Največji infrardeči vesoljski teleskop
Evropski Herschel je v daljno infrardeči svetlobi in podmilimetrskih valovih z Lagrangeeve točke L2 opazoval najhladnejše in najbolj oddaljene objekte v vesolju, kjer se rojevajo zvezde, in odkrival kemijske spojine v atmosferi in na površju kometov, satelitov in planetov.
Odpri galerijo
Herschel FOTO: Esa
Na današnji dan pred enajstimi leti so izstrelili največji infrardeči vesoljski teleskop. Evropski teleskop Herschel (pred tem imenovan FIRST) se je ponašal s 3,5 metra širokim glavnim zrcalom, s katerim je lahko opazoval najhladnejše in najbolj oddaljene objekte v vesolju. Opazoval ga je namreč v daljno infrardeči svetlobi (15–1000 µm) in podmilimetrskih valovih (55–672 µm).
Večina vesolja je precej prehladna, da bi sevala v vidni svetlobi ali v še krajših valovnih dolžinah. Številne zvezde, ki so sicer dovolj tople, da jih lahko opazijo teleskopi v vidni svetlobi, so skrite za ogromnimi oblaki prahu in plinov, skozi te pa prodrejo infrardeči valovi v omenjenih dolžinah.
Dobra dva meseca po izstrelitvi je teleskop dosegel Lagrangeevo točko L2, od Zemlje oddaljeno okoli 1,5 milijona kilometrov. Iz točke, kamor bo predvidoma prihodnje leto odpotoval tudi teleskop James Webb, ki bo vesolje prav tako gledal z infrardečimi očmi, je lahko pogledal v najbolj prašne oblake, kjer so se rojevale zvezde, in sledil kemijskim spojinam v atmosferah in na površjih kometov, satelitov in planetov, ki bi lahko nakazovale razvoj življenja. Med drugim so njegove meritve devterija (težki vodik) na Hartleyjevem kometu in odkritje hladne vodne pare (para ob dovolj nizkem tlaku) v akrecijskih diskih mlade zvezde, iz katere bi lahko nastal led na kometih, pripomogli k teoriji, da so ravno ta nebesna telesa na mlado Zemljo prinesla prve molekule vode.
Teleskop je bil edini, ki je opazoval v omenjenih valovnih dolžinah in je tako odkril neznane in nepričakovane načine, kako se oblikujejo zvezde. Odkril je galaksijo HFLS3, ki se je oblikovala le okoli 880 milijonov let po velikem poku. V njej je 35 milijard zvezd in ima od desetkrat do tridesetkrat večjo maso od galaksij, ki so se oblikovale v zgodnjem obdobju vesolja. Na leto tam nastane za 3000 solarnih mas zvezd.
Teleskop je imel poleg glavnega zrcala še tri znanstvene instrumente, in sicer tri različne kamere s spektrometri, ki so skupaj pokrivali podmilimetrske valove. Instrumente so ohlajali na temperaturo v bližini absolutne ničle. Infrardeči teleskopi namreč lovijo toploto. Če se instrumenti le malo segrejejo, so podatki nemudoma popačeni. Teleskop je deloval avtonomno, na dan je bilo odprto triurno okno za sprejemanje ukazov in pošiljanje podatkov.
Življenjsko dobo teleskopa je narekovala količina hladilne tekočine. Menili so, da je bo dovolj za tri leta, a je teleskop deloval do 29. aprila 2013. Pri evropski vesoljski agenciji so imeli dve možnosti, kaj po smrti teleskopa. Ena je bila, da ga pošljejo v heliocentrično orbito, druga pa trčenje z Luno, pri čemer bi morda lahko odkrili vodo na polih. Druga možnost je bila precej dražja, in tako veliki teleskop, ki so ga povsem deaktivirali 17. junija 2013, še vedno kroži okoli Sonca. Kot so navedli pri Esi, bo 4. julija letos od Zemlje najbolj oddaljen, saj bo na ravno nasprotni točki na poti okoli zvezde, 13. oktobra 2027 pa bo znova pripotoval v našo bližino.
Večina vesolja je precej prehladna, da bi sevala v vidni svetlobi ali v še krajših valovnih dolžinah. Številne zvezde, ki so sicer dovolj tople, da jih lahko opazijo teleskopi v vidni svetlobi, so skrite za ogromnimi oblaki prahu in plinov, skozi te pa prodrejo infrardeči valovi v omenjenih dolžinah.
Dobra dva meseca po izstrelitvi je teleskop dosegel Lagrangeevo točko L2, od Zemlje oddaljeno okoli 1,5 milijona kilometrov. Iz točke, kamor bo predvidoma prihodnje leto odpotoval tudi teleskop James Webb, ki bo vesolje prav tako gledal z infrardečimi očmi, je lahko pogledal v najbolj prašne oblake, kjer so se rojevale zvezde, in sledil kemijskim spojinam v atmosferah in na površjih kometov, satelitov in planetov, ki bi lahko nakazovale razvoj življenja. Med drugim so njegove meritve devterija (težki vodik) na Hartleyjevem kometu in odkritje hladne vodne pare (para ob dovolj nizkem tlaku) v akrecijskih diskih mlade zvezde, iz katere bi lahko nastal led na kometih, pripomogli k teoriji, da so ravno ta nebesna telesa na mlado Zemljo prinesla prve molekule vode.
Izstrelitev: 14. maja 2009
Masa ob izstrelitvi: 3400 kg
Premer zrcala: 3,5 m
Konec odprave: 29. aprila 2013
Trenutna lokacija: heliocentrična orbita
Masa ob izstrelitvi: 3400 kg
Premer zrcala: 3,5 m
Konec odprave: 29. aprila 2013
Trenutna lokacija: heliocentrična orbita
Teleskop je bil edini, ki je opazoval v omenjenih valovnih dolžinah in je tako odkril neznane in nepričakovane načine, kako se oblikujejo zvezde. Odkril je galaksijo HFLS3, ki se je oblikovala le okoli 880 milijonov let po velikem poku. V njej je 35 milijard zvezd in ima od desetkrat do tridesetkrat večjo maso od galaksij, ki so se oblikovale v zgodnjem obdobju vesolja. Na leto tam nastane za 3000 solarnih mas zvezd.
Teleskop je bil zadnji v programu Obzorja 2000, v okviru katerega je Esa izstrelila solarni observatorij Soho, rentgenski teleskop XMM Newton in sondo Rosetta, ki je raziskovala komet Čurjumov-Gerasimenko. Poimenovali so ga po britanskem znanstveniku Williamu Herschlu, ki je leta 1800 odkril, da spekter sega čez vidno svetlobo.
Teleskop je imel poleg glavnega zrcala še tri znanstvene instrumente, in sicer tri različne kamere s spektrometri, ki so skupaj pokrivali podmilimetrske valove. Instrumente so ohlajali na temperaturo v bližini absolutne ničle. Infrardeči teleskopi namreč lovijo toploto. Če se instrumenti le malo segrejejo, so podatki nemudoma popačeni. Teleskop je deloval avtonomno, na dan je bilo odprto triurno okno za sprejemanje ukazov in pošiljanje podatkov.
Večje zrcalo bo denimo imel teleskop James Webb, a to zrcalo je sestavljeno iz več posameznih kosov. Hubble ima premer zrcala 2,4 metra, Webb pa ima satovju podobno zrcalo, veliko kar 6,5 metra.
Življenjsko dobo teleskopa je narekovala količina hladilne tekočine. Menili so, da je bo dovolj za tri leta, a je teleskop deloval do 29. aprila 2013. Pri evropski vesoljski agenciji so imeli dve možnosti, kaj po smrti teleskopa. Ena je bila, da ga pošljejo v heliocentrično orbito, druga pa trčenje z Luno, pri čemer bi morda lahko odkrili vodo na polih. Druga možnost je bila precej dražja, in tako veliki teleskop, ki so ga povsem deaktivirali 17. junija 2013, še vedno kroži okoli Sonca. Kot so navedli pri Esi, bo 4. julija letos od Zemlje najbolj oddaljen, saj bo na ravno nasprotni točki na poti okoli zvezde, 13. oktobra 2027 pa bo znova pripotoval v našo bližino.
