Hrvaška boljša, Francija pa srečnejša
Legendarni trener je drugi dan zapored spregovoril za Delo, tokrat o analizi finala in SP
Odpri galerijo
Miroslav Ćiro Blažević je navdušen nad naslednikom Zlatkom Dalićem in njegovimi nogometaši. FOTO: Cropix
Ljubljana – Miroslav Ćiro Blažević, legendarni selektor prve hrvaške reprezentance, ki je pred 20 leti osvojila kolajno na SP v nogometu, takrat bronasto, je dan po letošnjem finalu znova spregovoril za Delo. Tako kot v nedeljo, ko je še upal na naziv prvakov, je hvalil selektorja Zlatka Dalića in njegove nogometaše, Francoze pa v tem finalu označil za srečneže.
Vidite, kako je to, Hrvaška je bila boljša, zmotil sem se v svoji napovedi, da bo Francija tako močna. Res je bila igra naše reprezentance ustvarjalna in dinamična, bolj kot tekmečeva, a znova smo spoznali to mikavno skrivnost nogometne igre. Lahko si na igrišču podrejen, pa si spretnejši v malenkostih in na koncu zmagaš. Prav to so tokrat uprizorili francoski nogometaši.
Sem brez pripomb. Treba je zdržati takšen turnir, selektor Dalić je tu naredil izjemno nalogo, odlično je vodil moštvo, igralci pa so bili pripravljeni odgovarjati na izzive zaporednih velikih tekem.
Veste, res nikogar ne bi izpostavljal. Takšno tekmovanje zahteva izjemne moštvene predstave, tukaj zmagujejo ekipni duh, uigranost, želja od prvega do zadnjega na igrišču. Obenem pa je res, da ne smem pozabiti na Luko Modrića. Razglasili so ga za najboljšega nogometaša svetovnega prvenstva. Si predstavljate, kakšna čast je in hkrati potrditev njegove izjemne kakovosti? Nanj smo lahko res ponosni, a tudi na vse druge igralce te reprezentance.
Ah, o tem pa raje ne bi … Dokler bo zvezo vodil Davor Šuker s svojimi sodelavci, bom raje kar tiho.
Deschamps? Njemu je zdaj figo mar za vse: on s svojimi rojaki slavi naziv svetovnih prvakov, nam pa za tolažbo ostane prepevanje domoljubnih pesmi … A seveda, kot sem vam že na dan tekme povedal, svoje delo opravlja odlično. Ni pa naključja. Kot najstniku sem mu nekoč pri Nantesu podelil kapetanski trak v družbi Marcela Desaillyja, Jorgeja Burruchage in drugih izkušenih mojstrov, a že takrat sem občutil, da je fant iz pravega testa. Tudi kot trener to potrjuje, čeprav je bil v tem finalu s svojimi nogometaši v senci hrvaške igre, a vendarle je odšel iz Moskve kot zmagovalec.
A veste, da potem ni bilo tako. Res sem vam to, kljub vabilu predsednika vlade Andreja Plenkovića na Strossmayerjev trg, dejal še nekaj ur pred tekmo, a sem pozneje ravnal drugače. Vendarle sem se odločil, da se pridružim gospodu Plenkoviću, čeprav pomembno tekmo precej lažje spremljam v mirnem okolju kakor v gneči.
Kaj naj vam rečem, gledaš ljudi okrog sebe, tako tudi našega premiera, pa ne veš, ali bi ga tolažil ali se z njimi veselil. Res smo igrali dobro, drugo mesto je izjemen dosežek, a med tekmo ti kar ni prav, ko se ozreš k semaforju in vidiš, da tekmecu kaže bolje.
Prav je, da se ljudje veselijo. Jaz se včasih raje umaknem iz gneče, všeč pa mi je, ko mnogi spoznajo, kako veličastno se bo ta hrvaški nogometni rod zapisal v športno zgodovino. In spet bom ponovil: ko pridete številni iz Slovenije na takšen sprejem, sem prav vesel, mi ostajamo prijatelji. Politiki, ki si želijo razdor med nami, pa so vredni svojega denarja.
