Dogajalo se je veliko, dogodilo pa se ni prav dosti

Dogodki, ki so zaznamovali zdravstvo, so političnim strankam služili za pridobivanje volilnih glasov.
Fotografija: Zadnja štiri leta so vsi pričakovali, da se bo zgodila neke vrste reforma zdravstvenega varstva. FOTO: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
Zadnja štiri leta so vsi pričakovali, da se bo zgodila neke vrste reforma zdravstvenega varstva. FOTO: Jure Eržen/Delo

Nov nemir v zdravstvo je vnesel inštitut za otroško srčno kirurgijo, odprl pa je tudi vrsto problemov, ki načenjajo terciarno funkcijo UKC Ljubljana, ustvarjajo nerazpoloženje in nezaupanje med zaposlenimi ter dvom o tem, ali gre pri inštitutu res za boljšo ureditev otroške srčne kirurgije. Značilnost tega pristopa je predvsem v tem, da je inštitut ustanovila vlada, ne da bi se temeljito posvetovala z vodstvom UKC, ne da bi našli odgovor na nekatera vprašanja, ki so povezana s številom tovrstnih operacij, ki bi zagotovilo preživetje takemu inštitutu in prepotrebno delovno izkušnjo zdravnikom.

Zdravniki so v zvezi s tem ugotavljali, da gre za striktno ignoranco stroke, saj o tem niso bili povprašani in so jim bile različne informacije posredovane le prek medijev. Torej, inštitut se je ustanavljal nepremišljeno, ni pa nujno, da tudi nesmiselno, če bi ga ustanavljal UKC kot mednarodni inštitut z ambicijo trženja storitev v bistveno širšem gravitacijskem prostoru.

Zadnja štiri leta so vsi pričakovali, da se bo zgodila neke vrste reforma zdravstvenega varstva. Veliko se je dogajalo in priznati je pač treba, da se je zgodila vrsta sprememb, kot so ne do konca izpeljani urgentni centri, ki so prevzeli dobršen del nalog osnovnega zdravstvenega varstva; e-napotnice, ki imajo še vedno vrsto pomanjkljivosti; e-recept, ki mu res ni kaj očitati; zakon o zdravstveni dejavnosti, ki je vnesel zmedo med koncesionarje in z ničimer ni pomagal pri gradnji avtonomije javnih zdravstvenih zavodov; zakon o pacientovih pravicah, o polurnem čakanju in 14-dnevnih neuresničljivih napotnicah ter še nekaj drugih pravilnikov. Pri tem velja omeniti še resolucijo 2018–22 in nadvse drago analizo, ki je opozorila na tisto, kar se je že vedelo.

Vzdržnost oziroma zadostnost finančnih virov je nezaključena diskusija. FOTO: Jure Eržen/Delo
Vzdržnost oziroma zadostnost finančnih virov je nezaključena diskusija. FOTO: Jure Eržen/Delo


Skratka, dogajalo se je veliko, dogodilo pa se ni, razen stopnjevanega nemira, nič takega, kar bi lahko označili kot reformo. Nastalo je mnogo praznih pravic, zgodila se je fantastična hiperregulacija in odvzele so se kompetence tistim, ki bi morali vse to uresničevati.

In kako je potekal postopek pripravljanja, pisanja in sprejemanja dokumentov? In kdo je to delal?

To so bili v prvi vrsti visoki uradniki in politiki, skupaj s poslanci. Politiki in uradniki so najmočnejši dejavnik in so, če citiram sociologe, najpomembnejši zdravstveni delavci. Oni sprejemajo odločitve, z resolucijami določajo smeri razvoja in močno vplivajo tudi na količino denarja ter razdelitev tega. Ključna težava je v tem, da so se odločevalci izogibali sodelovanju, povezovanju, organiziranemu znanju pa tudi izkušnjam in obstoječi dobri praksi. Odločevalci so premalo ali skoraj nič sodelovali s podsistemi, kot so zbornice, društva, združenja zdravstvenih zavodov, strokovna javnost in drugi, ki predstavljajo predparlamentarno demokracijo.

Če strnemo splošno oceno, ki so jo pripravili sociologi o stanju in razmerah na področju zdravstvenega varstva, se ta kaže v naslednjih značilnostih:

• negativna javna podoba zdravstva,
• nezaupanje in nezadovoljstvo z zdravstvenim sistemom,
• nesporazumi in dezinformacije v povezavi s kriznimi dogodki,
• težave v sodelovanju med uporabniki in izvajalci,
• neizpolnjena pričakovanja in splošno pomanjkanje osnovnih kompetenc, sočutja, razumevanja in empatije.

Zavedati se je treba, da je naš zdravstveni sistem z 2,000.000 upravičenci majhen zdravstveni sistem. FOTO: Jure Eržen/Delo
Zavedati se je treba, da je naš zdravstveni sistem z 2,000.000 upravičenci majhen zdravstveni sistem. FOTO: Jure Eržen/Delo


Glede na to, da je v tem trenutku koalicija že sestavljena in da izbirajo ministra za zdravje, se mi zdi potrebno opozoriti, da že kratka analiza programov političnih strank na področju zdravstva, s katerimi so vstopile v volilno obdobje, kaže na to, da imajo vse stranke, ne glede na to, kakšne politične provenience so, več kot 80 odstotkov skupnih programskih izhodišč. Skratka, zaznava problemov in ciljev je dokaj poenotena, pa tudi razumevanje problematike je na isti ravni usklajenosti. Če kdaj, je to pot idealna priložnost, da se dosežejo nekatere konsenzualne iztočnice za celovito ureditev sistema zdravstvenega varstva.


Kaj je še dopustno?


In katera so tista vprašanja, s katerimi se bo ukvarjala nova vlada? Zanesljivo je vprašanje dostopnosti skupaj s čakalnimi vrstami tisto področje, ki mu bo treba posvetiti največ pozornosti. In to ne samo s finančno spodbudo, ampak tudi z drugimi ustreznimi ukrepi, ki so povezani z enakostjo in enakopravnostjo zavarovancev, z organizacijo in informatiko. Linearno povečevanje števila čakajočih in podaljševanje obdobja čakanja na storitev so preveč resno opozorilo, da bi se teh problemov lotevali občasno in z nesistemskimi posegi. Da bi uredili stanje, je treba na novo definirati dopustne čakalne dobe, opredeliti kot nujne tiste vrste obolenj, ki povzročajo poslabšanje zdravstvenega stanja, ter urediti informacijski sistem, ki bo omogočal preglednost nad številom čakajočih in čakalnimi dobami.

Nadvse kompleksna naloga sta nujna gospodarnost in smotrna uporaba vseh razpoložljivih virov. To od nas zahteva bolj pregledno organizacijo tako v zdravstvenih zavodih kakor tudi v drugih institucijah zdravstvenega sistema. Brez ustreznega horizontalnega in vertikalnega prepletanja človeških zmogljivosti, tehnoloških možnosti, informatike in finančnih virov ni mogoče organizirati gospodarnega in učinkovitega zdravstva.

Nujno je optimizirati oddelke in druge organizacijske enote ter s prehodom na t. i. procesno organizacijo zagotoviti povezovanje znotraj posameznih zavodov in še posebno med posameznimi zdravstvenimi zavodi. Preprosto je treba zagotoviti kritične količine dela, torej pacientov, znanja, zdravnikov, medicinskih sester in drugih, ustrezno tehnološko podporo s sodobno opremo, da bo proces zdravljenja učinkovit in ustrezen.

V okvire gospodarnega ravnanja spada tudi dokaj jasna določitev obsega in vrste dela posameznega zdravstvenega zavoda, kar naj bi pripomoglo tudi k večji specializaciji posameznih zdravstvenih zavodov. Sem spada tudi povezovanje med primarnim in sekundarnim nivojem v t. i. regionalne centre. Pri tem ne smemo pozabiti na tako imenovano interno podjetnost in podporo ambicijam za vključevanje v mednarodne poslovne tokove na področju zdravstvenega varstva.

Ena nadvse pomembnih in prvih nalog uprav pa je, da umirijo napetosti tako znotraj zdravstvenih zavodov kot tudi med njimi. FOTO: Blaž Samec/Delo
Ena nadvse pomembnih in prvih nalog uprav pa je, da umirijo napetosti tako znotraj zdravstvenih zavodov kot tudi med njimi. FOTO: Blaž Samec/Delo


Razumen in uporaben cenik


Vzdržnost oziroma zadostnost finančnih virov je nezaključena diskusija. Ni mogoče zagotoviti toliko virov, kolikor jih je razvito zdravstvo sposobno porabiti, zato bo finančnih virov vedno primanjkovalo. Definitivno pa smo v stanju, ko je javno zdravstveno varstvo močno materialno podhranjeno, kar usodno vpliva na uresničevanje poslanstva in izvajanje vsakodnevnih nalog. Občasno razporejanje sredstev iz proračuna za skrajševanje čakalnih vrst in za saniranje preteklih izgub ni sistemski ukrep.

