V nadaljevanju preberite:

Saliha Osmanović se je pred tridesetimi leti v strahoviti gneči znašla v prvih vrstah ljudi, ki so čakali na odrešitev. Bila je izmučena, prestrašena in žalostna. Pet dni pred tem so srbske sile pod poveljstvom generala Ratka Mladića v topniškem napadu ubile njenega mlajšega sina Edina. Le štiri dni po tem, ko ga je Saliha pokopala, je iz Srebrenice zbežala skupaj z možem Ramom in starejšim, devetnajstletnim sinom Nerminom.

Ramo in Nermin sta se hitro pridružila več tisoč odraslim bošnjaškim moškim, ki so se v pričakovanju najhujšega skozi gozdove peš odpravili proti Tuzli – proti območju, ki je bilo pod nadzorom vojske Bosne in Hercegovine. Njihov pohod je kasneje postal znan kot »marš smrti«.