V nadaljevanju lahko preberete:

Esad Babačić Goranu Vojnoviću piše, da ima rad pisma, tudi kratka. »A so mi dolga vendarle bolj všeč ... včasih se mi zdi, da zaradi omejenega prostora ne povemo tistega, kar bi res radi povedali ... potem hodimo s tem občutkom neizpovedanega po svetu in iščemo priložnost, ki smo jo imeli, kot kakšni nogometaši, ki so zgrešili edino pravo šanso na tekmi in si s tem zapečatili kariero, ali pa je sploh niso začeli ... nekdo je nekoč napisal Vratarjev strah pred enajstmetrovko, zakaj ne bi bilo raje Pesnikov strah pred pismom ... naše življenje so pisma, ki jih nismo poslali, ker nismo vedeli, komu in zakaj ... tudi moje pesmi so polne pisem brez naslovnika ... zakaj mi je roman Polkovnik nima nikogar, ki bi mu pisal, ki sem ga seveda prebral v najinem maternem jeziku, še vedno tako blizu ... ker je pismo, ki ga čaka polkovnik, v drugem planu, skratka, ni pomembno, ali bo sploh prišlo ...« Naslednji teden odgovarja Goran Vojnović.