Superhladni evropski infrardeči teleskop
V rubriki Kje so naše ladje tokrat o teleskopu, ki je deloval od novembra 1995 do maja 1998.
Odpri galerijo
FOTO: Esa
Evropski infrardeči vesoljski observatorij, ki je deloval pri valovnih dolžinah od 2,5 do 240 mikrometrov, je v vesolje poletel 17. novembra 1995 in je deloval do 16. maja 1998. V tem času je opravil več kot 30.000 opazovanj z glavnim 60-centimetrskim teleskopom in štirimi znanstvenimi instrumenti. Odprava je bila vredna okoli 480 milijonov evrov.
Satelit se je utiril v zelo eliptično geocentrično orbito in je za eno revolucijo okoli Zemlje potreboval 24 ur. Ves zbrani material še vedno prečesavajo, zato menijo, da lahko iz podatkov potegnejo še kaj zanimivega, sicer pa je observatorij med drugim zaznal oblikovanje planetov okoli starih, umirajočih zvezd, kar je bilo v nasprotju s prepričanji, da se planeti oblikujejo le v mladih sistemih. V praznem prostoru med galaksijami je odkril večje količine kozmičnega prahu, opazoval je tudi spajanje dveh galaksij Arp 220, našel je tudi več protoplanetov.
Vesolje je opazoval s teleskopom s premerom zrcala 60 centimetrov, ki so ga z ohlajali z utekočinjenim helijem, za zrcalom je bil opremljen z infrardečo kamero, fotopolarimetrom (instrument, ki meri količino infrardečega sevanja, ki ga oddaja nebesno telo), kratkovalovnim in dolgovalovnim spektrometrom. Instrumente so ohlajali na pod 1,9 kelvina (- 271 stopinj Celzija), teleskop pa na manj kot 3,4 kelvina (-269 stopinj Celzija).
Sam satelit je bil sestavljen iz hlajenega modula z instrumenti in servisnega modula, v katerem je bila vsa topla elektronika, hidrazin za pogon in solarne celice.
Osmega aprila 1998 so opazili, da se je temperatura teleskopa začela dvigovati, kar je pomenilo, da je superhladnega helija zmanjkovalo. Še isti dan se je temperatura instrumentov dvignila nad 4,2 kelvina (-268 stopinj Celzija), zato so znanstvena opazovanja večinoma ustavili. Le kratkovalovni spektrometer je še lahko deloval okoli 150 ur in je v tem času opravil meritve okoli 300 zvezd. Odpravo so sklenili 16. maja 1998. Satelitu so toliko spustili orbito, da bo v nekaj desetih letih padel v atmosfero in izgorel.
Satelit se je utiril v zelo eliptično geocentrično orbito in je za eno revolucijo okoli Zemlje potreboval 24 ur. Ves zbrani material še vedno prečesavajo, zato menijo, da lahko iz podatkov potegnejo še kaj zanimivega, sicer pa je observatorij med drugim zaznal oblikovanje planetov okoli starih, umirajočih zvezd, kar je bilo v nasprotju s prepričanji, da se planeti oblikujejo le v mladih sistemih. V praznem prostoru med galaksijami je odkril večje količine kozmičnega prahu, opazoval je tudi spajanje dveh galaksij Arp 220, našel je tudi več protoplanetov.
Izstrelitev: 17. novembra 1995
Masa: 2498 kg
Širina zrcala: 60 cm
Orbita: 1000 km × 70.600 km
Temperatura delovanja: okoli –270 stopinj Celzija
Konec odprave: 16. maja 1998
Masa: 2498 kg
Širina zrcala: 60 cm
Orbita: 1000 km × 70.600 km
Temperatura delovanja: okoli –270 stopinj Celzija
Konec odprave: 16. maja 1998
Vesolje je opazoval s teleskopom s premerom zrcala 60 centimetrov, ki so ga z ohlajali z utekočinjenim helijem, za zrcalom je bil opremljen z infrardečo kamero, fotopolarimetrom (instrument, ki meri količino infrardečega sevanja, ki ga oddaja nebesno telo), kratkovalovnim in dolgovalovnim spektrometrom. Instrumente so ohlajali na pod 1,9 kelvina (- 271 stopinj Celzija), teleskop pa na manj kot 3,4 kelvina (-269 stopinj Celzija).
Sam satelit je bil sestavljen iz hlajenega modula z instrumenti in servisnega modula, v katerem je bila vsa topla elektronika, hidrazin za pogon in solarne celice.
Osmega aprila 1998 so opazili, da se je temperatura teleskopa začela dvigovati, kar je pomenilo, da je superhladnega helija zmanjkovalo. Še isti dan se je temperatura instrumentov dvignila nad 4,2 kelvina (-268 stopinj Celzija), zato so znanstvena opazovanja večinoma ustavili. Le kratkovalovni spektrometer je še lahko deloval okoli 150 ur in je v tem času opravil meritve okoli 300 zvezd. Odpravo so sklenili 16. maja 1998. Satelitu so toliko spustili orbito, da bo v nekaj desetih letih padel v atmosfero in izgorel.
