Kratek kurz iz geopolitike
O rusko-ukrajinskih odnosih, omejitvi EU in Nata in pomanjkanju slovenskih pobud.
Odpri galerijo
FOTO: Leon Vidic
Tito, Wałęsa, Havel, Wojtyła in Reagan. Leta 1980, od takrat je minilo skoraj 40 let, se je začelo desetletje pomembnih dogodkov, med katerimi so bili nekateri videti pomembni na prvi pogled, drugi pa so se izkazali kot pomembni pozneje. Maja je v Ljubljani umrl Josip Broz Tito, junija smo si prav tam izmislili Novo revijo, avgusta pa je na čelo poljske opozicije stopil Lech Wałęsa. Pet let pred tem so svetovni voditelji s Titom vred podpisali helsinško sklepno listino, potem se je v Pragi pojavila Listina 77 z Vaclavom Havlom na čelu; leta 1978 je papeški položaj prevzel Karel Wojtyła. Leta 1981 je ameriški predsednik postal Ronald Reagan. To so bila leta zadnjih izdihljajev svetovnega komunizma, ki smo se jih zavedeli po letu 1987, predvsem pa trideset let nazaj, v času majniške deklaracije (maj 1989), ob padcu berlinskega zidu (november 1989) in objavi pariške listine Kvse leto pozneje. Komunizem se je skupaj z Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo dokončno zrušil konec leta 1991. Končala se je hladna vojna. Zgodila se je sprava med Zahodom in Vzhodom, ki je precej preoblikovala evropski zemljevid. Položaj Slovenije je bil na tem zemljevidu dobro viden.
Kozirjev, Genscher, Jelcin in Drnovšek. Utelešenje sprave med Vzhodno in Zahodno Evropo (»celovita in svobodna Evropa«) je bila širitev Evropske unije, ki se je ves čas dogajala vštric s širitvijo Nata. Konec hladne vojne je v začetku obetal vsestransko spravo med Vzhodom in Zahodom (torej tudi med ZDA in Rusijo). To je ruski zunanji minister Andrej Kozirjev – ne po naključju – zagovarjal na sestanku zunanjih ministrov Kvse v Stockholmu konec leta 1992. Kozirjev pa je – že spet ne naključno na Kvse – napovedal obratno usmeritev Rusije, če bi propadla politika Borisa Jelcina. Rusi so nemara upali, da bo Kvse/Ovse najbolj primeren okvir za spravo med Vzhodom in Zahodom.
Kdaj je ta politika začela propadati in kdaj je dokončno propadla, je težko reči. V nevarnosti je bila tudi zaradi širitve Nata, ki se je sicer začasno ustavila leta 1997. Takrat se je trdo jedro slovenske diplomacije – z veleposlanikom pri OZN na čelu – poskusilo izogniti Natu z vključitvijo v protijedrsko oz. protinatovsko združenje New Agenda Coalition, iz katerega nas je konec leta 1998 izvlekel Janez Drnovšek. Drnovškovo in moje razočaranje po prvem valu širitve je trčilo ob kampanjo slovenskih mirovnikov in rusofilov, ki se je pomirilo šele po referendumu leta 2003, ko sta članstvo v Natu podprli dve tretjini volivcev. V zvezi s tem je bila zanimiva izjava pokojnega nemškega zunanjega ministra Genscherja, ki je ob neki priložnosti piscu teh vrstic rekel, da Sloveniji ni treba v Nato, saj jo bo varovalo članstvo v EU. (Podpora članstvu Slovenije v EU – 90 odstotkov – je bila še močnejša od podpore Natu.)
Putin, Bush, Clinton, Lavrov, Juščenko in Sakašvili. Spravljiva drža Rusije se je gotovo nehala v času Vladimirja Putina, čeprav so bili njegovi nameni med sprehodom z Georgeem Bushem v Sloveniji (na Brdu) 16. junija 2001 (tj. tri mesece pred 11. septembrom) najbrž drugačni. Rusom je po vsej priliki bolj kot vstop Slovenije v Nato ugajal njen položaj pred Natovimi vrati, ki se niso odprla samo za Slovenijo, ampak tudi za baltske države. V začetku so Rusi (najbrž pa tudi Clinton) verjetno računali, da bo zgodba končana z združitvijo Nemčij in z vključitvijo Češke, Madžarske in Poljske v Nato. Nekdanji Carterjev svetovalec za nacionalno varnost Zbigniew Brzezinski je piscu teh vrstic, ko je kot slovenski veleposlanik v Washingtonu navijal za slovensko članstvo v Natu, rekel: »Če vas bomo potrebovali, vas bomo zasedli.« Ruski zunanji minister Lavrov je ob slovenski vključitvi v Nato piscu teh vrstic na pol hudomušno, na pol sarkastično rekel: »Torej boste stali v vrsti in salutirali.«
V vsakem primeru pa so Rusi in Lavrov kljub razočaranju zaradi premika meje Zahoda proti vzhodu še leta 2005 Ovseju pripisovali večji pomen kot Američani. Kot je že kdaj omenil, se je pisec teh vrstic v času svojega predsedovanja Ovseju neposredno soočil s t. i. barvnimi revolucijami v državah nekdanje Sovjetske zveze. V začetku leta 2005 sem se srečal s predsednikoma Ukrajine in Gruzije Juščenkom in Sakašvilijem, ki sta napovedala napredovanje revolucij oz. strmoglavljenje Putina. Po vrtnični in oranžni revoluciji se je potem zgodila le še tulipanova revolucija v Kirgiziji, Putin pa se je gotovo zavedal omenjenih napovedi.
Slovensko predsedovanje EU in vrh v Bukarešti 2008. Leto 2008 je bilo leto kratkega stika med ZDA in Evropsko unijo. O težavah sem se na lastne oči prepričal na sestanku s Skupino za stike (D’Alema, Ferrero-Waldner, Kouchner, Miliband, Solana, Steinmeier) na Brdu 19. januarja, nato pa še na vrhu Nata v Bukarešti (2.–4. april). Na Brdu smo se zunanji ministri sestali zaradi usklajevanja datuma kosovske neodvisnosti, ki bi ga svetovali Hashimu Thaçiju. Miliband je poročal o svojem pogovoru s Condoleezzo Rice, ki je predlagala čim zgodnejši datum (po srbskih volitvah, da ne bi škodovali Tadiću). O vsem tem sem se navsezadnje prepričal iz depeše slovenskega veleposlaništva v Washingtonu, ki jo je škodljivec iz vrst MZZ – ki je bil celo veleposlanik – prodal srbskim časopisom. Takrat so v Beogradu razdejali slovensko veleposlaništvo, generalni sekretar MZZ in jaz, ki sva naročilo preiskavo, pa sva morala informacijski pooblaščenki Nataši Pirc Musar plačati denarno kazen, ki je znašala približno toliko kot najini mesečni plači. (Protiameriški – protivladni, prosrbski, najbrž proruski – elementi so pri nas nedotakljivi!)
Ameriški predlog je bil za Evropejce vseeno prezgoden, ker smo hoteli k priznanju pritegniti tudi Špance, ki so imeli volitve marca. Ko sem mu prenesel sporočilo z Brda, naj z deklaracijo o neodvisnosti še malo počakajo, je predsednik kosovske vlade Thaçi rekel: »Kosovo upošteva Evropsko unijo in ZDA.« Potem je storil, kar so mu svetovali Američani in kar smo mu odsvetovali Evropejci. Razlika med EU in ZDA se je v polni luči pokazala v Bukarešti, kjer so Američani želeli v Natov program približevanja vključiti Ukrajino in Gruzijo, voditelji EU pa so nasprotovali Američanom, da se ne bi zamerili Rusom. Američani so popustili, čez nekaj mesecev pa je Putin vkorakal v Gruzijo.
Trump in Kupchan. Nasprotje med ZDA in EU se je potem razvnelo po izvolitvi Donalda Trumpa, ki je Evropejcem med drugim očital, da izkoriščajo ameriško dobronamernost pri trgovini, za obrambo pa prispevajo manj, kot so se bili dogovorili v Natu. Trump odpoveduje mednarodne sporazume (Iran, podnebne spremembe), po drugi strani uvaja nekakšen izolacionizem in merkantilizem. V svojem najnovejšem prispevku za Foreign Affairs je (nekdanji svetovalec Baracka Obame) Charles Kupchan dopustil širitev Nata z balkanskimi državami, nato pa bi morali Natova »odprta vrata« zapreti. Ponudba članstva Ukrajini in Gruziji bi po Kupchanovem mnenju pomenila odprt konflikt z Rusijo. Evropejci so glede poseganja na ozemlje bivše Sovjetske zveze še previdnejši od Američanov. Evropske države vse pogosteje pozivajo k ukinitvi sankcij, ki so jih bile zaradi posegov proti Ukrajini skupaj z ZDA uvedle proti Rusiji, Nemčija pa podpira ruski plinovod Severni tok II. Da ne bi zaostrovali odnosov z Rusijo, sta širitvi Nata in EU na neki način zadržani.
EU z različnimi hitrostmi in različnimi politikami glede Rusije. V Evropski uniji se ne glede na medijska ugibanja in domneve že danes oblikujejo različne skupine. Dobro vidna je skupina severnih držav z Nemčijo; Francozi celo bolj kot nemške zagovarjajo interese sredozemskih držav, na Vzhodu pa se oblikuje skupina držav (npr. baltske države, Poljska, Madžarska, Češka, Bolgarija in Romunija), ki so bolj od drugih občutljive za retoriko in vplive, ki prihajajo iz Rusije, druži pa jih tudi zaskrbljenost zaradi migracij. Uvrstitev Slovenije in Hrvaške – v nasprotju s Severno Makedonijo in Črno goro – pri tem ni jasna.
Doktrina o asimetričnosti. Analitiki v zvezi z evropsko-ruskimi odnosi opažajo, da se v teh odnosih uveljavlja asimetričnost, ki je povezana z nekaterimi temeljnimi političnimi in vrednotnimi usmeritvami. Evropske države se tudi pri najbolj agresivnih izzivih z ruske strani zanašajo na diplomacijo, ki običajno ni tako učinkovita kot vojaška sila. Z izstopom Velike Britanije iz EU in zaradi nekaterih načelnih omejitev v nemški vojski ostaja glavna vojaška sila EU Francija, ki sama nima zadostnih zmogljivosti. Ob tem je v zvezi z nevarnostmi in možnostmi konfrontacije pri Evropejcih mogoče zaslediti neodpornost in politično utrujenost, ki (seveda mutatis mutandis) spominjata na razmere pred drugo svetovno vojno. Evropska unija za zdaj obrambo prepušča (outsourcing) Natu oz. Američanom, katerih pripravljenost po vsem videzu ni tako samoumevna, kot je bila nekoč.
Slovenija brez idej. Ko pregledujemo politične in navsezadnje geopolitične spremembe po koncu hladne vojne, lahko ugotovimo, da – ne glede na razumljive omejitve – nikjer ni občutiti slovenske udeležbe. Udeležba Slovenije znotraj že tako skromnega poslanstva evropske diplomacije (ki jo je doslej zasenčila britanska, poslej pa jo bosta prekašali francoska in nemška diplomacija) je neznatna in tako rekoč nevidna. Namesto da bi se kot majhna država uveljavljala s premišljenimi mednarodnimi pobudami, si – po besedah aktualnega zunanjega ministra Cerarja – prizadeva samo za to, da bi tudi v prihodnosti ostala neto prejemnica evropskih sredstev; sicer pa kliče na pomoč evropske ustanove, da bi z njihovo pomočjo rešila probleme s Hrvaško, ki si jih je sama nakopala s pomanjkljivim arbitražnim sporazumom in z nesposobnostjo svojih t. i. ekspertov. Ena od ovir za moderno in domiselno zunanjo politiko je obsedenost s proslavljanjem začetka hladne vojne (1945) in z malomarnostjo pri upoštevanju njenega konca (1990).
Kozirjev, Genscher, Jelcin in Drnovšek. Utelešenje sprave med Vzhodno in Zahodno Evropo (»celovita in svobodna Evropa«) je bila širitev Evropske unije, ki se je ves čas dogajala vštric s širitvijo Nata. Konec hladne vojne je v začetku obetal vsestransko spravo med Vzhodom in Zahodom (torej tudi med ZDA in Rusijo). To je ruski zunanji minister Andrej Kozirjev – ne po naključju – zagovarjal na sestanku zunanjih ministrov Kvse v Stockholmu konec leta 1992. Kozirjev pa je – že spet ne naključno na Kvse – napovedal obratno usmeritev Rusije, če bi propadla politika Borisa Jelcina. Rusi so nemara upali, da bo Kvse/Ovse najbolj primeren okvir za spravo med Vzhodom in Zahodom.
Kdaj je ta politika začela propadati in kdaj je dokončno propadla, je težko reči. V nevarnosti je bila tudi zaradi širitve Nata, ki se je sicer začasno ustavila leta 1997. Takrat se je trdo jedro slovenske diplomacije – z veleposlanikom pri OZN na čelu – poskusilo izogniti Natu z vključitvijo v protijedrsko oz. protinatovsko združenje New Agenda Coalition, iz katerega nas je konec leta 1998 izvlekel Janez Drnovšek. Drnovškovo in moje razočaranje po prvem valu širitve je trčilo ob kampanjo slovenskih mirovnikov in rusofilov, ki se je pomirilo šele po referendumu leta 2003, ko sta članstvo v Natu podprli dve tretjini volivcev. V zvezi s tem je bila zanimiva izjava pokojnega nemškega zunanjega ministra Genscherja, ki je ob neki priložnosti piscu teh vrstic rekel, da Sloveniji ni treba v Nato, saj jo bo varovalo članstvo v EU. (Podpora članstvu Slovenije v EU – 90 odstotkov – je bila še močnejša od podpore Natu.)
