Strah pred vojno »brez posrednikov«

V Evropi se bojijo, da bo Turčija pribežnikom spet odprla »balkansko pot«.
Fotografija: Erdoğan od Nata ne pričakuje le »besedne«, temveč tudi »dejansko podporo«. Foto: Reuters
Odpri galerijo
Erdoğan od Nata ne pričakuje le »besedne«, temveč tudi »dejansko podporo«. Foto: Reuters

Zaradi čedalje ostrejših spopadov med sirskimi in turškimi enotami­ v Idlibu in okolici se povečuje nevarnost izbruha »večjega odkritega mednarodnega vojaškega spopada«, je danes opozoril evropski »zunanji minister« Josep Borrell.

»Zdaj je huje kakor ponoči 24. novembra 2015,« je na twitterju trenutno dogajanje v Idlibu opisal nekdanji svetovalec turških oboroženih sil, zdaj varnostni analitik Metin Gürcan. Tisto noč pred dobrimi štirimi leti je namreč turški lovec nad sirskim ozemljem sestrelil ruski bombnik, kar je ruski predsednik Vladimir Putin razglasil za »zahrbten udarec« pomagačev mednarodnih teroristov.

Ta incident je skorajda izzval oboroženi spopad med Rusijo, ki je takrat vojaško priskočila na pomoč sirskemu predsedniku Bašarju al Asadu, in po vojaški sili drugo najmočnejšo članico Nata, ki na severozahodu Sirije podpira domnevno umirjeno, a gotovo oboroženo opozicijo. Takrat so bili povsem drugačni časi. Oblasti v Damasku so bile tik pred porazom, saj so izgubile nadzor nad večino sirskega ozemlja, zdaj pa sta (z izjemo Golanske planote, ki jo je okupiral Izrael) le še Idlib in njegova okolica v rokah nevladnih sil.

Erdoğan od Nata ne pričakuje le »besedne«, temveč tudi »dejansko podporo«. Foto: Reuters
Erdoğan od Nata ne pričakuje le »besedne«, temveč tudi »dejansko podporo«. Foto: Reuters


Dolgo je trajalo, da sta Ankara in Moskva umirili strasti, nekdaj tesna zaveznika, turški predsednik Recep Tayip Erdoğan in njegov ruski kolega Putin, pa spet postala »najboljša prijatelja«, ki sta obnovila gospodarske, vojaške in energetske odnose med državama. Državi sta skupaj z Iranom, ki je bil tako kot vse druge sirske sosede vpleten v tamkajšnjo »vojno prek posrednikov«, poskušali reševati krizo s pogajanji v okviru tako imenovanega astanskega formata, najvišji predstavniki obeh držav pa so se tudi dvostransko dogovarjali o tem, kaj narediti v Siriji, da ne bi bilo ponovnih zaostritev med njima. To »zatišje« je trajalo do nevihte, ki jo je najprej povzročil turški vojaški pohod proti Kurdom na drugi strani njihove južne meje, do konca pa razburkali zadnji osvobodilni boji, ki jih je začel Damask.
 

Grožnje o odprtju turških mej


V zadnjem času se je ponavljal podoben scenarij. Najprej so udarile sirske enote, nato so tako besedno kot vojaško napadli Turki, na kar so ostro retorično odgovorili v Damasku in malce bolj umirjeno v Moskvi, na koncu pa sta izbruhe napetosti poskusila v telefonskih pogovorih rešiti Erdoğan in Putin. Vmes so se v Ankari in Moskvi sestajale visoke delegacije, a njihova pogajanja, prav v četrtek je pred zadnjo zaostritvijo v turški prestolnici potekal tretji krog pogajanj, doslej niso obrodila sadov.

V Evropi so izzvale paniko tudi »neuradne« grožnje, da Turčija beguncem iz Sirije ne bo več preprečevala nadaljevanja poti proti stari celini. Foto: Reuters
V Evropi so izzvale paniko tudi »neuradne« grožnje, da Turčija beguncem iz Sirije ne bo več preprečevala nadaljevanja poti proti stari celini. Foto: Reuters


To se je zgodilo tudi v zadnjih dneh. Tudi včeraj sta na pobudo Ankare voditelja po telefonu reševala krizo in napovedala nova pogajanja, po poročanju turških virov sta se dogovorila tudi o čimprejšnjem srečanju iz oči v oči. A tokrat so razmere nekoliko drugačne. Po zadnjem sirskem napadu je turški svet za nacionalno varnost razglasil Asadove enote za »sovražne cilje«, danes se bo tudi iztekel ultimat, ki ga je Erdoğan pred časom dal Asadu: »Če Damask ne bo do konca meseca umaknil vojske iz Idliba, bo turška vojska začela vojno proti njej.« Hkrati je Turčija začela ofenzivo na mednarodni fronti. Prvič je vmešala v krizo Nato in ga pozvala, naj ji priskoči na pomoč. Hkrati je bilo iz Ankare slišati grožnje o odprtju turških mej za sirske pribežnike.


 

Dejanska, ne le besedna podpora


»Pravkar se je solidarnostno z našo zaveznico Turčijo sestal svet Nata. Obsojamo zračne napade sirskega režima in Rusije,« je danes na twitterju zapisal generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg. Pozneje je pozval vpletene, naj znova začnejo spoštovati mirovni sporazum izpred dveh let. Odgovoru na novinarsko vprašanje, kako se bo odzvalo severnoatlantsko zavezništvo, se je izognil z izjavo, da »zaveznice neprestano razmišljajo, kaj še lahko naredijo, da bi pomagale Turčiji«. Erdoğanov tiskovni predstavnik Fahrettin Altun je včeraj izjavil, da turški predsednik od Nata ne pričakuje le »besedne«, temveč tudi »dejansko podporo«.

V Evropi so izzvale paniko tudi »neuradne« grožnje, da Turčija beguncem iz Sirije ne bo več preprečevala nadaljevanja poti proti stari celini. Nekateri mediji so poročali, da so se ti včeraj že zbirali ob turško-grški meji, čeprav so v Združenih narodih zatrdili, da nimajo informacij ne o spremembi turške pribežniške politike ne o premikanju sirskih beguncev. Tudi predstavniki EU so zagotovili, da iz Ankare niso dobili uradnih informacij, ki bi potrdile, da bo Turčija res odprla meje. O teh grožnjah se je včeraj po telefonu grški predsed­nik vlade Kiriakos Micotakis pogovarjal z nemško kolegico Angelo Merkel, iz Bolgarije pa so sporočili, da so pripravljeni svojih 300 kilometrov kopenske meje s Turčijo zavarovati s 1000 vojaki.

Preberite še:

Komentarji: