Vitalnost demokracije
Zgodilo se je kot leta 2003 na referendumu o vstopu v Evropsko unijo. Z rekordno volilno udeležbo je Poljska povedala, da hoče evropsko prihodnost, glasovala je za Evropo. In kot na parlamentarnih volitvah leta 2007, po dveletni vladavini versko usmerjene konservativne desnice, je bila tudi tokrat odločilna mobilizacija. Po osmih letih mračnjaštva Jarosława Kaczyńskega je pokazala sposobnost, da se obrne stran od nazadnjaške stranke PiS. Kakšna lepa novica. Timothy Garton Ash je zmagoslavni trenutek strnil v misel: »Poljska se spet smeje.«
Največja vzhodnoevropska članica nam kaže, da avtokracija ni neizogibna. Na volišča je prišlo 74 odstotkov državljank in državljanov, večinoma žensk. To je več kot kadarkoli po koncu komunizma in dvanajst odstotnih točk več kot na zgodovinskih volitvah 1989. Pred štiriintridesetimi leti je pod vodstvom Lecha Wałęse in ob tihi prisotnosti papeža Karola Wojtyłe zmagala demokratična opozicija in sestavila prvo nekomunistično vlado v tem delu Evrope. Podobno presenečenje se je zgodilo letošnjega 15. oktobra, ljudje so ustavili preoblikovanje republike v popolno neliberalno demokracijo. Večina Poljakov ne prenese več oblasti Kaczyńskega.
Zmaga opozicije je pomemben dosežek na političnem prizorišču evropske celine. Slovaška je pred tedni ponovno izvolila Roberta Fica, v Nemčiji je največja opozicijska stranka postala AfD in skrajna desnica ni več samo vzhodnonemški fenomen; združeni opoziciji v Turčiji spomladi ni uspelo premagati Recepa Tayyipa Erdoğana, podobno je eno leto prej propadel poskus opozicijskih sil na Madžarskem, da bi porazile Viktorja Orbána. Poljska je preobrnila trend: izkoristila je demokratični potencial in preprečila ponovno vladanje režimu, ki bi dokončno zadrgnil vozel in izničil zadnje upanje o normalni laični družbi.
Za Jarosława Kaczyńskega je rezultat grenek. Njegova nacionalkonservativna stranka je na parlamentarnih volitvah že tretjič zapored dobila največ glasov, kar od padca komunizma ni uspelo nobeni stranki, PiS je še vedno največja stranka. Pa vendar je izgubila absolutno večino in njenih 35,4 odstotka pomeni poraz. Poljska radikalna desnica je bila premagana dvakrat: izgubila je parlamentarne volitve in izgubila je protipriseljenski referendum. Stranka je ob več kot trideset poslanskih sedežev v primerjavi z volitvami leta 2019, ni ji uspelo zbrati dovolj podpore svojih zaveznikov za potrditev aktualne izvršilne oblasti ali oblikovanje nove skrajno desne garniture. Konfederacija Sławomirja Mentzna, ki je veljal za »zvezdo nove desnice«, je dosegla tako slab rezultat, da prvouvrščena stranka nima partnerja za vladajočo koalicijo.
Poljski predsednik Andrzej Duda, s preteklostjo v PiS, ne bo obšel individualnih volilnih rezultatov oziroma dejstva, da je Zakon in pravičnost predsednika vlade Mateusza Morawieckega dobil relativno večino glasov in največ sedežev v spodnjem domu parlamenta. Ima trideset dni časa, da skliče nov parlament, predvsem pa bo mandat za sestavo vlade najprej podelil zmagovalni stranki, četudi praktično ni zmožna oblikovati koalicije. To bo zavleklo proceduro in aktualna vlada lahko ostane na oblasti še dva meseca, preden bo možnost vodenja nove zaupana 66-letnemu Donaldu Tusku, nekdanjemu predsedniku evropskega sveta in bivšemu premieru. V tem primeru bo imela opozicija, katere glavnino sestavlja Državljanska platforma, zraven sta še Tretja pot in Nova levica, zelo malo časa za oblikovanje vlade.
Tusk ima stabilno večino, vse tri stranke predstavljajo več kot polovico Poljakov, toda vodi široko zavezništvo, ki ga sestavlja kakih šest, sedem političnih grupacij. Med njimi so ideološke razlike, stališča segajo od levih do konservativnih. Tretja pot, ki je dobila presenetljivih 14,4 odstotka, je blok krščanskih demokratov in liberalcev, ki je bil ustanovljen šele spomladi in nima dodelanega političnega programa. Napoved liberalizacije abortusa, denimo, lahko povzroči konflikt v stranki, podobna so nestrinjanja o gospodarstvu med Levico in ostalimi. Težko bo sestaviti učinkovito koalicijo in pred zmagovalno opozicijo so etapa sklepanja kompromisov in veliki notranjepolitični in mednarodni izzivi.
Dokler bo na oblasti Duda, in prihodnje volitve predsednika republike bodo šele leta 2025, bo lahko sistematično oviral novo vlado, enako velja za ustavno sodišče, ki ga obvladuje nacionalkonservativna stranka. Odpravljanje neliberalnih reform, prestrukturiranje pravosodja in spremembe v javnih medijih, ki so po letu 2015 postali propagandni kanali, je težavno početje, to vemo tudi mi tukaj. Ne glede na politično prelomnico, ki jo predstavljajo tokratne volitve za zgodovino demokratične Poljske in končanje osemletne suverenistične, protievropske, ksenofobne in ultrakonservativne vladavine, se politična negotovost ne končuje. Poljaki bodo morali ponovno zgraditi svojo demokracijo.
Politična krajina je zelo razdeljena in nobena stranka ne obvladuje političnega polja, obstaja globoka ločnica med mesti in podeželjem. Novo vlado bodo opazovali tudi milijoni volivcev, ki so glasovali za stranko Zakon in pravičnost in niso zavrgli njene nacionalno-populistične ideologije. Fenomen Kaczyńskega je pač odziv na desetletja ultraliberalizma, ki so sledila letu padca komunizma. Spočetka je bila integracija z Zahodom razumljena kot izpolnitev sanj in interesov Poljakov in sočasno zagotovilo za prihodnost, da država kot članica evropske povezave ponovno pridobiva suverenost. Kasneje so prišle na plan posttravmatske posledice in vztrajanje pri suverenosti še zmeraj določa del poljske politike. Rivalstvo med vodilnima figurama, ki več kot dve desetletji prevladujeta v politiki, dodatno zastruplja politično ozračje.
Tusk, ki je na poti, da postane novi predsednik poljske vlade, bo imel na evropskem podiju manj težav, z njim Evropa spet dobiva konstruktivnega partnerja v Varšavi. Visoki evropski prepoznavnosti navkljub ne bo lahko obnoviti skrhanih odnosov, podobno kot bo težavno uveljaviti eno od prioritet, sprostitev evropskih sredstev, ki so blokirana že več mesecev. Pa vendar z verjetno desnosredinsko-levosredinsko koalicijo spet prihaja čas oživitve zamrznjenega weimarskega trikotnika med Varšavo, Parizom in Berlinom, pri čemer se bo posebej angažirala Nemčija. S pridružitvijo Evropski uniji je bila desetletja politična in gospodarska pokroviteljica Poljske v odnosih z Brusljem, dokler ni v dveh mandatih vlade pod vodstvom stranke Zakon in pravičnost Nemčija postala tako rekoč sovražna država.
Težko je preceniti pomen dogajanja na Poljskem, ki je daleč največja srednje- ali vzhodnoevropska država med sedemindvajseterico. Na neki način je vedno predstavljala politični unikum med članicami Evropske unije nekdanjega Varšavskega pakta. Njena želja po svobodi je bila posebej močna, ker ima najbrž najbolj tragično zgodovino v Evropi, zaznamovana je z zgodovinsko prikrajšanostjo, za več stoletij je izginila z zemljevida in nazadnje desetletja obstajala kot sovjetski protektorat. Že njen geografski položaj, ujetost med Nemce in Ruse, pomeni večno borbo za svobodo.
S Putinovo vojno se je znašla na prvi bojni črti in postala vozlišče za zahodno oskrbo Ukrajine z orožjem in glavna podpornica Kijeva, poletna kriza z žitom je bila samo volilni manever. Lega na meji z Ukrajino, Belorusijo, rusko enklavo Kaliningrad in Baltskim morjem ji daje izjemno geopolitično težo. Obrambni proračun je povečala na štiri odstotke BDP, kar je dvakrat več kot Francija, in ima vodilni položaj v prostoru Srednje Evrope, ki sta jo zgodovina in geografija postavili na geopolitično prelomnico. Ker postaja vojaška velesila, vzpostavlja prevlado tudi na celini. Poljaki spet delajo svojo državo veliko. ●
