49 odstotkov Madžarov, nekaj več kot polovici se zdi sprejemljivo, da se zaljubita moška, še nekoliko več (57 odstotkov) jih meni enako, ko gre za ljubezen med ženskama.

Popolna tarča

Orbánovo kriminaliziranje skupnosti LGBT+ in njeno potiskanje iz javne sfere v nevidnost ni osamljeno, ampak je del širše strategije populističnih vlad, ki ­poskušajo mobilizirati volivce s slikanjem manjšin kot grešnih ­kozlov.

»Iliberalni režimi uporabljajo pravna sredstva, da preprečijo vsakršno izražanje identitete ali [nasprotnih] političnih stališč. Seveda je tudi parada ponosa oblika političnega izraza,« je za Delo razmišljal Damir Banović s pravne fakultete v Sarajevu, ki se ukvarja z raziskovanjem položaja spolnih manjšin. »Takšni ukrepi so idealni za ohranjanje teh režimov, saj ti ­vedno potrebujejo zunanjega sovražnika. Gibanje LGBT+ je pri tem popolna tarča – zlasti v državah, ki gredo skozi procese retradicionalizacije ali v katerih se religija ponovno vmešava v politično ­sfero.«

Prav vračanje k tradicionalnim vrednotam po njegovem pojasnjuje razliko v sprejemanju drugačnih oblik ljubezni in spolnih identitet med vzhodom in zahodom Evrope. »Po padcu komunizma je nastala ideološka praznina. Imeli smo eno ideologijo – komunistično –, in ko so ti režimi propadli, se je pojavilo vprašanje: v kaj zdaj verjamemo? Religija je bila logičen korak za zapolnitev te praznine,« je razmišljal.

Z vstopom religije v ospredje kot nove nosilke skupnih vrednot se je po njegovih besedah v nekdanjih socialističnih in komunističnih državah preoblikovala tudi kolektivna zavest, kar je spodbudilo vzpon nacionalističnih gibanj. »Nacionalizem pogosto pomeni močen kolektivizem, poudarjanje tradicionalnih vrednot in manjšo strpnost do drugačnih,« je poudaril.

Prav tako ne smemo zanemariti odsotnosti resne liberalne filozofske tradicije kot sestavnega dela vzhodnoevropskih družbenih narativov. »Medtem ko so v zahodnoevropskih državah liberalizem gradili misleci, filozofi in aktivisti, ki so jasno ločevali med zasebnim in javnim prostorom ter gradili individualne in nato kolektivne pravice, tega v Vzhodni Evropi skorajda ni bilo. Prevladovale so kolektivna miselnost in močne kolektivne identitete,« je poudaril Banović.

–––––– 

 Članek je objavljen v okviru projekta SOS4Democracy, v katerem sodeluje medijska hiša Delo.

Projekt je prejel sredstva iz programa Evropske unije za raziskave in inovacije Horizon Europe (št. pogodbe 101119678). Izražena stališča in mnenja pripadajo avtorju in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za raziskave (REA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki financira akcijo.