Putin, Bush, Clinton, Lavrov, Juščenko in Sakašvili. Spravljiva drža Rusije se je gotovo nehala v času Vladimirja Putina, čeprav so bili njegovi nameni med sprehodom z Georgeem Bushem v Sloveniji (na Brdu) 16. junija 2001 (tj. tri mesece pred 11. septembrom) najbrž drugačni. Rusom je po vsej priliki bolj kot vstop Slovenije v Nato ugajal njen položaj pred Natovimi vrati, ki se niso odprla samo za Slovenijo, ampak tudi za baltske države. V začetku so Rusi (najbrž pa tudi Clinton) verjetno računali, da bo zgodba končana z združitvijo Nemčij in z vključitvijo Češke, Madžarske in Poljske v Nato. Nekdanji Carterjev svetovalec za nacionalno varnost Zbigniew Brzezinski je piscu teh vrstic, ko je kot slovenski veleposlanik v Washingtonu navijal za slovensko članstvo v Natu, rekel: »Če vas bomo potrebovali, vas bomo zasedli.« Ruski zunanji minister Lavrov je ob slovenski vključitvi v Nato piscu teh vrstic na pol hudomušno, na pol sarkastično rekel: »Torej boste stali v vrsti in salutirali.«
Ko pregledujemo politične in navsezadnje geopolitične spremembe po koncu hladne vojne, lahko ugotovimo, da – ne glede na razumljive omejitve – nikjer ni občutiti slovenske udeležbe.
V vsakem primeru pa so Rusi in Lavrov kljub razočaranju zaradi premika meje Zahoda proti vzhodu še leta 2005 Ovseju pripisovali večji pomen kot Američani. Kot je že kdaj omenil, se je pisec teh vrstic v času svojega predsedovanja Ovseju neposredno soočil s t. i. barvnimi revolucijami v državah nekdanje Sovjetske zveze. V začetku leta 2005 sem se srečal s predsednikoma Ukrajine in Gruzije Juščenkom in Sakašvilijem, ki sta napovedala napredovanje revolucij oz. strmoglavljenje Putina. Po vrtnični in oranžni revoluciji se je potem zgodila le še tulipanova revolucija v Kirgiziji, Putin pa se je gotovo zavedal omenjenih napovedi.
Slovensko predsedovanje EU in vrh v Bukarešti 2008. Leto 2008 je bilo leto kratkega stika med ZDA in Evropsko unijo. O težavah sem se na lastne oči prepričal na sestanku s Skupino za stike (D’Alema, Ferrero-Waldner, Kouchner, Miliband, Solana, Steinmeier) na Brdu 19. januarja, nato pa še na vrhu Nata v Bukarešti (2.–4. april). Na Brdu smo se zunanji ministri sestali zaradi usklajevanja datuma kosovske neodvisnosti, ki bi ga svetovali Hashimu Thaçiju. Miliband je poročal o svojem pogovoru s Condoleezzo Rice, ki je predlagala čim zgodnejši datum (po srbskih volitvah, da ne bi škodovali Tadiću). O vsem tem sem se navsezadnje prepričal iz depeše slovenskega veleposlaništva v Washingtonu, ki jo je škodljivec iz vrst MZZ – ki je bil celo veleposlanik – prodal srbskim časopisom. Takrat so v Beogradu razdejali slovensko veleposlaništvo, generalni sekretar MZZ in jaz, ki sva naročilo preiskavo, pa sva morala informacijski pooblaščenki Nataši Pirc Musar plačati denarno kazen, ki je znašala približno toliko kot najini mesečni plači. (Protiameriški – protivladni, prosrbski, najbrž proruski – elementi so pri nas nedotakljivi!)
Ameriški predlog je bil za Evropejce vseeno prezgoden, ker smo hoteli k priznanju pritegniti tudi Špance, ki so imeli volitve marca. Ko sem mu prenesel sporočilo z Brda, naj z deklaracijo o neodvisnosti še malo počakajo, je predsednik kosovske vlade Thaçi rekel: »Kosovo upošteva Evropsko unijo in ZDA.« Potem je storil, kar so mu svetovali Američani in kar smo mu odsvetovali Evropejci. Razlika med EU in ZDA se je v polni luči pokazala v Bukarešti, kjer so Američani želeli v Natov program približevanja vključiti Ukrajino in Gruzijo, voditelji EU pa so nasprotovali Američanom, da se ne bi zamerili Rusom. Američani so popustili, čez nekaj mesecev pa je Putin vkorakal v Gruzijo.
Trump in Kupchan. Nasprotje med ZDA in EU se je potem razvnelo po izvolitvi Donalda Trumpa, ki je Evropejcem med drugim očital, da izkoriščajo ameriško dobronamernost pri trgovini, za obrambo pa prispevajo manj, kot so se bili dogovorili v Natu. Trump odpoveduje mednarodne sporazume (Iran, podnebne spremembe), po drugi strani uvaja nekakšen izolacionizem in merkantilizem. V svojem najnovejšem prispevku za Foreign Affairs je (nekdanji svetovalec Baracka Obame) Charles Kupchan dopustil širitev Nata z balkanskimi državami, nato pa bi morali Natova »odprta vrata« zapreti. Ponudba članstva Ukrajini in Gruziji bi po Kupchanovem mnenju pomenila odprt konflikt z Rusijo. Evropejci so glede poseganja na ozemlje bivše Sovjetske zveze še previdnejši od Američanov. Evropske države vse pogosteje pozivajo k ukinitvi sankcij, ki so jih bile zaradi posegov proti Ukrajini skupaj z ZDA uvedle proti Rusiji, Nemčija pa podpira ruski plinovod Severni tok II. Da ne bi zaostrovali odnosov z Rusijo, sta širitvi Nata in EU na neki način zadržani.
EU z različnimi hitrostmi in različnimi politikami glede Rusije. V Evropski uniji se ne glede na medijska ugibanja in domneve že danes oblikujejo različne skupine. Dobro vidna je skupina severnih držav z Nemčijo; Francozi celo bolj kot nemške zagovarjajo interese sredozemskih držav, na Vzhodu pa se oblikuje skupina držav (npr. baltske države, Poljska, Madžarska, Češka, Bolgarija in Romunija), ki so bolj od drugih občutljive za retoriko in vplive, ki prihajajo iz Rusije, druži pa jih tudi zaskrbljenost zaradi migracij. Uvrstitev Slovenije in Hrvaške – v nasprotju s Severno Makedonijo in Črno goro – pri tem ni jasna.
Doktrina o asimetričnosti. Analitiki v zvezi z evropsko-ruskimi odnosi opažajo, da se v teh odnosih uveljavlja asimetričnost, ki je povezana z nekaterimi temeljnimi političnimi in vrednotnimi usmeritvami. Evropske države se tudi pri najbolj agresivnih izzivih z ruske strani zanašajo na diplomacijo, ki običajno ni tako učinkovita kot vojaška sila. Z izstopom Velike Britanije iz EU in zaradi nekaterih načelnih omejitev v nemški vojski ostaja glavna vojaška sila EU Francija, ki sama nima zadostnih zmogljivosti. Ob tem je v zvezi z nevarnostmi in možnostmi konfrontacije pri Evropejcih mogoče zaslediti neodpornost in politično utrujenost, ki (seveda mutatis mutandis) spominjata na razmere pred drugo svetovno vojno. Evropska unija za zdaj obrambo prepušča (outsourcing) Natu oz. Američanom, katerih pripravljenost po vsem videzu ni tako samoumevna, kot je bila nekoč.
Slovenija brez idej. Ko pregledujemo politične in navsezadnje geopolitične spremembe po koncu hladne vojne, lahko ugotovimo, da – ne glede na razumljive omejitve – nikjer ni občutiti slovenske udeležbe. Udeležba Slovenije znotraj že tako skromnega poslanstva evropske diplomacije (ki jo je doslej zasenčila britanska, poslej pa jo bosta prekašali francoska in nemška diplomacija) je neznatna in tako rekoč nevidna. Namesto da bi se kot majhna država uveljavljala s premišljenimi mednarodnimi pobudami, si – po besedah aktualnega zunanjega ministra Cerarja – prizadeva samo za to, da bi tudi v prihodnosti ostala neto prejemnica evropskih sredstev; sicer pa kliče na pomoč evropske ustanove, da bi z njihovo pomočjo rešila probleme s Hrvaško, ki si jih je sama nakopala s pomanjkljivim arbitražnim sporazumom in z nesposobnostjo svojih t. i. ekspertov. Ena od ovir za moderno in domiselno zunanjo politiko je obsedenost s proslavljanjem začetka hladne vojne (1945) in z malomarnostjo pri upoštevanju njenega konca (1990).