Kako je zdaj po prespani noči? Povedali ste vnaprej, da je Hrvaška vendarle v podrejeni vlogi, da bo Francija s sijajnim strategom Didierjem Deschampsom favoritinja. Kako bi ocenili to finalno tekmo?
Vidite, kako je to, Hrvaška je bila boljša, zmotil sem se v svoji napovedi, da bo Francija tako močna. Res je bila igra naše reprezentance ustvarjalna in dinamična, bolj kot tekmečeva, a znova smo spoznali to mikavno skrivnost nogometne igre. Lahko si na igrišču podrejen, pa si spretnejši v malenkostih in na koncu zmagaš. Prav to so tokrat uprizorili francoski nogometaši.
Kako bi sploh ocenili igro Hrvaške od prvega dne v Rusiji do tega finala?
Sem brez pripomb. Treba je zdržati takšen turnir, selektor Dalić je tu naredil izjemno nalogo, odlično je vodil moštvo, igralci pa so bili pripravljeni odgovarjati na izzive zaporednih velikih tekem.
Vas je kdo od nogometašev hrvaške reprezentance posebej navdušil ali kar nepričakovano presenetil?
Veste, res nikogar ne bi izpostavljal. Takšno tekmovanje zahteva izjemne moštvene predstave, tukaj zmagujejo ekipni duh, uigranost, želja od prvega do zadnjega na igrišču. Obenem pa je res, da ne smem pozabiti na Luko Modrića. Razglasili so ga za najboljšega nogometaša svetovnega prvenstva. Si predstavljate, kakšna čast je in hkrati potrditev njegove izjemne kakovosti? Nanj smo lahko res ponosni, a tudi na vse druge igralce te reprezentance.
Ste zato optimisti glede hrvaškega nastopa na naslednjem velikem tekmovanju, evropskem prvenstvu leta 2020?
Ah, o tem pa raje ne bi … Dokler bo zvezo vodil Davor Šuker s svojimi sodelavci, bom raje kar tiho.
Kako ste videli reprezentanco novih svetovnih prvakov pod vodstvom vam dobro znanega Deschampsa?
Deschamps? Njemu je zdaj figo mar za vse: on s svojimi rojaki slavi naziv svetovnih prvakov, nam pa za tolažbo ostane prepevanje domoljubnih pesmi … A seveda, kot sem vam že na dan tekme povedal, svoje delo opravlja odlično. Ni pa naključja. Kot najstniku sem mu nekoč pri Nantesu podelil kapetanski trak v družbi Marcela Desaillyja, Jorgeja Burruchage in drugih izkušenih mojstrov, a že takrat sem občutil, da je fant iz pravega testa. Tudi kot trener to potrjuje, čeprav je bil v tem finalu s svojimi nogometaši v senci hrvaške igre, a vendarle je odšel iz Moskve kot zmagovalec.
Finalni dvoboj ste, kot ste nam napovedali, gledali v miru svoje dnevne sobe.
A veste, da potem ni bilo tako. Res sem vam to, kljub vabilu predsednika vlade Andreja Plenkovića na Strossmayerjev trg, dejal še nekaj ur pred tekmo, a sem pozneje ravnal drugače. Vendarle sem se odločil, da se pridružim gospodu Plenkoviću, čeprav pomembno tekmo precej lažje spremljam v mirnem okolju kakor v gneči.
In kako ste potem na koncu doživeli ves ta direndaj v središču mesta?
Kaj naj vam rečem, gledaš ljudi okrog sebe, tako tudi našega premiera, pa ne veš, ali bi ga tolažil ali se z njimi veselil. Res smo igrali dobro, drugo mesto je izjemen dosežek, a med tekmo ti kar ni prav, ko se ozreš k semaforju in vidiš, da tekmecu kaže bolje.
Kaj pa ta veličasten sprejem, ki je sledil v Zagrebu dan po tekmi?
Prav je, da se ljudje veselijo. Jaz se včasih raje umaknem iz gneče, všeč pa mi je, ko mnogi spoznajo, kako veličastno se bo ta hrvaški nogometni rod zapisal v športno zgodovino. In spet bom ponovil: ko pridete številni iz Slovenije na takšen sprejem, sem prav vesel, mi ostajamo prijatelji. Politiki, ki si želijo razdor med nami, pa so vredni svojega denarja.
