75 let Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani

Decembra leta 2019 je predsednik republike Univerzi v Ljubljani ob 100. obletnici obstoja podelil red za izredne zasluge za prispevek k duhovnemu in kulturnemu razvoju slovenskega naroda, uveljavitvi slovenskega jezika ter za vrhunske dosežke v znanosti in izobraževanju. Enako odlikovanje je univerza prejela tudi ob 90. obletnici, tokrat za velik prispevek na pedagoškem, znanstvenoraziskovalnem in umetniškem področju.

Zmotilo me je, da ni bil omenjen prispevek h gospodarskemu ali kar vsestranskemu razvoju Slovenije, čeprav se odlikovanje podeljuje za izjemno delo in zasluge pri uresničevanju suverenosti, blaginje, ugleda in napredka Slovenije na kulturnem, gospodarskem, znanstvenem, socialnem in političnem področju. Med fakultetami, katerih področja delovanja so izključena iz obeh obrazložitev, je tudi Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, ki letos beleži 75. obletnico delovanja.

Ekonomska fakulteta ni bila ustanovljena hkrati z ljubljansko univerzo. Nobena univerza v Kraljevini Jugoslaviji ni imela ekonomske fakultete. Skrb za nekatere ekonomske predmete je bila naložena pravnim in tehničnim fakultetam. Obstajali pa sta dve ekonomsko-komercialni visoki šoli, prva v Zagrebu in druga v Beogradu, ki sta delovali zunaj univerze, vendar s priznanim fakultetnim statusom. Študij na teh dveh šolah je terjal najprej obsežne sprejemne izpite, potem skoraj 50 opravljenih izpitov in samo en izpitni rok na leto.

Študenti postanejo profesorji

Slovenski študenti, ki so že pred vojno začeli študirati ekonomijo, so septembra 1945 oblikovali iniciativni odbor za ustanovitev fakultete v Ljubljani. Po začetnem obotavljanju oblasti je slovenska vlada pod predsedstvom Borisa Kidriča 8. marca 1946 z odredbo ustanovila Gospodarsko fakulteto v Ljubljani in ji namenila nekaj prostorov v stavbi na Gregorčičevi 27. Študenti so z velikim entuziazmom in predanostjo, celo z lastnim denarjem, fizičnim delom in od vsepovsod nabrano opremo skrbeli za najosnovnejše potrebe študijskega procesa in njegovo organizacijo. Tako je v času živilskih izkaznic, splošnega pomanjkanja in takratne politične smeri začela delovati tretja univerzitetna ekonomska fakulteta v Jugoslaviji.

V prvem letu svojega delovanja je imela nekaj manj kot 350 študentov. Učno osebje so sestavljali predavatelji metodoloških predmetov in za ekonomski študij pomožnih disciplin. Fakulteta je začela oblikovati svojo podobo in lasten pedagoški zbor. Tako med prvimi 100 diplomanti najdemo kar šest poznejših profesorjev fakultete. Začela je nezadržno rasti in podobno kot drugod po Jugoslaviji se je elitnost predvojnih dveh fakultet umaknila masovnosti. Število predmetov se je zmanjševalo, število študentov povečevalo, z njimi število izpitnih rokov, povečeval se je osip. Tri desetletja pozneje je dobila svojo stavbo na Kardeljevi ploščadi, kjer domuje še danes.

Prvi učni načrt je Gospodarska fakulteta oblikovala skladno z jugoslovanskim pravilnikom o pouku na gospodarsko-trgovskih visokih šolah in gospodarskih fakultetah univerz. Poldrugo desetletje njenega delovanja je potekalo po tirnicah enotnega programa. Splošni zakon o šolstvu (1956) in Priporočila o ustvarjanju nadaljnjih pogojev za redno izobraževanje visokokvalificiranih strokovnjakov na fakultetah (1958) pa sta sprožila procese cépljenja in razdvajanja ekonomskega študija. Prišlo je do oblikovanja dveh zaokroženih študijskih smeri – ekonomske in poslovne, inverznega (prenos praktičnih predmetov v nižje in teoretičnih v višje letnike) in stopenjskega študija (2 + 2 leti + podiplomski študij). Leta 1957 se je po ponesrečeni in vsiljeni, k sreči kratkotrajni spojitvi s Pravno fakulteto v Pravno-ekonomsko fakulteto preimenovala v Ekonomsko fakulteto.

Podjetništvo in internacionalizacija

Od opustitve enotnega programa do obdobja tranzicije je izvedla sedem sprememb študijskega programa. Ime je spremenila še dvakrat. Zaradi očitkov, da ne razvija politične ekonomije socializma, je svojemu imenu dodala ime Borisa Kidriča, odgovornost za razvoj politične ekonomije socializma pa duhovito prevalila na Edvarda Kardelja, ki ga je imenovala za rednega profesorja za področje politične ekonomije, in podelila častni doktorat Sergeju Kraigherju. Ob prvi priložnosti se je znebila imena Borisa Kidriča.

Obdobje tranzicije je fakulteta pričakala z že razvitim študijem poslovne ekonomije. Ivan Turk, Filip Lipovec, Stane Možina, Silva Exel Škerlak, Drago Kotnik, Janez Planina, Janeza Bukovec so premikali meje na svojih področjih in tlakovali trdno podlago za njeno postopno preoblikovanje v današnjo poslovno šolo. Pridružili so se jim Tea Petrin, Aleš Vahčič, Miroslav Glas, Maks Tajnikar, Janez Prašnikar, Iča Rojšek, Danijel Pučko, če naštejem nekaj predstavnikov mlajše generacije, ki so poslovno usmeritev poglabljali s podjetništvom.
Po razpadu države in socializma je stopila tudi na pot internacionalizacije, sprva seveda na območju nekdanje Jugoslavije. Skupaj z drugimi članicami univerze je prestala bolonjsko reformo, potem pa začela odločno razvijati podobo poslovne šole. Danes se ponaša s tremi mednarodnimi akreditacijami (EQUIS, AACSB in AMBA), pri pridobivanju katerih kaže posebej poudariti prizadevanja dekanov Maksa Tajnikarja in Dušana Mramorja in dekanje Metke Tekavčič.

Kam in kako naprej

Ni razloga, da bi pri okrogli obletnici ostali le pri pregledu preteklosti. To je tudi priložnost za premislek o prihodnosti, kakršnega sem pogrešal ob počastitvi 100. obletnice univerze. Tvegal bom s predstavitvijo svojega razmisleka nekdanjega študenta in zunanjega opazovalca.

Študij na fakulteti je še vedno masoven. V študijskem letu 2019/2020 je imela 5187 študentov: 53 odstotkov na prvi, 43 na drugi in 2 odstotka na tretji stopnji. Vsak šesti študent je prišel iz tujine, več kot polovica tujih študentov iz nekdanjih jugoslovanskih federalnih enot, večinoma na drugo stopnjo.

Druga značilnost je razdrobljenost študija: 12 usmeritev na prvi stopnji Univerzitetne poslovne in ekonomske šole, 9 na Visoki poslovni šoli. Druga stopnja ima 17 usmeritev. Fakulteta ima tudi študij MBA. Na doktorskem študiju sta dve usmeritvi. Ali taka razdrobljenost pomeni primerjalno prednost ob naraščajoči konkurenci v okolju? Bi morda kazalo nekatere programe žrtvovati in okrepiti druge? Ali lahko fakulteta ohranja sedanje konkurenčne prednosti na celi črti?

Razdrobljena je tudi raziskovalna dejavnost fakultete. Leta 2020 je kar 177 raziskovalcev delalo na sedmih raziskovalnih programih in 50 projektih. Objavili so 94 člankov, 39 poglavij v knjigah, pet knjig in s prispevki sodelovali na 59 konferencah. Kaj to v resnici pomeni za sodbo, da je fakulteta tudi raziskovalno odlična ustanova? Kolikor lahko razberem iz poslovnih poročil, se razdrobljenost raziskovanja ne ujema z razdrobljenostjo študijskih usmeritev. Čeprav nisem ravno nepoučen, v resnici ne vem, kaj so raziskovalni dosežki fakultete.

Zato se bo morala tako kot univerza tudi fakulteta vprašati, ali se bo razvijala v smeri učne ali raziskovalne ustanove. Akreditacije, ki jih ima, so priznanja odličnosti učnih programov, njihovo ohranjanje zahteva izjemno veliko truda. Ali je fakulteta lahko učno in raziskovalno odlična na vseh področjih, ki jih goji?
Naj trditev o potrebnem strateškem razmisleku podkrepim s še eno nenavadno značilnostjo fakultete. Ima namreč dve uradni imeni. V slovenščini se imenuje Ekonomska fakulteta, v angleščini pa School of Economics and Business. Dosedanja pot fakultete, v kateri je prevladoval pristop od spodaj navzgor, se je zaradi izjemne vloge nekaterih posameznikov in posameznic obrestovala. Vendar ta pristop ni zadostno zagotovilo za prihodnost.

_______
Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč uredništva.