Seveda je treba pripraviti razumen in uporaben cenik. Absurd je to, da ga nimamo. Stabilnost financiranja omogoča učinkovitejšo organizacijo, večje zadovoljstvo, zaupanje v sistem in minimalno gotovost, ki je opora vodstvom in nadzornim organom v sistemu zdravstvenega varstva. Ne bo se mogoče izogniti nadvse zahtevni razpravi o povečanju prispevnih stopenj ter tudi o stabilnih virih iz proračuna. V okviru vzdržnosti je treba tudi temeljito proučiti obseg in namen novih dajatev državljanov za vzpostavitev sistema dolgotrajne oskrbe in nege. Brez teh dajatev dolgotrajna nega ne more biti boljša in učinkovita.

Upravne funkcije vlade na področju zdravstva je treba postaviti na višjo raven s postavitvijo jasnih prioritet. Vloga uprave je, da integrira vse mogoče potenciale, kot so znanje s področja organizacije, vodenja, etike, komunikacije v sistemu zdravstvenega varstva za dosego čim boljšega rezultata zdravljenja. Upravni organ ni sam sebi namen in ni odvisen samo od svojega znanja.

Ena nadvse pomembnih in prvih nalog uprav pa je, da umirijo napetosti tako znotraj zdravstvenih zavodov kot tudi med njimi. Načrt dela, ki ga mora ta uprava pripraviti, mora biti stvar široke razprave in premišljene odločitve. Ključni dosedanji problemi so tako imenovani implementacijski deficiti, ki kažejo na to, da vrsta stvari, zapisanih v analizah, resolucijah, pravilnikih pa tudi zakonih, preprosto ni uresničljiva. In to predvsem zato ne, ker niso bile predhodno evalvirane okoliščine in možnosti implementacije.

Dogodki, ki so zaznamovali zdravstvo, so političnim strankam služili za pridobivanje volilnih glasov. FOTO: Leon Vidic/Delo
Dogodki, ki so zaznamovali zdravstvo, so političnim strankam služili za pridobivanje volilnih glasov. FOTO: Leon Vidic/Delo


Modernega zdravstva in ustrezne organizacije, vključno s plačami, pa ne bo mogoče uresničiti brez priprave novega zakona o javnih zavodih in zakona o zdravstveni dejavnosti, v katerih je treba nujno opredeliti ustrezno avtonomijo zdravstvenih zavodov ter vrniti vodstvom teh zavodov pooblastila. Gre zlasti za področje delovne zakonodaje, razvoj internega podjetništva in iskanje dodatnih finančnih virov za razvijanje tržne dejavnosti, ki naj ne bi omejevala osnovnih zadolžitev zdravstvenega zavoda.

Ti viri ter način dela in organiziranja zdravstvenega zavoda bi bili pomembna poslovna spodbuda in zagotovitev virov za posodabljanje tehnologije in boljšo organizacijo dela z optimalnim izkoristkom razpoložljivih kapacitet. Skratka, gre za zagotovitev večje samostojnosti pri upravljanju svojih virov skladno z načeli dobrega gospodarja in učinkovitega zdravstvenega sistema. Ta učinkovitost pa naj bi končno določala tudi spodbudno plačilo vodstvom zdravstvenih zavodov in njihovim zaposlenim.

Za zaključek pa še to:

1) Zavedati se je treba, da je naš zdravstveni sistem z 2,000.000 upravičenci majhen zdravstveni sistem in da v okviru razpoložljivih virov – človeških, finančnih in drugih – ni mogoče zagotoviti vseh potrebnih dejavnosti. Povezovanje z bližnjim gravitacijskim območjem zunaj naših meja je nujnost.

2) Saniranje razmer, povezanih s povečanim obsegom dela, skrajševanjem čakalnih vrst, zagotovitvijo ustrezne nege in oskrbe v starosti in odpravo kadrovskih deficitov na nekaterih področjih lahko pokrijemo s približno pol milijarde evrov.

3) Urejanje razmer na področju zdravstvenega varstva ima tak pomen in težo, da mora to postati obveza in skrb vlade kot celote oziroma najmanj štirih ministrstev – ministrstva za zdravstvo, za delo in družino, za finance in za upravo.

4) Brez drugačnih kulturnih standardov na področju organizacije, sodelovanja in pogovarjanja brez agresivne retorike ne bo mogoče dosegati pravih in učinkovitih dogovorov, rezultatov in merljivih ciljev. 

Mag. Franc Hočevar je nekdanji direktor Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta in nekdanji svetovalec predsednika republike.

Preberite še:

Komentarji: