V nadaljevanju preberite:

Torej, še vedno pišem Priročnik za neuspešne in nič ne kaže, da ga bom kdaj končal. Tako kot se ne bo nikdar končal moj neuspeh. Očitno gre za življenjsko delo, čeprav z majhno zamudo. Po vseh teh letih spoznavam, da je strah naš največji neuspeh. Še posebej strah pred uspehom drugih. Ne morete si predstavljati, česa vse so zmožni ljudje, ki so se izgubili v tem strahu in živijo le še za tuji neuspeh. Pisatelji niso nobena izjema, kot tudi mnogi drugi umetniki ali artisti, kot jih rahlo privoščljivo imenuje moj stari prijatelj, nekoč tudi sam pesnik, ne, čeprav bi morali ravno oni s svojo transcendenčno vertikalo najlažje preskočiti takšne nevidne ovire. Pa ni tako. Še zdaleč ne. O tem priča sovraštvo pisatelja, ki za lasten neuspeh krivi vse po vrsti, pri čemer pozablja, da je ta isti neuspeh zakoreninjen v vsakem od nas, ne glede na to, koliko uspehov je kdo že ali jih še bo požel. Neuspeh nam je usojen, tako kot nam je usojeno končati življenje; na svetu še ne obstaja človek, ki bi lahko temu ubežal; tako je bilo in tako bo tudi ostalo. Vsaj tu je vse jasno.