V nadaljevanju preberite:

Hiroši Harada je imel šest let, ko je atomska bomba uničila Hirošimo. Tistega jutra, šestega avgusta, je skupaj s starši stal na peronu glavne železniške postaje. Čakali so na vlak, ki naj bi družino, skupaj s še nekaj sto drugimi meščani, odpeljal na varno. Na deželo, kjer ni bilo bombardiranj. Evakuacije so se takrat dogajale vsak dan. Vlak bi ravno moral priti, ko je nenadoma blisknila slepeča svetloba, v hipu pa ji je sledil še strašni piš vetra. Danes 86-letni Harada se še zdaj spominja, kako so stene in streha postaje začele padati proti njemu. Ko se je prebudil iz nezavesti, je nad seboj videl zgolj temno in mračno nebo. Od postaje, ki je bila sicer oddaljena dva kilometra od hipocentra eksplozije, je ostalo samo nekaj štrlečih zidov.

Na srečo ni bil huje poškodovan, saj ga je oče Tokudži s svojim telesom zavaroval pred eksplozijo. Ko sta se izkopala izpod ruševin, sta obupano iskala mamo Šizue. Toda ker je vse gorelo, ogenj pa se je nevarno širil, ga je oče brž odvlekel s postaje. Brez mame. Oče je imel poškodovan hrbet, srajca je bila popolnoma krvava. Toda kljub ranam je hotel fanta čim prej spraviti od tod.