Zapoved, prepoved ali (samo)cenzura?
Politična korektnost: »Tisti, ki so odločeni, da bodo užaljeni, bodo vedno nekje našli nekaj dovolj provokativnega.«
Odpri galerijo
Foto Dylan Martinez Reuters
»V obdobju hiperobčutljivosti in diktata tako imenovane politične korektnosti postaja participacija v javnem diskurzu tako nevarna, da mnogi raje utihnejo. Odločijo se za umik v intimo zasebnosti, saj sploh več ne utegnejo slediti najnovejšim ortodoksnim zapovedim, kako ne užaliti koga na podlagi spolnih, rasnih, etničnih, političnih, družbenih, ideoloških in verskih karakteristik«.
Misel ameriške pisateljice in publicistke Lionel Shriver se zdi simptomatična za današnji čas. Termin politične korektnosti menda formalno izvira iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ko so v Sovjetski zvezi za vrsto družbenih fenomenov in relacij izumili svojevrstno birokratsko latovščino, spet drugi kot temeljni izvor omenjajo slavno Maovo Rdečo knjižico, vendar se je v današnjem pomenu besede uveljavil v ameriških študentskih kampusih ob koncu osemdesetih let preteklega stoletja. In se do danes razrasel v povsem neobvladljivo mrežo zapovedi, prepovedi in (samo)cenzure.
Kako bizarne razsežnosti dobiva to sprva povsem nedolžno priporočilo o kodeksu obnašanja med študenti morda kaže zadnja domislica tako imenovane skupine za enakopravnost in različnost na univerzi v Oxfordu. Ta je v kodeks ne samo sprejemljivega, temveč kar obveznega načina obnašanja uvrstila očesni stik – če se mu kdo izogiba in koga ne želi pogledati v oči, to velja za znak mikroagresije in prikritega ter latentnega rasizma in/ali šovinizma. Kljub številnim protestom tako študentov kot profesorjev od te zapovedi v omenjeni oxfordski skupini niso hoteli odstopiti, dokler niso dobili strokovnega poduka, da se nekateri ljudje, denimo avtisti, refleksno izogibajo očesnemu stiku. Zapoved so nato nemudoma umaknili, saj bi ob vztrajanju prizadeli osebno integriteto avtistov, kar bi bilo seveda spet politično nekorektno.
Kot v svoji knjigi Politična korektnost: Zgodovina semantike in kulture opozarja Geoffrey Hughes je – podobno kot sovražni govor – tudi politično (ne)korektnost nemogoče jasno opredeliti. Sam je poskušal slediti genezi tega pojava vse od srednjeveškega angleškega pesnika Geoffreyja Chaucerja, renesančnega Williama Shakespeara in Christopherja Marlowa, pa Jonathana Swifta vse do rap glasbe in sodobnega ameriškega dramatika Davida Mameta. Določeno previdnost pri izbiri besednjaka, semantične spremembe, evfemizme in neologizme je namreč mogoče zaslediti v vseh obdobjih, vendar gre praviloma za svobodno odločitev avtorjev in ne za rigorozen družbeni normativ. Hughes zato označuje politično korektnost kot svojevrsten poskus družbenega in socialnega inženiringa, cepljenega s sodobnim puritanstvom, posledice pa znajo biti kritične za družbene strukture in dinamiko njihovih notranjih procesov.
Ker razlaga termina ostaja poljubna in prilagojena idejam ali domislicam vedno večje armade pravovernih apologetov, jo je mogoče pravzaprav aplicirati na katero koli področje. Nekateri primeri so že na meji komičnega, denimo odločitev mestnega sveta v britanskem mestecu Royal Tunbridge Wells, da izraz brainstorming (možganska nevihta) zamenjajo s thought shower (tušem idej), saj bi bili lahko sicer prizadeti ali užaljeni epileptiki. Ali pa avstralski primer, kjer so Božičkom prepovedali vzklikati ho ho ho, ker obstaja nevarnost, da bi s tem plašili otroke, predvsem pa je ta vzklik nekoliko podoben začetku ameriškega slengovskega poimenovanja za prostitutke in bi lahko bile užaljene ženske.
Med zabavnejše primere lahko uvrstimo tudi kazen za študente na enem od ameriških kampusov, ki so priredili zabavo v mehiškem slogu, si na glavo posadili sombrere in se nalivali s tekilo, nato pa so prejeli strog opomin, da gre za povsem nesprejemljiv primer »etničnega stereotipiziranja«. Tudi sicer so najbolj na udaru študenti, kjer ne gre zgolj za korektnost obnašanja, izražanja in medsebojnega komuniciranja, temveč se vrstijo opozorila o morebitnih negativnih ali »šokantnih« izkušnjah na nekaterih študijskih programih. Bodoče študente teologije na univerzi v Glasgowu recimo opozarjajo, da se bodo pri študiju srečali z »eksplicitnimi in zelo nazornimi vizualnimi upodobitvami križanja«, študenti veterine bodo zagotovo imeli opravka z mrtvimi mišmi, bodoči arheologi se morajo psihično pripraviti na zelo verjetne najdbe skeletov, celo študente sociologije opozarjajo, da bodo v študijskem procesu naleteli na »problematične in kontrovezne ideje«. Odtod izraz snowflake generation, torej hiperobčutljiva, v vato zavite generacija, ki naj bi bila zaščitena pred vsemi konfliktnimi situacijami.
Omejitve strokovne literature in leposlovja
Vse več je tudi neposrednih in posrednih omejitev pri konkretnem delu. Darío Fernández-Morera, avtor knjige Mit o andaluzijskem raju, je opozoril, da postaja akademsko raziskovanje posameznih zgodovinskih obdobij vse težje, razen če avtorji ne uporabljajo danes edino sprejemljivega načina izražanja, ki mora biti za posamezna zgodovinska poglavja afirmativno ali vsaj nevtralno. Po njegovih besedah je danes recimo zelo težko najti založnika, ki bi objavil korektno in verodostojno knjigo o recimo islamski vladavini v Španiji, saj se vsi bojijo obtožb o islamofobiji, zato pa so nadvse dobrodošli tisti, ki so pripravljeni napisati še kakšno kritično delo o inkviziciji, kolonializmu in sežiganju čarovnic.
A problem niso zgolj zgodovinske študije, tudi leposlovje je na udaru kritike, še posebej, če gre za primere tako imenovane kulturne apropriacije, torej nekakšne prilastitve tujih kultur. Avtorji naj ne bi bili upravičeni, da posegajo v tuja kulturna okolja, eden od primerov je knjiga Čebelica Chrisa Cleavea, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu. Cleave, ki je pisatelj in psiholog, precej časa pa posveča tudi problematiki beguncev v različnih londonskih azilnih centrih, se je znašel na udaru, češ da moški in belec ne more prvoosebno pisati o črni nigerijski deklici in sicer zato, ker naj bi bila to »kraja identitete«, namesto empatije pa naj bi bila pri pisatelju primarna »pokroviteljska kulturna hegemonija«.
Sicer pa ne gre zgolj za omejitve aktualne književne produkcije, nekateri so se odločili narediti tudi čistko v šolskih knjižnicah na področju klasičnih avtorjev. Na nekaterih ameriških srednjih šolah tako dijaki ne morejo več prebirati recimo Prigod Huckleberry Finna Marka Twaina ali knjige Harper Lee Če ubiješ oponašalca, sicer velike uspešnice iz 60. let prejšnjega stoletja. Argument se glasi, da gre za zgrešen pristop pri obravnavi rasne enakopravnosti in za uporabo neprimernih izrazov, zaradi katerih bi lahko učenci o tej tematiki dobili napačen vtis ali pa bi bili užaljeni in prizadeti.
