Kriokraška arktična jezera kmalu velik vir toplogrednega metana?
Klimatologi že dlje časa opozarjajo na nevarnost sprostitve večjih količin ogljikovega dioksida in metana zaradi odmrzovanja arktičnih tal.
Odpri galerijo
Mehurji metana v arktičnih jezerih. FOTO: Katey Walter Anthony/ University Of Alaska Fairbanks
Stoletja je bil ogljik varno spravljen v trajno zamrznjenih plasteh Arktike, a ozračje se segreva, tla niso več ujeta v večni led, zbujajo se mikrobi, ki počasi prebavljajo organski material, ob tem pa se sproščajo toplogredni plini. Klimatologi že dlje časa opozarjajo na nevarnost sprostitve večjih količin ogljikovega dioksida in metana zaradi odmrzovanja arktičnih tal, relativno počasen proces pa bi lahko dobil poseben zagon v tako imenovanem procesu nenadnega odmrzovanja, ki se, kot pojasnjujejo v Nasini študiji, pojavlja predvsem pod posebnimi arktičnimi jezeri (tako imenovana kriokraška ali termokraška jezera).
»Mehanizem nenadnega odmrzovanja in pojavljanje kriokraških jezer sta izjemnega pomena pri ogljiku v trajno zamrznjenih tleh. Ne rabimo čakati 200 ali 300 let, da bi dočakali večje izpuste ogljika v permafrostu. Že v času mojega življenja ali življenja mojih otrok, se bo to pospešilo. Že zdaj se to dogaja, a počasi, v nekaj desetletjih pa bomo že videli višek,« je dejala avtorica študije Katey Walter Anthony z aljaške univerze, ki poteka v okviru Nasinega desetletnega programa za ugotavljanje učinkov klimatskih sprememb v arktičnem krogu. Rezultati študije so bili objavljeni v Nature Communications.
S kombinacijo modelov in meritev je ameriško-nemška ekipa ugotovila, da nenadno odmrzovanje skoraj podvoji prejšnje ocene, koliko k segrevanju pripomore taljenje tundre. Proces poviša izpuste ogljika, ujetega v zemlji, za do 190 odstotkov v primerjavi s postopnim taljenjem. Rezultate so primerjali z napovedmi Mednarodnega foruma za podnebne spremembe in ugotovili, da tudi v scenariju, ko močno zmanjšamo globalne izpuste toplogrednih plinov, se bodo večji izpusti metana zaradi procesa nenadnega taljenja vseeno zgodili. Kriokraška jezera so sicer posuta po celi Arktiki, a so majhna, zato jih računalniški modeli še ne upoštevajo pri napovedovanju razvoja podnebja.
V Arktiki trajno zamrznjena tla segajo kar 80 metrov globoko, postopno taljenje je upoštevano v modelih in naj ne bi v večji meri prispevalo k globalnemu segrevanju, saj upoštevajo, da bi v takšnih okoliščinah tam zraslo rastlinje, ki bi s fotosintezo uravnotežilo dogajanje.
A omenjena kriokraška jezera pripomorejo, da se trajno zamrznjena tla talijo globlje in hitreje. Jezera se oblikujejo, ko se večje količine ledu v tleh nenadoma stalijo. Ker ima led večji volumen kot tekoča voda, se površina nekoliko stisne in nastane manjša depresija, ki se zapolni ob padavinah, taljenju snega ali nadaljnjem taljenju tal. Voda nato še pospeši taljenje.
»V nekaj desetletjih lahko nastanejo zelo globoke luknje. In ob teh smo enostavno izmerili nekdanje toplogredne pline, ki se sproščajo,« je dejala Katey Walter Anthony. Nekdanji ogljik je star od 2000 do 43.000 let.
»Mehanizem nenadnega odmrzovanja in pojavljanje kriokraških jezer sta izjemnega pomena pri ogljiku v trajno zamrznjenih tleh. Ne rabimo čakati 200 ali 300 let, da bi dočakali večje izpuste ogljika v permafrostu. Že v času mojega življenja ali življenja mojih otrok, se bo to pospešilo. Že zdaj se to dogaja, a počasi, v nekaj desetletjih pa bomo že videli višek,« je dejala avtorica študije Katey Walter Anthony z aljaške univerze, ki poteka v okviru Nasinega desetletnega programa za ugotavljanje učinkov klimatskih sprememb v arktičnem krogu. Rezultati študije so bili objavljeni v Nature Communications.
S kombinacijo modelov in meritev je ameriško-nemška ekipa ugotovila, da nenadno odmrzovanje skoraj podvoji prejšnje ocene, koliko k segrevanju pripomore taljenje tundre. Proces poviša izpuste ogljika, ujetega v zemlji, za do 190 odstotkov v primerjavi s postopnim taljenjem. Rezultate so primerjali z napovedmi Mednarodnega foruma za podnebne spremembe in ugotovili, da tudi v scenariju, ko močno zmanjšamo globalne izpuste toplogrednih plinov, se bodo večji izpusti metana zaradi procesa nenadnega taljenja vseeno zgodili. Kriokraška jezera so sicer posuta po celi Arktiki, a so majhna, zato jih računalniški modeli še ne upoštevajo pri napovedovanju razvoja podnebja.
V Arktiki trajno zamrznjena tla segajo kar 80 metrov globoko, postopno taljenje je upoštevano v modelih in naj ne bi v večji meri prispevalo k globalnemu segrevanju, saj upoštevajo, da bi v takšnih okoliščinah tam zraslo rastlinje, ki bi s fotosintezo uravnotežilo dogajanje.
A omenjena kriokraška jezera pripomorejo, da se trajno zamrznjena tla talijo globlje in hitreje. Jezera se oblikujejo, ko se večje količine ledu v tleh nenadoma stalijo. Ker ima led večji volumen kot tekoča voda, se površina nekoliko stisne in nastane manjša depresija, ki se zapolni ob padavinah, taljenju snega ali nadaljnjem taljenju tal. Voda nato še pospeši taljenje.
»V nekaj desetletjih lahko nastanejo zelo globoke luknje. In ob teh smo enostavno izmerili nekdanje toplogredne pline, ki se sproščajo,« je dejala Katey Walter Anthony. Nekdanji ogljik je star od 2000 do 43.000 let.
