Popolna nevihta
Italija v Evropi
Odpri galerijo
Mandatar za sestavo vlade Giuseppe Conte je popoln neznanec na italijanskem političnem prizorišču.
FOTO: Ettore Ferrari/Ap
Kar se dogaja v Italiji, je v veliki meri posledica evropske politike, povezane z evrom in priseljevanjem. Potem ko so populisti prevladali na Otoku in zmagali na referendumu o brexitu, ta čas sestavljajo novo italijansko vlado. Zgodilo se je prvič, da je populistična in nacionalistična politika postala vodilna v osrednji zahodnoevropski državi članici. Naselila se je v sredici Evropske unije.
Če bo koalicija med populističnim Gibanjem 5 zvezd in nacionalistično Ligo zdržala, je vsaj na dolgi rok neizbežen trk med Italijo in Evropsko unijo, in to ne glede na mandatarja za sestavo vlade profesorja Giuseppeja Conteja, z njim sta Luigi Di Maio in Matteo Salvini skušala pomiriti Evropo.
V etapi nastajanja koalicijske pogodbe sta zmagovalni stranki opustili najbolj radikalne ideje v zvezi z evrom, pa vendar ni dvoma o zaostrovanju odnosov z EU. To je »vlada sprememb«: v Rimu ne nastaja standardna desna vlada, gledamo nekaj novega. Vzroki za bizaren italijanski eksperiment niso nepovezani s solipsizmom Nemčije, ki je na nek način kriva za aktualno stanje – najprej s svojo varčevalno politiko, nato z begunsko politiko. V tej zgodbi ni nedolžnih in povedano ne odvzema krivde Italiji, v njeni politični debati je evrsko območje že dolgo priročen grešni kozel za notranjepolitične probleme. Med drugim ni nikoli izvedla reform, njen politični sistem je okostenel in ni ga sposobna spremeniti.
Kot da ne bi bile dovolj Trumpove carine na evropske izdelke in potrebnost izumljanja načinov, kako se izogniti sankcijam za banke in podjetja, ki trgujejo z Iranom. Proces evropske integracije je v njenem sedmem desetletju v kritični etapi. Velika Britanija se je že oddaljila od Evropske unije, po francoskih in nemških volitvah so se kot ključne izkazale italijanske. Če je britanski odhod iz EU velika izguba za oboje, pa Otok vseeno ni bil v evrskem območju, hkrati je imel od samega začetka ambivalenten odnos do tesnejše integracije. In Rim tudi niso Atene, Italija je ustanovna članica evropske skupnosti, del evroobmočja, tretje največje gospodarstvo Unije, medtem ko je teža grškega gospodarstva marginalna. Brez Italije EU ne more funkcionirati. In od prihajajoče koalicijske združbe ni pričakovati drugega kot pretrese.
Še nedolgo tega je bila ravno Italija ena najbolj proevropskih držav. Nakar se je zgodila velika preobrazba, spremenila se je v evroskeptično članico, gre samo še za to, v kolikšni meri, kako izrecno, številni Italijani zavračajo evropsko politiko. Premnogi v integraciji ne vidijo več priložnosti, edinole grožnjo. Večina jih ostaja naklonjena članstvu v Evropski uniji, vendar je vsesplošno nezadovoljstvo, predvsem zaradi gospodarskih razmer, javnost usmerilo vstran od političnega mainstreama in v naročje strank, ki so, med drugim, evroskeptične.
Zato aktualni program zadovoljuje številne Italijane, četudi je nestvaren in čeprav bo povečal že zdaj velikanski italijanski javni dolg. Podobno ploden teren predstavlja priseljenska politika. Večina Italijanov si želi, da bi bila teža priseljevanja porazdeljena bolj enakomerno med vsemi članicami Unije, dozdajšnje breme italijanske države je bilo neproporcionalno in traja predolgo.
Evropska kriza je povezana z ekonomskimi razlogi, migracijami in nacionalno identiteto. Na eni strani so tisti, ki si predstavljajo prihodnost kot edinole evropsko, na drugi strani so oni, ki stavijo na »suvereno« prihodnost. Toda nacionalisti – na Madžarskem, Poljskem, v Italiji – ne glede na medsebojne razlike hočejo oboje: suverenost in prednosti članstva v Evropski uniji. Pomenljivo je, da sta italijanski zmagovalni stranki hitro stopili korak nazaj in popravili koalicijski dogovor, zagotovili sta, da jima ni do odhoda iz evrskega območja. Nekateri v krizi Evrope ne prepoznavajo samo razkola med liberalizmom in neliberalnimi, avtoritarnimi režimi, temveč trk imperija (Berlin, Bruselj, Frankfurt) z napol suverenimi nacionalnimi državami; ne gre samo za vzhodnoevropske, ampak tudi za majhne države in evropski jug proti nemški prevladi in pravilom in severnoevropskim interesom. Populistične stranke so bile torej izvoljene zato, da se uprejo politikam centra, ki vsiljujejo voljo periferiji.
Mukotrpno nastajanje vlade v Rimu je ta teden doživelo nove zasuke. Zmagovalca sta bila v ponedeljek ponovno na konzultacijah pri predsedniku republike, za premiera sta predlagala Giuseppeja Conteja, zanj dotlej ne Sergio Mattarella ne Italijani niso vedeli, kdo je. Predsednik si je vzel premor za razmislek, s čimer je dodatno pokazal svojo »globoko zaskrbljenost«. Vmes se je pojavil še manjši zaplet.
Dvomom o politični legitimnosti Conteja so se pridružile nejasnosti o akademskem curriculumu. Njegova biografija se je pokazala kot prenapihnjena, vanjo so bile vključene nekatere dvoumne formulacije o izpopolnjevanju v tujini. New York Times je objavil, da se pravnikovo ime »ne pojavlja v arhivih« univerze, »ne kot študenta ne kot člana fakultete«. V bistvu ni šlo za falsifikat, temveč za preveč svobodno navajanje.
Tehtnejše so pomisli o tem, da je imenovani bolj tehnična kot politična figura, mimogrede, brez kakršnekoli politične in administrativne izkušnje. Utrjuje tradicijo tehničnega predsednika vlade, ki je Italiji dobro znana, in to je zanimiva kontradikcija »nove politike«. Gibanje 5 zvezd in Liga se hočeta razlikovati do dozdajšnje italijanske politike, razglašata se za »vlado sprememb«, Di Maio govori o zgodovinskem prelomu, začetku »tretje republike«, inovaciji. To navsezadnje predstavlja program, z državljanskim davkom in enotno davčno stopnjo vred. In vendar je v izbiri 53-letnega profesorja zasebnega prava Giuseppeja Conteja, ki živi med rodno Apulijo, Firencami in Rimom, malo inovativnega. V preteklega četrt stoletja so bili na čelu italijanskih vlad številni tehnični premieri od Carla Azeglia Ciampija na začetku devetdesetih in za njim Lamberta Dinija, do prav nedavnih. Zmagovalni stranki sta še do včeraj protestirali proti temu.
Eden vodilnih italijanskih političnih analitikov je komentiral, da je to, kar se rojeva, vladni direktorij. Pomeni konec revolucionarne faze, predstavlja kompromis o predsedniku ministrskega sveta, ki ni bil izvoljen v parlamentu. Našteto je paradoksalno za politični sili, ki sta vseskozi opozarjali na »štiri zaporedne premiere, ki niso bili izvoljeni«, Maria Montija, Enrica Letto, Mattea Renzija in naposled Paola Gentiloneja.
No, v sredo zvečer je profesor prava Conte vstopil v predsedniško palačo in po dveurni avdienci izstopil kot mandatar. Takoj je pomiril z izjavo o zavedanju o evropskih obveznostih in evropskosti Italije. »Italija bo ostala v Evropi«. Toda formalni izjavi je sledila še ena: »Bom advokat ljudstva.« Nejasno ostaja, ali to zadnje ne pomeni uverture v protievropsko fazo, problem je, kaj hoče dvojica Di Maio-Salvini.
Morda je bila izbira profesorja tako rekoč obvezna, in to ne samo zaradi navskrižnih vetov med Di Maiom in Salvinijem. Izbira osebe, ki pravzaprav predstavlja establišment, je bila bolj kot ne namenjena evropski javnosti in je rezultat številnih kritik, ki so vse vsule od vsepovsod. Podobno velja za drugi dve predlagani imeni, namreč zunanjega ministra Giampiera Massola in za evropskega Enza Moavera Milanesija, oba z referencami, oba predstavljata kontinuiteto.
Mandatar bo zdaj predlagal vladni kabinet, najspornejše ime bi utegnil biti Paolo Savona. Je kandidat za ministra za gospodarstvo – nazadnje so ga omenjali tudi za zakladništvo – ključno pozicijo v vladi, Italija ima drugi najvišji javni dolg v Evropski uniji, pred njo je samo Grčija. Dvainosemdesetletni Savona je favorit Lege. Na začetku devetdesetih, v času Ciampijeve vlade, je bil kot minister za industrijo in trgovino prepričani Evropejec. Tačas je eden od teoretikov izstopa iz evrskega območja, nasprotnik bruseljskih institucij in evropskih finančnih obvez, drži se ga sloves strogega suverenista. Izjavil je, da so bitke z Evropsko unijo nesmiselne. »Treba je pripraviti rezervni načrt za izhod iz evra, če nočemo končati kakor Grčija«. Odtod strah pred destabilizacijo Italije in njenih evropskih zavezništev.
Treba bo počakati, kot kaj se bo izkazal Giuseppe Conte. Ali bo marioneta, simbol spremembe in varuh pogodbe med zmagovalcema volitev, ali pa bo igral kako drugo vlogo.
Če bo koalicija med populističnim Gibanjem 5 zvezd in nacionalistično Ligo zdržala, je vsaj na dolgi rok neizbežen trk med Italijo in Evropsko unijo, in to ne glede na mandatarja za sestavo vlade profesorja Giuseppeja Conteja, z njim sta Luigi Di Maio in Matteo Salvini skušala pomiriti Evropo.
Tretja republika
V etapi nastajanja koalicijske pogodbe sta zmagovalni stranki opustili najbolj radikalne ideje v zvezi z evrom, pa vendar ni dvoma o zaostrovanju odnosov z EU. To je »vlada sprememb«: v Rimu ne nastaja standardna desna vlada, gledamo nekaj novega. Vzroki za bizaren italijanski eksperiment niso nepovezani s solipsizmom Nemčije, ki je na nek način kriva za aktualno stanje – najprej s svojo varčevalno politiko, nato z begunsko politiko. V tej zgodbi ni nedolžnih in povedano ne odvzema krivde Italiji, v njeni politični debati je evrsko območje že dolgo priročen grešni kozel za notranjepolitične probleme. Med drugim ni nikoli izvedla reform, njen politični sistem je okostenel in ni ga sposobna spremeniti.
Kot da ne bi bile dovolj Trumpove carine na evropske izdelke in potrebnost izumljanja načinov, kako se izogniti sankcijam za banke in podjetja, ki trgujejo z Iranom. Proces evropske integracije je v njenem sedmem desetletju v kritični etapi. Velika Britanija se je že oddaljila od Evropske unije, po francoskih in nemških volitvah so se kot ključne izkazale italijanske. Če je britanski odhod iz EU velika izguba za oboje, pa Otok vseeno ni bil v evrskem območju, hkrati je imel od samega začetka ambivalenten odnos do tesnejše integracije. In Rim tudi niso Atene, Italija je ustanovna članica evropske skupnosti, del evroobmočja, tretje največje gospodarstvo Unije, medtem ko je teža grškega gospodarstva marginalna. Brez Italije EU ne more funkcionirati. In od prihajajoče koalicijske združbe ni pričakovati drugega kot pretrese.
Še nedolgo tega je bila ravno Italija ena najbolj proevropskih držav. Nakar se je zgodila velika preobrazba, spremenila se je v evroskeptično članico, gre samo še za to, v kolikšni meri, kako izrecno, številni Italijani zavračajo evropsko politiko. Premnogi v integraciji ne vidijo več priložnosti, edinole grožnjo. Večina jih ostaja naklonjena članstvu v Evropski uniji, vendar je vsesplošno nezadovoljstvo, predvsem zaradi gospodarskih razmer, javnost usmerilo vstran od političnega mainstreama in v naročje strank, ki so, med drugim, evroskeptične.
Zato aktualni program zadovoljuje številne Italijane, četudi je nestvaren in čeprav bo povečal že zdaj velikanski italijanski javni dolg. Podobno ploden teren predstavlja priseljenska politika. Večina Italijanov si želi, da bi bila teža priseljevanja porazdeljena bolj enakomerno med vsemi članicami Unije, dozdajšnje breme italijanske države je bilo neproporcionalno in traja predolgo.
Evropska kriza je povezana z ekonomskimi razlogi, migracijami in nacionalno identiteto. Na eni strani so tisti, ki si predstavljajo prihodnost kot edinole evropsko, na drugi strani so oni, ki stavijo na »suvereno« prihodnost. Toda nacionalisti – na Madžarskem, Poljskem, v Italiji – ne glede na medsebojne razlike hočejo oboje: suverenost in prednosti članstva v Evropski uniji. Pomenljivo je, da sta italijanski zmagovalni stranki hitro stopili korak nazaj in popravili koalicijski dogovor, zagotovili sta, da jima ni do odhoda iz evrskega območja. Nekateri v krizi Evrope ne prepoznavajo samo razkola med liberalizmom in neliberalnimi, avtoritarnimi režimi, temveč trk imperija (Berlin, Bruselj, Frankfurt) z napol suverenimi nacionalnimi državami; ne gre samo za vzhodnoevropske, ampak tudi za majhne države in evropski jug proti nemški prevladi in pravilom in severnoevropskim interesom. Populistične stranke so bile torej izvoljene zato, da se uprejo politikam centra, ki vsiljujejo voljo periferiji.
Revolucionarji in kontradikcije
Mukotrpno nastajanje vlade v Rimu je ta teden doživelo nove zasuke. Zmagovalca sta bila v ponedeljek ponovno na konzultacijah pri predsedniku republike, za premiera sta predlagala Giuseppeja Conteja, zanj dotlej ne Sergio Mattarella ne Italijani niso vedeli, kdo je. Predsednik si je vzel premor za razmislek, s čimer je dodatno pokazal svojo »globoko zaskrbljenost«. Vmes se je pojavil še manjši zaplet.
Dvomom o politični legitimnosti Conteja so se pridružile nejasnosti o akademskem curriculumu. Njegova biografija se je pokazala kot prenapihnjena, vanjo so bile vključene nekatere dvoumne formulacije o izpopolnjevanju v tujini. New York Times je objavil, da se pravnikovo ime »ne pojavlja v arhivih« univerze, »ne kot študenta ne kot člana fakultete«. V bistvu ni šlo za falsifikat, temveč za preveč svobodno navajanje.
Tehtnejše so pomisli o tem, da je imenovani bolj tehnična kot politična figura, mimogrede, brez kakršnekoli politične in administrativne izkušnje. Utrjuje tradicijo tehničnega predsednika vlade, ki je Italiji dobro znana, in to je zanimiva kontradikcija »nove politike«. Gibanje 5 zvezd in Liga se hočeta razlikovati do dozdajšnje italijanske politike, razglašata se za »vlado sprememb«, Di Maio govori o zgodovinskem prelomu, začetku »tretje republike«, inovaciji. To navsezadnje predstavlja program, z državljanskim davkom in enotno davčno stopnjo vred. In vendar je v izbiri 53-letnega profesorja zasebnega prava Giuseppeja Conteja, ki živi med rodno Apulijo, Firencami in Rimom, malo inovativnega. V preteklega četrt stoletja so bili na čelu italijanskih vlad številni tehnični premieri od Carla Azeglia Ciampija na začetku devetdesetih in za njim Lamberta Dinija, do prav nedavnih. Zmagovalni stranki sta še do včeraj protestirali proti temu.
Eden vodilnih italijanskih političnih analitikov je komentiral, da je to, kar se rojeva, vladni direktorij. Pomeni konec revolucionarne faze, predstavlja kompromis o predsedniku ministrskega sveta, ki ni bil izvoljen v parlamentu. Našteto je paradoksalno za politični sili, ki sta vseskozi opozarjali na »štiri zaporedne premiere, ki niso bili izvoljeni«, Maria Montija, Enrica Letto, Mattea Renzija in naposled Paola Gentiloneja.
No, v sredo zvečer je profesor prava Conte vstopil v predsedniško palačo in po dveurni avdienci izstopil kot mandatar. Takoj je pomiril z izjavo o zavedanju o evropskih obveznostih in evropskosti Italije. »Italija bo ostala v Evropi«. Toda formalni izjavi je sledila še ena: »Bom advokat ljudstva.« Nejasno ostaja, ali to zadnje ne pomeni uverture v protievropsko fazo, problem je, kaj hoče dvojica Di Maio-Salvini.
Morda je bila izbira profesorja tako rekoč obvezna, in to ne samo zaradi navskrižnih vetov med Di Maiom in Salvinijem. Izbira osebe, ki pravzaprav predstavlja establišment, je bila bolj kot ne namenjena evropski javnosti in je rezultat številnih kritik, ki so vse vsule od vsepovsod. Podobno velja za drugi dve predlagani imeni, namreč zunanjega ministra Giampiera Massola in za evropskega Enza Moavera Milanesija, oba z referencami, oba predstavljata kontinuiteto.
Mandatar bo zdaj predlagal vladni kabinet, najspornejše ime bi utegnil biti Paolo Savona. Je kandidat za ministra za gospodarstvo – nazadnje so ga omenjali tudi za zakladništvo – ključno pozicijo v vladi, Italija ima drugi najvišji javni dolg v Evropski uniji, pred njo je samo Grčija. Dvainosemdesetletni Savona je favorit Lege. Na začetku devetdesetih, v času Ciampijeve vlade, je bil kot minister za industrijo in trgovino prepričani Evropejec. Tačas je eden od teoretikov izstopa iz evrskega območja, nasprotnik bruseljskih institucij in evropskih finančnih obvez, drži se ga sloves strogega suverenista. Izjavil je, da so bitke z Evropsko unijo nesmiselne. »Treba je pripraviti rezervni načrt za izhod iz evra, če nočemo končati kakor Grčija«. Odtod strah pred destabilizacijo Italije in njenih evropskih zavezništev.
Treba bo počakati, kot kaj se bo izkazal Giuseppe Conte. Ali bo marioneta, simbol spremembe in varuh pogodbe med zmagovalcema volitev, ali pa bo igral kako drugo vlogo.
