Tudi sprva čista izmišljija lahko postane zgodovinska resničnost Francije

Zgodovinar Patrick Boucheron: Nikoli ne bomo dosegli evropskega nacionalizma, lahko pa bi obstajal evropski patriotizem.
Fotografija: Boucheron verjame, da izguba vrednot pomeni, da ni več velike kolektivne zgodbe. FOTO: Collège de France
Odpri galerijo
Boucheron verjame, da izguba vrednot pomeni, da ni več velike kolektivne zgodbe. FOTO: Collège de France

Zgodovina so dejstva, ideologija in nič manj miti, še sedanjost, je mogoče poenostavljeno povzeti po uglednem francoskem zgodovinarju, ki je lani, tik pred predsedniškimi volitvami, skupaj z več kot stodvajsetimi kolegi knjižno poskrbel, da lahko Francozi svojo preteklost berejo tudi drugače – manj reakcionarno in sloneče na nacionalni identiteti in bolj skozi optiko naprednih vrednot, kot so pestrost, enakost, odprtost.

Dvainpetdesetletni profesor Patrick Boucheron – s katerim sem se pogovarjala na Collège de France, kjer deluje od leta 2015 – je izjemno prodorni zgodovinar, strokovnjak za srednjeveško Italijo, pod čigar taktirko je na 800 straneh izšla odmevna knjiga mnogih avtorjev o svetovni zgodovini Francije: Histoire mondiale de la France. Z njo, ki zajema v čas od 34.000 let pr. n. št. do lani, je močno, tudi ideološko stresel francosko družbo in sprožil številne polemike.
V naslovu Svetovna zgodovina Francije je nekaj dvoumnosti, saj je svetovna izpisano z drugačno, rdečo barvo, medtem ko je preostali del – zgodovina Francije – črn. »V resnici gre čisto preprosto za zgodovino Francije, a Francije, kakor je zgodovinsko razumljena danes, v sodobnih okoliščinah globalizacije. Ni pa to knjiga o zgodovini svetovne Francije, torej Francije na tujem, niti o tem, kaj vse Francija dolguje svetu, ampak bolj o tem, kako so posamezni dogodki iz francoske preteklosti odmevali širše ali pa niso.« In morda je v naslovu vendarle čutiti tudi nekaj veličine à la française – univerzalne iluzije ali ambicije, da Francozi niso samo narod kot kak drug.

Ko govorimo o preteklosti Francije, razmišljamo o svetovni zgodovini, kakor nakazuje naslov knjige, ki ste jo pripravili s široko skupino avtorjev: Histoire mondiale de la France?
Zgodovina Francije ni moje področje in spočetka je niti nisem želel raziskovati. Moja specialnost je zgodovina italijanskih mest, posebno Milana ob koncu srednjega veka, oziroma sredozemska urbana Evropa, kar sem pozneje raziskovalno razširil na knjigo Zgodovina sveta v 15. stoletju [Histoire du monde au XVe siècle ]. Rekel bi, da me je srednjeveška Italija popeljala v svet in ta zatem k Franciji – pa čeprav se nisem nikoli spraševal o svojem odnosu do lastne države. Nikdar nisem niti razumel, zakaj bi moral biti ponosen na svoj narod, kakor nisem vedel, zakaj bi se moral kot Francoz česa sramovati. Pripadam generaciji, ki je vsa ta občutja bodisi ponosa bodisi sramu prešla, saj veliko potujemo in se čutimo Evropejci, ne da bi imeli kakšne posebne zamere do domovine. In vendar se je vprašanje odnosa do francoske zgodovine ponovno porodilo, pojavilo se je politično in ne najprej znanstveno ali zgodovinopisno. Francoska zgodovina ima resda od nekdaj svoje trdno mesto na akademiji, ne moremo pa reči, da je bila laboratorij raziskav, s katerimi se je znanost ukvarjala največ. Vse od konca prvega desetletja novega tisočletja pa je spet stopila v ospredje.

Zakaj? Je bil odriv političen? V tistem času je bil predsednik Francije Nicolas Sarkozy, ki je začel debato o nacionalni identiteti.
Da, Sarkozy je začel obsežno nacionalno razpravo o identiteti. A to vprašanje zdaj ne obseda le Francije, ampak povzroča skrbi po vsej Evropi …

… ki se obrača zmeraj bolj na desno …
Nekdanja sredozemska enotnost se zdi oddaljena, gledano širše evropsko je razvidno, da se v srčiki stare celine – ne na obrobju, ampak v Mitteleuropi, ki je bila nekoč kozmopolitsko okolje – dogaja nekakšna protireforma Evrope. Kar opažamo na Madžarskem, v Avstriji, tudi na Poljskem, Češkem in Hrvaškem, je ubrano s tem, kar se dogaja v Turčiji, ZDA in še drugod po svetu, kajti malone povsod je zaznati željo po zidu. Zahodna Evropa, posebno stare velikanke, kot so Francija, Velika Britanija in Nemčija, ravnajo narobe, ker niso dovolj pozorne na spreminjanje evropskega jedra. Ni se prav le zgražati nad določenimi okolji in jih prezirati, ampak je treba vprašanja o identiteti v Evropi obravnavati resno. Sploh ker so ta vprašanja – odkar vemo, da prinaša globalizacija tudi nevarnosti – čedalje bolj privlačna skušnjava.

In po brexitu je tudi zmeraj bolj legitimna skušnjava?
Mogoče jo je razložiti zgodovinsko. [Filozof in politični teoretik] Achille Mbembe jo pojasnjuje s tendencami po ločevanju, segregaciji. Tudi sam bi kot zgodovinar, strokovnjak za srednji vek, dejal, da imajo naši evropski načini vladanja začetke v 12. ali 13. stoletju, v miselnosti preloma, ločitve, segregacije. Prva ločitev je bila religiozna: to je bil gregorijanski prelom med kleriki in laiki, iz česar smo potem izšli. Naša sedanjost izvira iz davne preteklosti, nastala je takrat, kakor zdaj ni mogoče pisati daljše splošne zgodovine, ne da bi se zanimali za sedanjost.

Leto 2015, denimo, ko sem pripravil uvodno lekcijo na Collège de France, je bilo leto terorističnih napadov, najprej januarja in potem novembra. Zato sem otvoritveno govoril tudi o njih, že prej pa sva s pisateljem [zdaj že pokojnim] Mathieujem Ribouletom pripravila knjižico Prendre dates [Določanje datumov], v kateri prav tako razmišljava o terorističnih napadih 7., 8. in 9. januarja 2015 in jo končava z veliko manifestacijo 11. januarja, ko so v Pariz prišli malone vsi svetovni politiki od povsod. Kot nekakšno seme za poznejšo knjigo Svetovna zgodovina Francije se nama je v njej na koncu postavilo vprašanje: Zakaj so napadi na Charlie Hebdo zanimali cel svet? So bili zato, ker so se zgodili v Parizu, zanimivejši za mednarodno javnost, kot pa če bi se pripetili v Madridu, Tunisu, celo v Londonu? Kar ni pravično, ampak škandalozno. Mogoče je torej reči, da je Francija država kot vse druge in hkrati država, kakršne druge niso, saj se sama pojasnjuje tudi z nečim, kar ni samo ona. Prisotna je iluzija ali pa ambicija, da ni zgolj narod kot vsak drug ..., v čemer je nekaj univerzalnega.

Zgodovina ne sloni le na dejstvih, ampak je polna tudi romantične mitologije. Eno je povezano z drugim, v Franciji prav tako.
Predavam o političnih fikcijah, kjer je ideja preprosta: iz zgodovine ni mogoče izločiti domišljijskega, saj je enako močno kot resničnost. Prelomne sile domišljije vplivajo na realnost. Naj navedem primer: ko je Charles de Gaulle 18. junija 1940 odpotoval v London in izjavil »Francija sem jaz«, je bila to izmišljija, ki pa se je pozneje utelesila, mobilizirala je energije in jih povezala. Sprva čista fantazmagorija je postala resnica. In Francija je ob koncu vojne sedla za mizo zmagovalcev, kar je v resnici noro in škandalozno. Če danes razlagamo Organizacijo združenih narodov mladim Evropejcem, se brž postavi vprašanje, zakaj ima Francija pravico veta … – ko pa je precej povprečna sila, nič v njeni zgodovini niti v ekonomiji tega ne upravičuje, privilegij, ki ga uživa, je pretiran. In vendar v preteklosti ni bilo malo takšnih simbolno prelomnih dejanj, mogoče je reči, da je svetovna zgodovina Francije tudi zgodovina ključnih prelomov: Ludvik XIV., Napoleon, Ivana Orleanska.

Nekateri so vam očitali, da je vaša Svetovna zgodovina Francije preveč svetovna in premalo francoska, premalo »francoski roman«, sloneč na identiteti. Kakšna je razlika med domoljubjem in nacionalizmom? Sta eno in isto?
Nista eno in isto. Z vidika evropske ideologije lahko danes rečemo, da je nacionalizem večinsko reakcionarna vrednota, saj prevladuje identitarni nacionalizem, ki ideološko zastruplja in sproža vojne. A tega ne kaže zamenjevati s patriotizmom, kajti mogoč je tudi patriotizem, ki ni nacionalističen, možen je, kot pravi Habermas, konstitucionalni patriotizem. Nikoli ne bomo dosegli evropskega nacionalizma, lahko pa bi obstajal evropski patriotizem. Konstitucionalno je mogoče poskrbeti za domovino kot politični projekt.

Po ameriškem zgledu?
Da, na primer, od česar smo, seveda, zelo daleč. Drugače: rekel bi, da hodimo v nasprotno smer.

Kaj lahko zgodovina ponudi sedanjosti in naredi prav tako za prihodnost? Kot pravite, nas vabi k razmisleku; da se ne bomo le ogorčeno zgražali nad sodobnostjo, k čemur je sicer plemenito vabil nekdanji odpornik, pokojni Stéphane Hessel.
V Franciji se radi pogovarjamo o tako imenovanem »nacionalnem romanu«, kar je v bistvu precej banalno, saj si vsi narodi izmišljajo svojo tradicijo, naj gre za lslandce, Srbe ali koga drugega. Pri vseh evropskih narodih je mogoče govoriti o izumljanju srednjeveške preteklosti, lahko bi celo rekli, da je srednji vek kot podstavek, ki služi prav temu – mitičnemu ustvarjanju legendarnega. Srednji vek je velika zgodba. In proti tej veliki zgodbi se zdaj kritično postavljajo mnogi zgodovinarji in zgodovinarke, ki verjamejo, da je njihova naloga prav to, da jo razgradijo in razložijo, kako je bilo v resnici drugače, bolj zapleteno in je morda kaj manj staro, kot si mislimo.
Moja naloga kot urednika Svetovne zgodovine Francije je bila najti pot, po kateri bo profesionalna zgodovina prišla do široke javnosti. Pri ustvarjanju knjige je bilo naše vodilo – če odgovorim na vaše vprašanje o tem, kaj lahko naredi zgodovina v razmerju do sedanjosti – pripovedovati zgodbe, vendar tudi nove zgodbe, in ne le tistih, ki smo se jih že naposlušali.

Brati je, da se ideološko postavljate na levo.
Da, brez dvoma.

Levica se je izgubila, ne le v Franciji, ampak tudi v Evropi. Kaj se dogaja?
Verjamem, da izguba vrednot pomeni, da ni več velike kolektivne zgodbe. Izgubili smo občutek za skupno pripoved, s čimer smo monopol nad njo prepustili reakcionarni in identitarni miselnosti. Zato je nujno, da zgodovina spet obvlada sama sebe in poseli svoje zgodbe. Pa ne gre za to, da bi hoteli »nacionalnemu romanu« zoperstaviti boleče spomine, ampak da bi bila zgodovina, kakor smo poskušali pokazati v knjigi, bolj polna, raznolika, kolektivna in bi si bila tudi bolj podobna. V resnici ni pomembno, ali prihajamo z desne ali z leve, ampak povsem neideološko šteje že čas, v katerem živimo: pisati danes zgodovino Francije pomeni, da bo v njej nastopalo več žensk kot kdaj prej, da bo tudi več podnebja, v ospredje stopijo drugi poudarki kot nekoč.

Marš solidarnosit na pariških ulicah po terorističnih napadih leta 2015. FOTO: Reuters
Marš solidarnosit na pariških ulicah po terorističnih napadih leta 2015. FOTO: Reuters


Naj pojasnim: ne še dolgo, komaj nekako od leta 2000, vemo, da podnebne spremembe vplivajo na naše vsakdanje življenje. Vsaka vlada zato sprejema ukrepe, čeprav učinkovitih potez za ohranjanje planeta ni mogoče vleči le na nacionalnih ravneh. Podnebje je pač po definiciji čeznacionalna zgodba, kar je sedaj jasno vsakomur, ki gleda zvečer na televiziji vreme. Obstajajo podnebni tokovi, in vsi smo del njih, kakor so tudi finančni in migracijski tokovi. Možno je živeti zaprto znotraj meja, a pred temi tokovi ne bomo nikdar varni ... Jaz pa se spomnim, kako so nam, drugače, še ob jedrski nesreči v Černobilu leta 1986 razlagali, da se je radioaktivni oblak ustavil na francoski meji, kar je bilo smešno. Jasno je tudi, da še nedolgo nazaj nacionalne zgodovine nismo znali znanstveno opisovati z okoljskega vidika, sedaj pa jo, saj imamo dostop do tehnik. Tako lahko zdaj razložimo, kakšno je bilo vreme pod Julijem Cezarjem, denimo. Danes pisati zgodovino Francije torej vključuje tudi okoljski vidik, povsem neideološko pisanje o podnebnih spremembah.

V francoski javnosti sta močan glas konservativnosti Éric Zemmour, ki se je podpisal pod odmevno knjigo Francoski samomor [Le Suicide français], in znani filozof Alain Finkielkraut, katerih Francija se zdi ozkosrčna, naslonjena na mite o francoskem veličastju in zaprta med zidove. Oba grajata kategorijo »drugega« in sta se grobo spotaknila tudi ob vašo knjigo, ob vaše poudarke.
Drži, razumela sta jo kot napad, a mogoče pa se ne motita … Jaz sem zgodovinar, zato z novinarjem in esejistom ne bom polemiziral. Jeza, ki smo jo sprožili pri njiju, izhaja morda iz tega, da sta dojela, kako lahko še naprej pišeta knjige o Franciji, vendar pa je stroka, torej profesionalna zgodovina francoskih zgodovinark in zgodovinarjev, bolj na naši strani kakor na njuni. Vojna – če jo že bijemo med različnimi zgodovinami – ni simetrična. Pa ne gre za to, da jaz branim akademsko delo na univerzah, ne, ampak verjamem, da bi bilo o simetriji mogoče govoriti, če bi nasproti naše Svetovne zgodovine Francije nastala kakšna knjiga o francoski zgodovini Francije, ki bi jo napisalo prav tako 120 zgodovinark in zgodovinarjev, ki službujejo na univerzah. Takega primera ni in ga ne bo.

Bitka, ki jo bijeta Zemmour in Finkielkraut, je ideološka, kar je očitno.
In je tudi herojska bitka, saj gre za boj enega proti vsem.

Filozof Yves Roucaute je prav tako napisal knjigo Hvalnica francoskemu načinu življenja [Eloge du mode de vie à la française], v kateri se poklanja francoski civilizaciji.
Očitno je, da francoska družba preživlja globoko krizo. Napadi 13. novembra 2015 so bili huda preizkušnja za našo državo, kajti napadalci so pobili ljudi, ki so poslušali rock koncert ali pili pivo na terasi gostilne. Umreti so morali, ker niso živeli tako, kot se zdi primerno teroristom. Najprej po napadih januarja 2015 na satirični Charlie Hebdo in judovsko trgovino je bilo v odgovor mogoče zatrjevati, da v Franciji in Evropi zagovarjamo vrednote, kot sta svoboda izražanja in boj proti antisemitizmu. Po novembrskih napadih pa se je postavilo vprašanje, ali je vrednota tudi pitje piva na terasi. Ni, razen če verjamemo, da je to vrednota francoske civilizacije in naš način življenja. Sam sem precej nezaupljiv do sklicevanja na določen način življenja, zdi se mi tvegano.
Vzemiva primer iz Združenih držav Amerike: tudi zagovorniki NRA, nacionalne orožarske zveze, pravijo, kako je orožje njihov način življenja. Divjanje z avtomobili na dizelsko gorivo in onesnaževanje planeta je lahko prav tako način življenja.

Kako potem definirati boj proti terorizmu v tako socialno, ekonomsko in ideološko zlomljeni družbi, kot je francoska?
Samo braniti določen način življenja ni dovolj. Nujno je razumeti, kaj je narobe in v čem je neki življenjski slog prinašalec univerzalnih vrednot. Zame sta univerzalna vrednota pestrost in enakost med moškimi in ženskami. Kavarniška terasa v Parizu in povsod po Evropi je zagotovo prostor, kamor lahko ženska pride sama, da bi kaj popila, pokadila cigareto in klepetala s prijateljem, ne da bi jo kdo – ne oče, ne brat, ne kdo tretji – zasliševal o njem. Zame je to vrednota. In vendar ni dovolj samo reči: »Tako živimo.«

Kaj nas lahko zgodovina nauči o religijah, tudi o odnosu med njimi?
Lahko jih spoštljivo historizira, kar pomeni, da jih povrne v zgodovino, ne da bi dovolila, da bi jih zastrašili začetki. Obstaja skupni sovražnik vsem racionalističnim prizadevanjem: to je fundamentalizem, ki predpostavlja, da je bilo vse to, kar živimo danes, že enkrat za vselej definirano v preteklosti, ob nastanku, in da bi morali red, ki je obveljal spočetka, večno spoštovati in ubogati. Začetek da je tisto, kar nas upravlja, pomeni zlato dobo, po kateri se vse razgrajuje. Vemo, da je takšno razmišljanje samo laična različica verskega fundamentalizma.

Politika ima zatorej veliko dela in ključno odgovornost, da zagovarja prave vrednote in jih živi tudi navzven. Pod predsednikom Hollandom je bila enakost spolov vidna na skupnih fotografijah vlade, zdaj pod Macronom se zdi drugače: makronizem, čisto pri vrhu in tesno ob predsedniku, je zelo moški svet.
Da.

V medijih je brati, da ste glasovali zanj.
Današnja politična situacija v Franciji je zagotovo zanimiva, to je že mogoče reči. Čeprav smo morda tudi ob zadnjih predsedniških volitvah mislili, da bodo le neke vrste ponovitev, se je zgodilo veliko nepričakovanega, ne le za Francijo, ampak tudi za Evropo.

Saj Macron je obljubil revolucijo … Zdaj hoče reformirati železnice, zaradi česar so na nogah železničarski sindikati in stavkajo železničarji. Kaj je pričakovati?
Težko odgovorim, ker ne vem, kako dolgo bo stavka trajala. A četudi se zdi, da so v Franciji izpolnjeni vsi pogoji za hud socialni konflikt, do njega ne bo prišlo, vsaj ne iz razlogov, ki se zdijo očitni. Jasno je, da je pri nas marsikaj drugače kot drugod: francoska socialna država še vedno precej dobro deluje – kar je izkusiti, če je treba k zdravniku, v bolnišnico … –, pa naj se še tako pritožujemo. Zakaj? Ker je Francija ena redkih držav, ki ji je bilo prizaneseno z neoliberalnim valom v 80. letih preteklega stoletja. In kaj zdaj počne Macron? Poskuša nadomestiti zamujeno? Hoče izpeljati neoliberalne reforme, ki jih še nismo sprejeli? Kakšen zgodovinar bi vam rekel, da vsaka država politično preizkuša svojo dobo, a da ni Francija še nikdar izkusila, kako je, če jo vodi liberalna vlada, ki je obenem tudi proevropska in sprejema globalizacijo. Slej ko prej bo treba spoznati tudi to – morda se dogaja prav zdaj – in takrat bi se znašli v družbi z nemalo resignacije in demokratične utrujenosti, kajti ne bi bilo več sil, ki bi se lahko postavljale po robu.

Vidimo, da je levica v resnici povsem izčrpana, pa naj gre za socialiste ali za radikalno levico. A tako kot revolucijo v Franciji je Macron z roko v roki z Nemčijo obljubljal reformiranje Evrope. Kako mu gre?
Odgovornost, ki jo je prevzel, je zgodovinska. Kdo bi si še pred letom dni upal napovedati, da ga bodo Francozi izvolili za predsednika? Danes je jasno, da je vlada Édouarda Philippa prva vlada po dolgem času, ki je v celoti in brez zadržkov proevropska. Njeni člani prihajajo tako z desnega kot z levega političnega polja, a se kljub heterogenosti strinjajo o bistvenem – Evropi. Ne smemo pozabiti, kako je bila francoska politika razdeljena ob referendumu o evropski ustavni pogodbi leta 2005. V strankah levice in desnice so bili politiki, ki so glasovali za, in politiki, ki so bili proti. Tudi Laurent Fabius, ki je bil pozneje pod Françoisom Hollandom minister za zunanje zadeve [2012–2016], je nasprotoval evropski ustavi … Zdaj pa, drugače, sedijo v vladi samo politiki, ki se zavzemajo za Evropo, kar spremeni vse in je ključno. Verjetno je to ena od posledic brexita … Zato Macron – kadar se obrača k tujemu tisku ali kot je storil za BBC – poudarja, kako v Franciji brexita ne jemljemo lahkotno. Če bi ponovil napako Davida Camerona in bi tudi Francozi na referendumu glasovali o izstopu iz EU, bi morda prav tako zmagal da. Splošna diagnostika javnega mnenja po Evropi namreč ni proevropska … Mogoče je reči, da imamo v Franciji trenutno oblast, ki je zelo elitistična in intelektualistična, tehnokratska in proevropska, politika, ki jo vodi, pa ni večinska.

Torej se nihče ne slepi, da je Marine Le Pen politično mrtva?
Le Penova je morda politično mrtva, ideologija skrajne desnice pa ne.

V kratkem bo 50. obletnica maja '68. V Franciji veliko govorite o njem in je izšlo mnogo knjig. Kakšen diskurz prevladuje? Zdi se, da prav tako ne manjka mitov.
Minilo je pol stoletja, zamenjale so se generacije, izmenjala so se pričevanja. Narobe je reči, da generacija '68 zdaj prepušča oblast drugim, saj je nikoli ni imela.

Begunci, ki v Parizu životarijo pod milim nebom ob Seni. FOTO: Reuters
Begunci, ki v Parizu životarijo pod milim nebom ob Seni. FOTO: Reuters


Čeprav mnogi verjamejo, da se je prebila na vse pomembne pozicije v družbi. Vsi poznamo revolucionarja Daniela Cohn-Bendita, ki je bil pozneje glasni evroposlanec.
Prav on je dejal, kako je edini oblastniški položaj prevzel le Serge July, eden od soustanoviteljev in poznejših direktorjev časopisa Libération, in to je največ, kar so dosegli. Libération seveda ni najpomembnejši dnevnik v Franciji. Toda desnici je med svojimi reakcionarnimi napadi uspelo ustvariti mit o prevladi miselnosti '68. Že sredi 80. let sta filozofa Luc Ferry in Alain Renaut napisala knjigo La Pensée 68, v kateri sta nekako definirala korpus vseh dogem in doktrin iz maja 1968. Čeprav v bistvu ne obstajajo in je v resnici obratno.

Je prav reči, da se sodobne družbe (kljub porastu populizmov) vse bolj izgubljajo v politično korektnem?
Ne verjamem v politično korektnost kot kategorijo. K nam je ideja o jezikovni policiji prišla iz ZDA, toda zame je teorija, da so Američani izvolili Donalda Trumpa zaradi ekscesov v politični korektnosti, škandalozna. Kaj pa bi lahko bili ekscesni primeri politične korektnosti? Morda govoriti, da so črnci v ZDA obravnavani res dobro, če ne predobro? Da jih premalo pošiljajo v zapore? Da so ženske premalo preganjane? Saj takšno razmišljanje je norost … Evropejci se radi norčujemo iz jezikovne policije po ameriško, morda so nekateri primeri res skrajni, in vendar gre v bistvu za jasno in enostavno postavljanje meja: recimo glede seksualnosti v ameriških kampusih, kjer je neprimernih besed in vedenja, namigovanja veliko. Do korektnosti je še daleč.

Afera Weinstein oziroma kampanja #metoo odmeva tudi v Franciji, kjer so ženske pozvane, da »zatožijo svojega prasca«: #BalanceTonPorc. Nekatere znane osebnosti kot Catherine Deneuve so se med tem v manifestu, objavljenem v Le Mondu, postavile v prid »dobremu staremu dvorjenju«.
Ne verjamem, da je že čas za zgražanje nad »inkvizicijo«, saj realnost kaže, koliko je okolij, kjer v odnosih med moškimi in ženskami ni enakopravnosti.

Še ena svetovna in zgodovinska afera pretresa Francijo: tako imenovana libijska afera, zaradi katere je moral pred sodišče nekdanji predsednik Nicolas Sarkozy, ki je sicer pogreznjen kar v devet finančnih škandalov. Verjamete, da je pokojni libijski vodja Gadafi financiral Sarkozyjevo predsedniško kampanjo 2007?
Ne gre zato, ali verjamem ali ne. Z zadevo se ukvarja francosko pravosodje, in dokler Sarkozyja ne obsodijo, je nedolžen. Če pa bi se pokazalo, da je vse res, potem bo to škandal brez primere. Do zdaj smo lahko slišali nekdanjega ameriškega predsednika Baracka Obama, ki je ob koncu svojega mandata na vprašanje, ali kaj obžaluje ali si očita, odgovoril, kako mu je žal, da je vstopil v vojno v Libiji: saj je bila to zasebna vojna.

Tako je dejal: »zasebna vojna«?
Besede so močne in tudi posledice vojne so grozljive. Če se bo pokazalo, da je res, potem je to več kot strašno.
Kaj reči o herojih današnjega časa? Slavimo resnične junake? Pred meseci se je Francija na dolgo, v globoki medijsko-politični žalosti in s samim predsednikom Emmanuelom Macronom na čelu, poslavljala od preminulega zvezdniškega rockerja Johnnyja Hallydaya.

S politiko Emmanuela Macrona se ne morem strinjati pri vprašanju beguncev, saj verjamem, da je begunska problematika najbolj kritični dosje našega časa, Francija pa za zdaj nikakor ne kaže, da bi bila pri reševanju na ravni svoje domnevne zgodovinske veličine. Johnny Hallyday ni ime francoske svetovne zgodbe, ampak je zelo francoski lik Francije, s čimer ni, seveda, nič narobe. Veliko je pomenil doma, v tujini ne. A da ga je predsednik Macron označil za francoskega junaka, se mi zdi čudno. Zagotovo je bil slavna osebnost, zvezdnik, njegove pesmi so nam lahko všeč, kakor nas lahko navdihuje, kako dolgo kariero je imel, toda da bi bil junak?! V njegovi zgodbi ni nič herojskega.
Zame so junaki današnjega časa ljudje, ki prečijo Libijo, Sredozemlje in gredo skozi številne preizkušnje in spoznajo pekel življenja, da bi se – kot tragično končajo mnogi – nato mrtvi zgrudili pred našimi vrati. To je zame junaštvo. In morda ne ravno junaštva, zagotovo pa veličino in dostojanstvo izkazujejo tisti, ki so prebežnikom pripravljeni pomagati. Francoska država tega herojstva ne priznava, kakor tudi ne prizadevanj ljudi, ki pomagajo. In zato sem res jezen, kajti Macron je predvolilno obljubljal nasprotno. Ne razumem, zakaj sedaj ne naredi ničesar, zakaj problema ne izpostavi širše v Evropi, saj bodo kmalu volitve v evropski parlament.

In tako je v Parizu naprej videti ljudi, ki životarijo pod milim nebom, čeprav je lani izjavil, kako bo »zgodovinsko« poskrbel, da ne bo v Franciji nihče več prisiljen v življenje na ulici.
Dejal je, da, a uresničil ni.

Komentarji: