Že pred tedni, ko sem sedela na moji najljubši terasi na Jadranu in se spogledovala s sončnim zahodom, sem se zaklepetala z gospodom iz New Yorka, ki mi je, kot se za živahne Američane spodobi, govoril o marsičem, recimo o tem, da se njegov Brooklyn, kjer se je rodil, vedno bolj spreminja v prestolnico hipsterjev na eni strani ter v novo in vedno večjo Kitajsko četrt na drugi. Bogati Kitajci tam veselo kupujejo čedalje dražje nepremičnine. In potem sva se pogovarjala o službah. Najbolj cenjeni in najbolje plačani ljudje na Manhattnu niso več pravniki ali zdravniki, mi je pripovedoval, ampak vodovodarji in drugi obrtniki. Jasno, pokvarjene napeljave v hiši ti ne more na daljavo popraviti nekdo iz Indije, ki ti sicer lahko naroči taksi, sprejme reklamacijo ali ti za bedno mezdo sešije obleko. Zato so vedno iskani tisti posamezniki, ki opravljajo storitve: obrtniki, frizerji, manikerji, ljudje, ki skrbijo za starejše, socialni delavci, mehaniki, terapevti ... Struktura zaposlitev se z vso hitrostjo spreminja. Kdo bo potreboval voznike tovornjakov, ko bodo ceste zasedli samovozeči avtomobili? Kot dokazujejo najnovejše trgovine, ki jih je odprl Amazon, bodo tudi prodajalci in prodajalke kmalu le odvečno blago, saj v te prodajalne vstopimo, zložimo izdelke v torbo in odkorakamo, ker so naš nakup zabeležili senzorji, račun pa bo avtomatsko plačan prek pametnega telefona. Finančni analitiki, odvetniki, računovodje, pripravljavci hitre hrane in celo zdravniki (računalniki znajo izvrstno postavljati diagnoze) bodo, kot napovedujejo futurologi, čez desetletja pozabljeni poklici. Umetna inteligenca bo cenejša, učinkovitejša in se ne bo nikoli pritoževala ali zahtevala večjih plač.



V reviji The Economist predvidevajo, da bodo do leta 2034 kar 47 odstotkov vseh del že opravili roboti oziroma računalniki, in na to dejstvo, dodajajo, ni pripravljena nobena vlada. Univerzalni temeljni dohodek se na horizontu svetlika kot edina rešitev. Svet se bo razdelil na bogato elito, ki bo nadzorovala in imela v lasti umetno inteligenco in bo živela v strogo zastraženih predelih, peščico zaposlenih ter povsem neuporabne in zdolgočasene ljudske množice, ki si bodo krajšale čas z igranjem virtualnih računalniških igric, da bi le pozabili na upor. Orwellova najbolj znana antiutopija 1984 pridobiva nove dimenzije realnosti.

Do leta 2050 se bo, kot v knjigi Homo deus: Kratka zgodovina prihodnosti (Mladinska knjiga, prevod Polona Mertelj) predvideva Yuval Harari, oblikoval nov družbeni razred presežnih ljudi, ki ne bodo le nezaposleni, ampak nezaposljivi. Osebe brez ekonomske vrednosti. Celo politiki, kot piše zgodovinar, bodo postali nepotrebni. Tudi ta poklic izpareva kot voda na vročem asfaltu, kandidat za predsednika najmočnejše države na svetu je danes lahko že vsak. Še celo liberalne navade, kot so recimo demokratične volitve, bodo povsem odveč, saj google ali facebook zelo dobro zaznavata, kakšno je politično mnenje posameznika, znano jim je celo bolj kot nam samim. Algoritmi že znajo, veliko bolj kot naši starši, partnerji ali prijatelji, opisati naš značaj. Zelo jasno jim je tudi, kakšen naj bi bil naš idealni partner in s kom bi se morali poročiti, če želimo imeti uspešen zakon. Tudi zmenki bodo očitno stvar preteklosti. Roboti bodo uravnavali naš čustveni svet, čeprav se nam danes še zdi, da sami sebe najbolje poznamo. To ne bo več trajalo dolgo. Tudi filozofija ali psihologija bo morala začeti človeka razlagati na nov način. Konec koncev nam tehnologija omogoča tudi to, da smo vedno bolj obsedeni sami s sabo, naše individualne izbire so nova religija. Pozabljamo na mnoge stare in zanesljive družbene strukture, ki so nam v preteklosti pomagale pri odločitvah, od družine do skupnosti, prav zato korporacije naša življenja vedno bolj stiskajo in gnetejo po svoji volji.

In katere so službe oziroma poslanstva, ki se bodo obdržala? Znanstveniki, umetniki in vse, kar je povezano s kreativnostjo. A tudi v svetu umetnosti, na primer, že zevajo velike socialne razpoke.

Recimo, da ste ameriška študentka oziroma študent z diplomo, ki je vedno sanjal, da se bo nekoč preselil v New York in pisal o umetnosti za različne časopise ali pa delal v kakšni od številnih galerij v Sohu. Če boste imeli srečo, boste službo lahko celo dobili, a težava je v tem, da boste kot pripravnik morali delati za drobtinice dolarjev ali celo brez upanja na kakršno koli plačilo, četudi boste pristali v umetniški inštituciji, ki obrača milijone. Umetnost je namreč danes vedno večji posel, ki ima največkrat bolj malo opraviti z ljubeznijo do Picassa ali Moneta in veliko z dejstvom, da platna uspešnih umetnikov kupujejo bogataši kot drage investicije in upajo, da se jim bo cena kmalu dvignila. Zastonjkarsko delo, kot bi temu dejal Cankar, mladih, ki so šele na začetku kariere, še posebej v družboslovju, je v ZDA postalo praksa. Če ste gledali serijo Dekleta, dobro veste, o čem govorim; ko glavna junakinja Hannah, ki že eno leto brez plačila dela pri neki založbi, delodajalca vpraša, ali obstaja možnost, da bi končno prejela kakšen dolar, ji ta pove, da vsak dan dobi vsaj petdeset prošenj mladih pripravnikov, ki jim niti na misel ne pride, da bi ga prosili za plačilo, zato jo objame in ji zaželi veliko sreče kje drugje. Obstaja hipoteza, da si bodo bivanje v svetu umetnosti, pa najsi gre za zaposlene pri založbah, revijah ali galerijah, kmalu lahko privoščili le tisti mladi, ki imajo bogate starše, ne glede na talent, zagretost ali ljubezen do umetnosti. Ostali si teh služb ne bodo mogli več privoščiti. Amerika že dolgo ni več dežela priložnosti za vse in ponavadi je žal tako, da najslabše stvari kapitalizma, ki se rodijo v deželi čez lužo, kaj hitro preplavijo cel svet.

Največji poraz človeštva bo, da bodo ljudje ostali brez smiselnega dela. Delo in to, da je zanj plačan ali nagrajen, je osnovna človekova potreba. Celo njegova osnovna pravica, meni znani profesor Richard Florida. To, da se nečesa izučiš, postajaš vedno boljši – vse do odličnosti. V knjigi Užitki in tegobe dela Alain de Botton ugotavlja, da je delo tudi nekaj povsem filozofskega, da je morda tu tudi zato, da organizira naše življenje, nas fokusira v upanje, da delamo kaj dobrega, in da ob tem vsaj za trenutek pozabimo na to, da smo zelo zelo minljivi.

Naslednjič, ko boste kupovali v trgovini, se spomnite, da so prodajalke ogrožena vrsta, in spreglejte učinkovite avtomatske blagajne.