Spektri jeze so vedno z nami

Ko je Lisa Appignanesi odprla vrata svoje lične vrstne hiše v londonskem Islingtonu, je v zgornjem nadstropju zalajal pes. Pred vhodom in potem daleč naprej – čez hodnik, kuhinjo in dnevno sobo – so se v čudovitem angleškem vrtu bohotili aprilske modre in roza hortenzije, pravkar obrezano grmičevje vseh odtenkov zelene ter tisoče visokih trav in bilk. Med njimi je samevala klop, ki sem jo dobro poznala. Še preden je na mizo h kavi prinesla piškote, sva obljubo, ki sva si jo dali pred tokratnim srečanjem, da ne bova govorili samo o smrti, kar počez prelomili. »Še dobro, da je začelo deževati, ni mi najlažje sedeti na vrtu in govoriti o njem, ta vrt je bil vedno bolj njegov kot moj,« je pomirjeno rekla. Pisateljica in nekdanja univerzitetna profesorica Lisa Appignanesi je namreč v ...