V nadaljevanju preberite:

Triinosemdesetletni Terrence Quinlan in leto starejši John Morris se od drugih predstavnikov svoje generacije razlikujeta po tem, da lahko opišeta trenutke ob eksploziji jedrske bombe. Oba sta se v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja komaj polnoletna znašla na Kiritimatiju oziroma Božičnem otoku sredi Tihega oceana. »V resnici nam omemba jedrskih bomb ni kaj dosti pomenila,« nam je v pogovoru pojasnil Morris. »Bili smo v istem čolnu. Edini, ki so kaj vedeli, so bili verjetno naši nadrejeni. Vsi drugi smo preprosto storili tisto, kar so nam rekli.« Ko je nabornikom postalo jasno, da bodo prisostvovali testiranju britanskega jedrskega arzenala, je v njih vseeno začel rasti nemir. »Ko smo sedeli na obali in čakali na detonacije, smo bili do konca prestrašeni,« se dogodkov iz leta 1958 spominja mlajši od veteranov. Toda strah, ki so ga čutili možje, jih sodeč po pričevanju obeh ni mogel pripraviti na tisto, kar so doživeli vsakič, ko so se znašli s hrbtom obrnjeni proti kraju eksplozije.