Hodim, torej sem

Človek je od nekdaj hodil, ko pa je začel pisati, je pisal tudi o tem, kako je hodil in kaj je videl med hojo.
Objavljeno
23. junij 2018 06.00
Posodobljeno
29. junij 2018 13.27
Planinec na vrhu Grmade v Polhograjskih dolomitih. Foto Jure Eržen
Samo Rugelj
Samo Rugelj
Hodili so Judi, ki jih je Mojzes rešil iz suženjstva in jih odpeljal iz Egipta. Popeljal jih je na dolg pohod proti obljubljeni deželi, kar je popisano v Stari zavezi. Hodil je Herodot in o svojih popotovanjih napisal Zgodbe, še vedno temeljno delo zgodovinopisja in potopisja. Po njegovih poteh je hodil angažirani poljski potopisec Ryszard Kapuściński, njegova knjiga Potovanja s Herodotom pa je intimni obračun s smislom potovanja in poročanja z raznih koncev sveta, ki ga Kapuściński razpenja čez osebno zgodovino svoje novinarske kariere, ob tem pa pripoveduje najbolj vznemirljive Herodotove zgodbe.

Hodil je John Muir, Irec, ki se je preselil v Ameriko in tam postal eden prvih okoljevarstvenikov in utemeljitelj narodnih parkov, kot je Yosemite, obenem pa je bil kot eden od največjih potepuhov navdih za bitniško, seveda že cestno in avtomobilsko generacijo od Jacka Kerouaca naprej, saj se je v ameriško divjino za nekaj mesecev običajno odpravil le s plaščem, ki mu je bil zavetje v mrzlih nočeh, in vrečo suhega kruha, ki ga je, ko je bil lačen, počasi zmehčal z vodo, da je tako nekaj použil. Napisal je eno prvih pravih pohodnih knjig Tisoč šeststo kilometrov dolgi pohod do Zaliva (pred izidom), ko se je, na hitro, brez nepotrebnih predpriprav, odpravil na sprehod iz srednjega dela Združenih držav do Mehiškega zaliva, ob tem pa z besedami naslikal surovo pokrajino narave in siromaštva Amerike po državljanski vojni v drugi polovici devetnajstega stoletja.
V približno istem času je hodil tudi Robert Louis Stevenson, avtor Otoka zakladov, ki se je, tudi za izpolnitev lastnih intimnih želja, odpravil na skromno in samozadostno, a tudi nenavadno pot, saj ga je poneslo na romanje v francoske planinske Sevene z nikomer drugim kot z oslico, o tem pa je spisal priljudno, simpatično in toplo zgodbo človeka z naslovom Potovanje z oslico čez Sevene (pred izidom), ki se pokriva z zvezdnatim nebom in spi na materi zemlji.

Hodil je Fran Levstik, avtor klasike za vse starosti Martin Krpan, ki je istega leta, ko je napisal štorijo o orjaku z Vrha, torej leta 1858, objavil tudi potopisno-programski spis Popotovanje iz Litije do Čateža, v katerega je poleg prigod s poti, dolge, kot bi se reklo v današnjem jeziku, za eno maratonsko polovičko, vpletel tudi slovstveni program, aktualen še danes, kar velja tudi za pot, po kateri še vedno vsako leto prirejajo tradicionalne pohode.

Hodil je Avstrijec Heinrich Harrer, ki se je med drugo svetovno vojno odpravil v Himalajo, bil tam ujet in interniran v Indijo, od tam pa pobegnil, se peš odpravil v Tibet, kamor je prišel dve leti kasneje, postal dober prijatelj dalajlame ter o vsem skupaj napisal znano biografsko knjigo Sedem let v Tibetu.

Hodil je Erazem, devetletni deček z gladkimi lasmi, ki si ga je izmislila neprekosljiva Astrid Lindgren s knjigo Erazem in potepuh, deček brez družine, obsojen na sirotišnico, ki po tem, ko pobegne od tam, na svoji poti sreča potepuha Oskarja, ta pa s svojim nepredvidljivim življenjem Erazmu vrne voljo do življenja in ga popelje prijaznejšemu bivanju naproti. Junaki v otroških in mladinskih romanih na splošno veliko hodijo, saj še ne morejo voziti avtomobilov.

Hodila je Avstralka Robyn Davidson, otrok cvetja, ki je pred mnogimi leti s šestimi dolarji in majhnim kovčkom pripotovala v puščavski Alice Springs z idejo, da bo udomačila tri divje kamele ter z njimi in s psičko Diggity prečkala avstralsko puščavo. Nihče ji ni verjel, vendar se ji je več mesecev kasneje uspelo odpraviti na pot, v naslednjih devetih mesecih potovanja po avstralski divjini pa je izkusila vso čarobnost prostrane dežele vročega peska, saj se je v osami spopadala s trenutki stiske, bolečine, nevarnosti in strahu, kar pa je delovalo tudi osvobajajoče – morda najbolj takrat, ko je slekla vsa oblačila in kot v transu blodila naokoli –, potem pa o svoji pustolovščini spisala Poti, še nepreseženo knjižno potopisno podobo rdeče celine.


Pot

Hodil, plezal in pisal je Nejc Zaplotnik, avtor izpovedne mojstrovine Pot, hita, mita in kulta, duhovnega eliksirja »zlate« slovenske alpinistične generacije, ki razkriva smisel alpinizma in dregne v sredico človekovega prizadevanja po prizadevanju za več in više, knjige, ki po treh desetletjih in pol od izida ni izgubila niti malo pripovedne moči. Ko se je Kanadčanka Bernadette McDonald lotevala pisanja knjige Alpski bojevniki o jugoslovanskih alpinistih in alpinizmu, je presenečeno ugotovila, da imajo vsi alpinisti doma tudi izvod Zaplotnikove Poti. Je mogoča večja nagrada za alpinista kot to, da iz njegovega pisanja črpajo in se v njem navdihujejo vsi njegovi kolegi?

Hodil, razmišljal in pisal je pisatelj in popotnik Evald Flisar, ki je s Čarovnikovim vajencem spisal najbolj prodajan slovenski roman po drugi svetovni vojni, delo potopisnega značaja, žanrski hibrid med pustolovskim romanom in filozofsko meditacijo. Po norveških hribih je hodil nevrolog Oliver Sacks, potem pa si ob begu pred medvedom tako poškodoval nogo, da je komaj preživel, o vsem tem pa spisal knjigo Noga, na katero se opreš.

Hodili so številni popotniki in romarji po Caminu do Santiaga de Compostele in mnogi so o tej poti napisali knjige, recimo slovenske z enotnim naslovom Camino (Snežana Brumec, Staša Lepej in Petra Škarja) ali pa odrešujoče, nastale po hudih osebnih izgubah, kot je Ranljiva (Tjaši Artnik Knibbe Sarabaj). Premoremo celo roman o Caminu, napisal ga je Jože Urbanija, Antonija, ostani v Komposteli!, v katerem je hoja po tej poti za zakonski par v srednjih letih še zadnja možnost, da zacelita svoj odnos. Tenkočutno in humorno romanco o paru v srednjih letih, ki se spozna med hojo po Caminu, je s svojo ženo Annie Buist spisal tudi avstralski pisatelj Graeme Simsion, knjigi pa sta dala naslov Dva koraka naprej.

Nekatere potopisne knjige o Caminu so v slovenščino prevedene, na primer tista, ki jo je napisala filmska igralka in pisateljica Shirley MacLaine, za katero je bil Camino duhovno in tudi skoraj metafizično potovanje po stezi zvezd, saj naj bi veljalo, da ta romarska pot stoji natanko pod Rimsko cesto in sledi zmajevim črtam ali lej linijam. Drugo je napisal Francoz Jean-Christoph Rufin, zdravnik in pisatelj, ki se je podal na Camino (knjiga ima naslov Večna Jakobova pot), da bi premislil in analiziral svoje življenje, po začetnih tegobah – od neudobnih čevljev do preobilne prtljage – pa se je v nadaljevanju začel posvečati tako svojemu doživljanju dolgotrajne vsakodnevne hoje kot spoznavanju naključnih sopotnikov in analiziranju razlogov, zakaj so se oni podali na pot.

Tretji je čustveno dramatični potopis I'll Push You (Potiskal te bom), v katerem se na Camino odpravita prijatelja iz otroštva Justin in Patrick, pri čemer Justin zaradi mišične bolezni z leti ohromi, zato ga po vsej poti potiska Patrick na invalidskem vozičku, s čimer se Camino spremeni v svojevrstno odo prijateljstvu in preseganju fizičnih omejitev. Četrti potopis je »zagrešil« malce bolj ležerni Ivan Kapetanović (knjiga Camino de Santiago), ki je že nekajkrat romal proti Santiagu, dokler si ni Camina omislil v malce drugačni, precej izvirni pohodni obliki, saj se je do »konca sveta«, torej Finisterre, morske obale vzhodno od Santiaga de Compostele, odpravil prav od doma, iz hrvaške Lećevice, od koder je pot do Camina ter potem do konca romanja opravil v več etapah. Petega, z naslovom Odrešilna pot, je napisal Brendan McManus, potem ko se je na Camino odpravil z bremenom tragične izgube, saj je njegov brat Donal naredil samomor.

Hodil in plezal je Jon Krakauer, ki je s knjigo Izginuli spisal eno najbolj napetih in dramatičnih himalajskih prigod, ko se je kot novinar udeležil komercialnega vzpona na Mount Everest, s katerega se je vrnil kot poročevalec o eni največjih tragedij, ki se je leta 1996 zgodila pod najvišjo goro sveta.

Hodil je Chris McCandless, ki se je po koncu študija odločil za popotniško odisejado, vse prihranke podaril v humanitarne namene, se nato znebil še svojega avtomobila in se odpravil do Aljaske. Tam se je le z nahrbtnikom in najnujnejšimi stvarmi nastanil v razpadajočem avtobusu, v katerem se je preživljal samo s hrano, ki jo je našel v naravi, potem pa v samoti umrl zaradi zastrupitve. Po njegovih poteh je odšel Jon Krakauer, ki je raziskovanju podrobnosti McCandlessovega potovanja posvetil skoraj leto dni in napisal napeto, očarljivo in tragično knjigo V divjini, v kateri je poleg biografije zapisal tudi zgodbo o sebi in tej neprijazni, a divje lepi pokrajini.

V Velikem pohodu, literarnem izmisleku Stephena Kinga oziroma njegovega psevdonima Richarda Bachmana, v neki distopični, vzporedni resničnosti v Ameriki vsako leto prvega maja poteka gladiatorski pohod, nekakšna aluzija na pohode smrti, ki so jih sile osi izvajale med drugo svetovno vojno z ujetniki, na njem pa hodi stotnija najstnikov. Pravila pohoda so preprosta: hitrost hoje ne sme pasti pod štiri milje na uro. Če se to komu zgodi, ga vojaki po treh opozorilih ustrelijo. Dirka na življenje in smrt, pri kateri ni ciljne črte, vseeno pa ima vsak devetindevetdeset nasprotnikov – za nagrado si zmagovalec lahko zaželi kar koli –, je surovo resnična metafora časa, v katerem živimo.


Cesta

Hodila sta tudi oče in sin v McCarthyjevi Cesti, postapokaliptični zgodbi brez knjig, televizije in mobilnih telefonov, v času, ki utripa v boju za naslednji obrok težko dosegljive hrane, kar se sklada z njunim minimalizmom, saj se sporazumevata z do bistva oluščenimi stavki. Pokrajina, po kateri hodita in hodita, je stilizirana scenografija vsesplošnega uničenja, ki jo je povzročila nekakšna katastrofa nepojasnjenega izvora, sajasti pejsaž brez obljube sonca nad cesto. Sama, oborožena s pištolo, v kateri je le še nekaj nabojev, z nakupovalnim vozičkom, v katerem imata prtljago in minimalne zaloge hrane, ter z motociklističnim ogledalom, pritrjenim nanj, da lahko čim prej ugledata morebitne zasledovalce, se zgolj z lastnimi nogami prebijeta naprej, proti jugu. Pred njima je cesta, neka daljna obljuba boljšega življenja, nečesa, v kar njuna ženska, otrokova mati in njegova žena, kljub stotinam med pogovori prečutih noči ni več verjela in je odšla na svojo pot brez vrnitve. Cesta, po kateri pešačita, je bistvo življenja tukaj in zdaj na ravni samoohranitvenega nagona, korak za korakom samospraševanja o osnovnem preživetju prihodnjega dneva. Cesta je najboljši roman o hoji in tem, da je hoja lahko tudi ključ do rešitve.

Zjutraj se je leta in leta sprehajal Kajetan Kovič in ob tem srečeval mnoge ekscentrične like ter o sprehajanju, življenju in ustvarjanju spisal enkratno knjigo Jutranji sprehajalec. Hodila je Cheryl Strayed, mlada Američanka, ki se je po razpadlem zakonu, materini smrti in vsesplošni neperspektivnosti življenja, v katero se je ujela, kot nešportnica in neplaninka odločila za svojevrstno preizkušnjo: prehoditi kar se da velik del večtisočkilometrske Pacifiške gorske pešpoti, ki se vije po ZDA od meje z Mehiko do Kanade. Potem je napisala knjigo Divja o pripetljajih na poti, o moških pohodnikih, ki jih je srečala, in o odrešitvi, ki jo prinaša taka pustolovščina, iz česar je na koncu nastala globalna knjižna uspešnica, ki so jo uporabili tudi v hollywoodski delavnici sanj.

Po poti Via Alpina je hodil Igor Gruber in o tem napisal motivacijsko knjigo 107 dni Alp. Hodil je Željko Kozinc, neumorni popotnik in pisatelj, ki si je svoj čas zadal, da bo obiskal vse slovenske vasi (in kaj napisal o njih), potem pa se zadovoljil šele s stotinami izletov po naši domovini, ki ji je vedno znal najti nov zorni kot, nov razgled, novo doživetje ter v knjigah Lep dan kliče postavil spomenik slovenski naravi, ki je prav tako zanimiv za tiste, ki so hodili po njegovih nasvetih, kot za tiste, ki so o opisanih krajih samo brali.

Hodil je (izmišljeni in) nedavno upokojeni Harold Fry (v knjigi Nenavadno romanje Harolda Frya, ki jo je napisala Rachel Joyce), ki nekega dne prejme pismo, v katerem se mu nekdanja sodelavka zahvaljuje za prijateljstvo izpred let. To ga spodbudi, da ji napiše odgovor, potem pa se, namesto da bi ga oddal v nabiralnik, oblečen zgolj za kratek sprehod odpravi k njej na obisk, čeprav leži v bolnišnici na Škotskem tisoč kilometrov severneje; na pohodu k njej se seveda temeljito preobrazi.
Hodila je Italijanka Nives Meroi, alpinistka, ki je (skupaj z možem) preplezala vse svetovne osemtisočake, v knjigi Sinaj pa je opisala vzpon na Sinajsko goro od odhoda od doma do vzpona in vrnitve. Čeprav gre za vzpon, ki je zanjo kot alpinistko povsem preprost, se avtorica simbolni gori posveti z dolžnim spoštovanjem in pozornostjo, saj skozi pot na vrh skuša odstreti vsaj kako tančico z njene starodavne (simbolične) preteklosti.

Hodili so begunci po balkanski begunski poti; peš so se odpravili iz vojne in si s hojo hoteli priboriti novo, boljše življenje, o čemer je bilo napisanih kar nekaj knjig, tudi Na begu Boštjana Videmška. Hodili in pisali so še mnogi drugi; po hribih in dolinah, po gorah in kanjonih. Hoja spremeni človeka in ga naredi boljšega. »Ko človek enkrat vstane, ne zmore ostati pri miru,« je zapisal Frédéric Gros, hodec in avtor Filozofije hoje.

Čas je bil, da se jim pridružim tudi jaz – s svojo hojo in s svojimi Triglavskimi potmi. Na pot, morda triglavsko ali kako drugo, vabim tudi vas. Pustolovščina se lahko začne takoj, ko zaklenete vrata doma. Srečno!