Načeloma s pozivi za politično korektnost sicer ni nič narobe, večina si želi kultiviranih in spoštljivih medsebojnih odnosov. Težava je v tem, da kakršni koli zavezujoči sklepi nujno posegajo v svobodo govora, zato je potrebno biti previden. Lep primer je predlog Sovjetske zveze iz sedaj že daljnega leta 1966, ko so želeli v Združenih narodih sprejeti deklaracijo o prepovedi »vzbujanja sovraštva«, kar je večina zahodnih držav zavrnila, saj bi to lahko totalitarnim režimom ponudilo pravno osnovo za pregon kritikov, ker bi bilo mogoče takšno določilo interpretirati na najrazličnejše načine.
In tukaj je seveda še dolga evropska tradicija ironije, posmeha, cinizma, brutalno ostrih in neprizanesljivih medijskih, literarnih, vizualnih in uprizoritvenih projektov, spisov, komentarjev in karikatur, ki so pogosto na meji dobrega okusa. Od Stare Grčije in Rima do danes se je ta tradicija obdržala in četudi je velikokrat groba, bizarna in vulgarna, vendarle predstavlja pomemben korektiv družbenim anomalijam in njihovim nosilcem. Poleg tega tovrstna dejavnost v številnih državah uživa veliko večjo svobodo izražanja, kot to velja za ozko področje medijskega informiranja, ponekod, kot v Nemčiji in Italiji, je satira v najširšem pomenu zaščitena tudi z ustavo.
Žal številni posamezniki, ki si načeloma prizadevajo za svobodo govora in grmijo proti principom politične korektnosti, prav s svojimi izjavami paradoksalno potrjujejo potrebo, da se javni diskurz kultivira. Eden takšnih je nedvomno ameriški predsednik Donald Trump, ki se lahko prav kaotičnemu stanju na tem področju zahvali, da številne njegove šovinistične, rasistične ali preprosto vulgarne in povsem neodgovorne izjave niso bolj škodile njegovi politični karieri.
V Sloveniji ne zaostajamo
Tudi Slovenija ni imuna pred poskusi uveljavljanja principov politične korektnosti. Temelj je bil postavljen pravzaprav že s kodificiranim socialističnim besednjakom, ki se je v številnih primerih obdržal do danes, kar se najpogosteje odraža z uporabo evfemizmov, ki prikrivajo, izkrivljajo ali celo povsem nevtralizirajo avtentičen pomen. Praviloma so ti prijemi namenjeni različnim družbenim fenomenom, njihova raba pa sega na najrazličnejša področja – med drugim smo recimo nedavno zasledili informacijo o nameravani ustrelitvi dvesto medvedov, čemur se v slovenski politično korektni birokratski latovščini reče »odvzem medvedov iz naravnega okolja«. Prav tako ne zaostajamo veliko pri predpisovanju izrazoslovnih normativov za različne tako imenovane ranljive družbene skupine, v ta nabor pa – neformalno – sodijo tudi delne in nepopolne informacije ali pa nasploh izogibanje informiranju o posameznih občutljivih primerih.
Sociolog Frane Adam meni, da je v javni komunikaciji sicer potrebna neka zadržanost in izogibanje pristopu ad personam, vendar politična korektnost ne implicira izogibanja določenim temam ali samocenzuro, vključno z danes najbolj vročo temo migracij. Po njegovem mnenju je treba biti zelo previden pri obtoževanju politične nekorektnosti in »sovražnega govora«, saj je temeljni generator obeh pojavov medmrežje s svojo karakteristiko anonimnosti, medtem ko na splošno – z izjemo ščuvanja k nasilju – nikakor ne bi smeli posegati v svobodo govora in izražanja stališč.
Adam opozarja, da se na mnogih univerzah, zlasti v ZDA, Kanadi in Avstraliji, uveljavlja zelo zožena interpretacija, ki meji na samocenzuro in obenem ustvarja umetno manihejsko delitev »kdor ni z nami, je proti nam«. Jordan Peterson je tu zaznal korenine radikalizacije in grobega populizma kot reakcije na te radikalne poglede, ki ne dovoljujejo nobene pripombe ali diskusije. Ob prevladi monologa je težko identificirati meje (ne)odgovornosti, to je možno samo v odprti komunikaciji, v dialogu. »Edino orožje, ki zaustavlja in razgalja politično nekorektnost in posledično sovražni govor, je pluralistična diskurzivna situacija. To je zahtevna zadeva in pri nas ji mediji oziroma tisti, ki jih upravljajo, niso kos«, meni Adam.
Navidezna politična razmejitev
Načeloma naj bi bili zagovorniki in nasprotniki politične korektnosti strogo razdeljeni po političnem pozicioniranju na levico in desnico, vendar ločnica nikakor ni tako jasna. Britanski igralec Stephen Fry, ki se ne prišteva na desno stran političnega spektra, je do politične korektnosti izredno kritičen. »Sem nekakšen staromoden levičar oziroma liberalec, kar je sicer bolj moje intimno občutje kot politični manifest. Dva tabora tega kulturnega boja, ki ne stojita na levici in desnici, temveč na dveh straneh širokega kanjona, kričita drug na drugega in globoko sem nesrečen, da živim v obdobju takšnega sovraštva«, je dejal Fry.
Po njegovem mnenju so zagovorniki politične korektnosti že v osnovi pitijski, pobožnjakarski, zaverovani vase in brez kakršnega koli smisla za humor, kar ga najbolj moti, pa je popolna neučinkovitost takšnega aktivizma. »Kot homoseksualec si seveda ne želim zapostavljenosti na področju spolne orientacije, kot Jud zavračam etnične in verske konflikte, kot človek s hudo izkušnjo manične depresije pa si tudi ne želim stigmatizacije zaradi duševnih težav. In vendar na nobenem od teh področij zavzemanje za politično korektnost ni prineslo prav nobenega napredka, prav nasprotno, konflikti so se le še zaostrili, sovraštvo pa naraslo«, je dejal Fry.
Ni dvoma, da se bodo zagovorniki politične korektnosti v prihodnje še bolj zavzeto zbirali na barikadah, morda bi pri tem veljalo upoštevati razmišljanje tudi pri nas dobro poznanega, sicer že pokojnega pisatelja in publicista Christopherja Hitchensa: »Tisti, ki so odločeni, da bodo užaljeni, bodo vedno nekje našli nekaj dovolj provokativnega. Nikakor se ne moremo dovolj spremeniti, da bi se lahko prilagodili in ustregli vse večjim zahtevam fanatikov. Zame in še za marsikoga drugega pa bi bilo pravzaprav poniževalno, če bi to sploh poskušal«.
Misel ameriške pisateljice in publicistke Lionel Shriver se zdi simptomatična za današnji čas. Termin politične korektnosti menda formalno izvira iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ko so v Sovjetski zvezi za vrsto družbenih fenomenov in relacij izumili svojevrstno birokratsko latovščino, spet drugi kot temeljni izvor omenjajo slavno Maovo Rdečo knjižico, vendar se je v današnjem pomenu besede uveljavil v ameriških študentskih kampusih ob koncu osemdesetih let preteklega stoletja. In se do danes razrasel v povsem neobvladljivo mrežo zapovedi, prepovedi in (samo)cenzure.
Kako bizarne razsežnosti dobiva to sprva povsem nedolžno priporočilo o kodeksu obnašanja med študenti morda kaže zadnja domislica tako imenovane skupine za enakopravnost in različnost na univerzi v Oxfordu. Ta je v kodeks ne samo sprejemljivega, temveč kar obveznega načina obnašanja uvrstila očesni stik – če se mu kdo izogiba in koga ne želi pogledati v oči, to velja za znak mikroagresije in prikritega ter latentnega rasizma in/ali šovinizma. Kljub številnim protestom tako študentov kot profesorjev od te zapovedi v omenjeni oxfordski skupini niso hoteli odstopiti, dokler niso dobili strokovnega poduka, da se nekateri ljudje, denimo avtisti, refleksno izogibajo očesnemu stiku. Zapoved so nato nemudoma umaknili, saj bi ob vztrajanju prizadeli osebno integriteto avtistov, kar bi bilo seveda spet politično nekorektno.
Poskus socialnega inženiringa
Kot v svoji knjigi Politična korektnost: Zgodovina semantike in kulture opozarja Geoffrey Hughes je – podobno kot sovražni govor – tudi politično (ne)korektnost nemogoče jasno opredeliti. Sam je poskušal slediti genezi tega pojava vse od srednjeveškega angleškega pesnika Geoffreyja Chaucerja, renesančnega Williama Shakespeara in Christopherja Marlowa, pa Jonathana Swifta vse do rap glasbe in sodobnega ameriškega dramatika Davida Mameta. Določeno previdnost pri izbiri besednjaka, semantične spremembe, evfemizme in neologizme je namreč mogoče zaslediti v vseh obdobjih, vendar gre praviloma za svobodno odločitev avtorjev in ne za rigorozen družbeni normativ. Hughes zato označuje politično korektnost kot svojevrsten poskus družbenega in socialnega inženiringa, cepljenega s sodobnim puritanstvom, posledice pa znajo biti kritične za družbene strukture in dinamiko njihovih notranjih procesov.
Ker razlaga termina ostaja poljubna in prilagojena idejam ali domislicam vedno večje armade pravovernih apologetov, jo je mogoče pravzaprav aplicirati na katero koli področje. Nekateri primeri so že na meji komičnega, denimo odločitev mestnega sveta v britanskem mestecu Royal Tunbridge Wells, da izraz brainstorming (možganska nevihta) zamenjajo s thought shower (tušem idej), saj bi bili lahko sicer prizadeti ali užaljeni epileptiki. Ali pa avstralski primer, kjer so Božičkom prepovedali vzklikati ho ho ho, ker obstaja nevarnost, da bi s tem plašili otroke, predvsem pa je ta vzklik nekoliko podoben začetku ameriškega slengovskega poimenovanja za prostitutke in bi lahko bile užaljene ženske.
Med zabavnejše primere lahko uvrstimo tudi kazen za študente na enem od ameriških kampusov, ki so priredili zabavo v mehiškem slogu, si na glavo posadili sombrere in se nalivali s tekilo, nato pa so prejeli strog opomin, da gre za povsem nesprejemljiv primer »etničnega stereotipiziranja«. Tudi sicer so najbolj na udaru študenti, kjer ne gre zgolj za korektnost obnašanja, izražanja in medsebojnega komuniciranja, temveč se vrstijo opozorila o morebitnih negativnih ali »šokantnih« izkušnjah na nekaterih študijskih programih. Bodoče študente teologije na univerzi v Glasgowu recimo opozarjajo, da se bodo pri študiju srečali z »eksplicitnimi in zelo nazornimi vizualnimi upodobitvami križanja«, študenti veterine bodo zagotovo imeli opravka z mrtvimi mišmi, bodoči arheologi se morajo psihično pripraviti na zelo verjetne najdbe skeletov, celo študente sociologije opozarjajo, da bodo v študijskem procesu naleteli na »problematične in kontrovezne ideje«. Odtod izraz snowflake generation, torej hiperobčutljiva, v vato zavite generacija, ki naj bi bila zaščitena pred vsemi konfliktnimi situacijami.
Omejitve strokovne literature in leposlovja
Vse več je tudi neposrednih in posrednih omejitev pri konkretnem delu. Darío Fernández-Morera, avtor knjige Mit o andaluzijskem raju, je opozoril, da postaja akademsko raziskovanje posameznih zgodovinskih obdobij vse težje, razen če avtorji ne uporabljajo danes edino sprejemljivega načina izražanja, ki mora biti za posamezna zgodovinska poglavja afirmativno ali vsaj nevtralno. Po njegovih besedah je danes recimo zelo težko najti založnika, ki bi objavil korektno in verodostojno knjigo o recimo islamski vladavini v Španiji, saj se vsi bojijo obtožb o islamofobiji, zato pa so nadvse dobrodošli tisti, ki so pripravljeni napisati še kakšno kritično delo o inkviziciji, kolonializmu in sežiganju čarovnic.
A problem niso zgolj zgodovinske študije, tudi leposlovje je na udaru kritike, še posebej, če gre za primere tako imenovane kulturne apropriacije, torej nekakšne prilastitve tujih kultur. Avtorji naj ne bi bili upravičeni, da posegajo v tuja kulturna okolja, eden od primerov je knjiga Čebelica Chrisa Cleavea, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu. Cleave, ki je pisatelj in psiholog, precej časa pa posveča tudi problematiki beguncev v različnih londonskih azilnih centrih, se je znašel na udaru, češ da moški in belec ne more prvoosebno pisati o črni nigerijski deklici in sicer zato, ker naj bi bila to »kraja identitete«, namesto empatije pa naj bi bila pri pisatelju primarna »pokroviteljska kulturna hegemonija«.
Sicer pa ne gre zgolj za omejitve aktualne književne produkcije, nekateri so se odločili narediti tudi čistko v šolskih knjižnicah na področju klasičnih avtorjev. Na nekaterih ameriških srednjih šolah tako dijaki ne morejo več prebirati recimo Prigod Huckleberry Finna Marka Twaina ali knjige Harper Lee Če ubiješ oponašalca, sicer velike uspešnice iz 60. let prejšnjega stoletja. Argument se glasi, da gre za zgrešen pristop pri obravnavi rasne enakopravnosti in za uporabo neprimernih izrazov, zaradi katerih bi lahko učenci o tej tematiki dobili napačen vtis ali pa bi bili užaljeni in prizadeti.
Načeloma s pozivi za politično korektnost sicer ni nič narobe, večina si želi kultiviranih in spoštljivih medsebojnih odnosov. Težava je v tem, da kakršni koli zavezujoči sklepi nujno posegajo v svobodo govora, zato je potrebno biti previden. Lep primer je predlog Sovjetske zveze iz sedaj že daljnega leta 1966, ko so želeli v Združenih narodih sprejeti deklaracijo o prepovedi »vzbujanja sovraštva«, kar je večina zahodnih držav zavrnila, saj bi to lahko totalitarnim režimom ponudilo pravno osnovo za pregon kritikov, ker bi bilo mogoče takšno določilo interpretirati na najrazličnejše načine.
In tukaj je seveda še dolga evropska tradicija ironije, posmeha, cinizma, brutalno ostrih in neprizanesljivih medijskih, literarnih, vizualnih in uprizoritvenih projektov, spisov, komentarjev in karikatur, ki so pogosto na meji dobrega okusa. Od Stare Grčije in Rima do danes se je ta tradicija obdržala in četudi je velikokrat groba, bizarna in vulgarna, vendarle predstavlja pomemben korektiv družbenim anomalijam in njihovim nosilcem. Poleg tega tovrstna dejavnost v številnih državah uživa veliko večjo svobodo izražanja, kot to velja za ozko področje medijskega informiranja, ponekod, kot v Nemčiji in Italiji, je satira v najširšem pomenu zaščitena tudi z ustavo.
Žal številni posamezniki, ki si načeloma prizadevajo za svobodo govora in grmijo proti principom politične korektnosti, prav s svojimi izjavami paradoksalno potrjujejo potrebo, da se javni diskurz kultivira. Eden takšnih je nedvomno ameriški predsednik Donald Trump, ki se lahko prav kaotičnemu stanju na tem področju zahvali, da številne njegove šovinistične, rasistične ali preprosto vulgarne in povsem neodgovorne izjave niso bolj škodile njegovi politični karieri.
V Sloveniji ne zaostajamo
Tudi Slovenija ni imuna pred poskusi uveljavljanja principov politične korektnosti. Temelj je bil postavljen pravzaprav že s kodificiranim socialističnim besednjakom, ki se je v številnih primerih obdržal do danes, kar se najpogosteje odraža z uporabo evfemizmov, ki prikrivajo, izkrivljajo ali celo povsem nevtralizirajo avtentičen pomen. Praviloma so ti prijemi namenjeni različnim družbenim fenomenom, njihova raba pa sega na najrazličnejša področja – med drugim smo recimo nedavno zasledili informacijo o nameravani ustrelitvi dvesto medvedov, čemur se v slovenski politično korektni birokratski latovščini reče »odvzem medvedov iz naravnega okolja«. Prav tako ne zaostajamo veliko pri predpisovanju izrazoslovnih normativov za različne tako imenovane ranljive družbene skupine, v ta nabor pa – neformalno – sodijo tudi delne in nepopolne informacije ali pa nasploh izogibanje informiranju o posameznih občutljivih primerih.
Sociolog Frane Adam meni, da je v javni komunikaciji sicer potrebna neka zadržanost in izogibanje pristopu ad personam, vendar politična korektnost ne implicira izogibanja določenim temam ali samocenzuro, vključno z danes najbolj vročo temo migracij. Po njegovem mnenju je treba biti zelo previden pri obtoževanju politične nekorektnosti in »sovražnega govora«, saj je temeljni generator obeh pojavov medmrežje s svojo karakteristiko anonimnosti, medtem ko na splošno – z izjemo ščuvanja k nasilju – nikakor ne bi smeli posegati v svobodo govora in izražanja stališč.
Adam opozarja, da se na mnogih univerzah, zlasti v ZDA, Kanadi in Avstraliji, uveljavlja zelo zožena interpretacija, ki meji na samocenzuro in obenem ustvarja umetno manihejsko delitev »kdor ni z nami, je proti nam«. Jordan Peterson je tu zaznal korenine radikalizacije in grobega populizma kot reakcije na te radikalne poglede, ki ne dovoljujejo nobene pripombe ali diskusije. Ob prevladi monologa je težko identificirati meje (ne)odgovornosti, to je možno samo v odprti komunikaciji, v dialogu. »Edino orožje, ki zaustavlja in razgalja politično nekorektnost in posledično sovražni govor, je pluralistična diskurzivna situacija. To je zahtevna zadeva in pri nas ji mediji oziroma tisti, ki jih upravljajo, niso kos«, meni Adam.
Navidezna politična razmejitev
Načeloma naj bi bili zagovorniki in nasprotniki politične korektnosti strogo razdeljeni po političnem pozicioniranju na levico in desnico, vendar ločnica nikakor ni tako jasna. Britanski igralec Stephen Fry, ki se ne prišteva na desno stran političnega spektra, je do politične korektnosti izredno kritičen. »Sem nekakšen staromoden levičar oziroma liberalec, kar je sicer bolj moje intimno občutje kot politični manifest. Dva tabora tega kulturnega boja, ki ne stojita na levici in desnici, temveč na dveh straneh širokega kanjona, kričita drug na drugega in globoko sem nesrečen, da živim v obdobju takšnega sovraštva«, je dejal Fry.
Po njegovem mnenju so zagovorniki politične korektnosti že v osnovi pitijski, pobožnjakarski, zaverovani vase in brez kakršnega koli smisla za humor, kar ga najbolj moti, pa je popolna neučinkovitost takšnega aktivizma. »Kot homoseksualec si seveda ne želim zapostavljenosti na področju spolne orientacije, kot Jud zavračam etnične in verske konflikte, kot človek s hudo izkušnjo manične depresije pa si tudi ne želim stigmatizacije zaradi duševnih težav. In vendar na nobenem od teh področij zavzemanje za politično korektnost ni prineslo prav nobenega napredka, prav nasprotno, konflikti so se le še zaostrili, sovraštvo pa naraslo«, je dejal Fry.
Ni dvoma, da se bodo zagovorniki politične korektnosti v prihodnje še bolj zavzeto zbirali na barikadah, morda bi pri tem veljalo upoštevati razmišljanje tudi pri nas dobro poznanega, sicer že pokojnega pisatelja in publicista Christopherja Hitchensa: »Tisti, ki so odločeni, da bodo užaljeni, bodo vedno nekje našli nekaj dovolj provokativnega. Nikakor se ne moremo dovolj spremeniti, da bi se lahko prilagodili in ustregli vse večjim zahtevam fanatikov. Zame in še za marsikoga drugega pa bi bilo pravzaprav poniževalno, če bi to sploh poskušal«.
