Facebook vas ima raje, ko se jezite

Pogovor z avstrijsko novinarko in raziskovalko Ingrid Brodnig, eno večjih poznavalk digitalnih medijev v srednji Evropi.
Fotografija: Ingrid Brodnig: V Evropi bi morali ustanoviti inštitute, ki bi nadzirali in testirali algoritme, nato pa bi izdali javnosti dostopno poročilo. FOTO: Ingo Pertramer/Brandstätter Verlag
Odpri galerijo
Ingrid Brodnig: V Evropi bi morali ustanoviti inštitute, ki bi nadzirali in testirali algoritme, nato pa bi izdali javnosti dostopno poročilo. FOTO: Ingo Pertramer/Brandstätter Verlag

Facebook ima raje, če se na objave odzovete z jeznim, žalostnim, osuplim ali nasmejanim smeškom, kot če jih preprosto všečkate. Njegovi algoritmi jih ovrednotijo kot bolj zanimive, posledično se pogosteje pojavljajo na vrhu seznama novic. Avstrijska novinarka in raziskovalka Ingrid Brodnig, ena večjih poznavalk digitalnih medijev v srednji Evropi, je pred nemškimi parlamentarnimi volitvami proučevala odzive volivcev na tem družabnem omrežju.

Ugotovila je, da je daleč največ odzivov prejela populistična desničarska stranka Alternativa za Nemčijo (AfD). Kar 56 odstotkov smeškov je bilo jeznih. Izsledke raziskave je predstavila na medijskem festivalu v Perugii, po predavanju pa je spregovorila za Delo.

Kako bi se morale druge politične stranke odzvati na taktiko populistov na družabnih omrežjih, ki iz ljudi izvabljajo jezne reakcije?

V mislih moramo imeti, da je jeza nujna – če ne bi bilo jeze, ne bi bilo sprememb. Če ljudje ugotovijo, da ne zaslužijo dovolj za dostojno življenje, se morajo razjeziti, zato vsaka stranka včasih igra na to čustvo. Vprašanje je samo, na koga se nanaša jeza: lahko se na manjšine, po drugi strani se lahko jezimo na nepravične situacije, ki jih je ustvarila politika. Stranke bi se morale zavedati, da obstajajo še druga čustva. Tudi pozitivno naravnana kampanja je lahko uspešna, spomnite se le Baracka Obame leta 2008 s kampanjo Upanje, je pa res, da takšna kampanja zahteva precej več truda.

Danes živimo v drugačnih časih, kot so bili leta 2008.

Se popolnoma strinjam. Vse stranke bi morale razmisliti, na katera čustva morajo igrati. Ko govorimo o jezi, imajo namreč populisti precej lažje delo. Ljudem preprosto rečejo, da je le njihovo prepričanje pravilno in da jim vsi drugi lažejo.

To jezo tudi prenesejo na družabna omrežja.

To je razumljivo, saj živimo v zapletenem svetu, v katerem ljudje ne razumejo zapletenih stvari.

Kot so, denimo, algoritmi. Predavanje ste sklenili z mislijo, da jih bomo nekoč regulirali. Kako?

Ne verjamem, da bodo vlade preiskovale in kodirale algoritme, saj niti nimajo znanja in to ni njihova naloga. Kar lahko postorijo, je, da zagotovijo večjo preglednost. V Evropi bi morali ustanoviti inštitute, ki bi nadzirali in testirali algoritme, nato pa bi izdali javnosti dostopno poročilo. Preden avtomobil pride na trg, ga testirajo, ali je varen, ali je v skladu z ekološkimi standardi – tudi tu se sicer dogajajo zlorabe. Vendar obstaja uradno telo, ki določa, ali je izdelek primeren za uporabnike. Podobno bi morali storiti z algoritmi.

Kako pa bi ozavestili ljudi? Algoritmi niso kot avtomobili, ki zanimajo vsakogar.

Prikazati moramo oprijemljive posledice za povprečnega človeka. Pomembno vprašanje se mi zdi, katerih objav facebook ne prikaže. Dogaja se, da ljudje ne dobijo posojila, ker algoritem tako določi. Naloga novinarjev je, da takšne informacije spravijo v javnost. Nekateri algoritmi so že slabo programirani in se v petih poskusih štirikrat zmotijo.

Zdi se, da algoritmom prevečkrat že vnaprej damo negativen predznak, pozabljamo pa, da se tudi ti razlikujejo med sabo. Nekateri so lahko zelo uporabni.

V nekaterih mestih algoritmi na podlagi prometnih informacij določajo, kdaj se bodo prižgali semaforji, s čimer se zmanjšuje število zastojev. Algoritem nalogo opravi bolje kot človek, ki ne bi zmogel upravljati toliko informacij. Rešitev ni v tem, da vse algoritme označimo za slabe. Vprašati se moramo, v katerih situacijah nam lahko pomagajo.

Komentarji: