»Ko so se približevala vojaška letala, je Merve vedno snela slušni aparat«

Desetletna Merve iz Alepa s svojimi temnimi očmi je svet. Strmi, opazuje, vpija; tekoče bere z ustnic. Z očmi posluša in govori. Je skoraj povsem gluha. Tudi nov slušni aparat, ki ga je dobila pred tednom dni, ne dela čudežev. A med pogovorom je zbrana, osredinjena. Sogovorniku zre naravnost v oči in mu s svojim intenzivnim, a neverjetno milim obrazom ves čas daje vedeti, da je še kako prisotna. Da razume. »Minilo je le nekaj mesecev vojne. Na našo hišo je padla bomba. Vse se je treslo. Nisem vedela, kje sem. Vstala sem in začela iskati svoje otroke. Merve, mlajša hči, je sedela v kotu in v naročju, tesno oprijemajoč k sebi, držala takrat enoletnega bratca … Grozen prizor, a bila sem srečna, ker smo vsi preživeli. To je bil trenutek, ko sem vedela, da moramo zapustiti Alep,« v centru za ...