Športno razsvetljene gospodinje
Ljubljansko športno kulturo vse bolj oblikujejo rekreativni profesionalci.
Odpri galerijo
Ljubljanski maraton je ena od komercialno najbolj donosnih prireditev za »rekreativne profesionalce« v Ljubljani. FOTO: Roman Šipić/Delo
Zmage (ni)so vse. Prejšnji konec tedna so imele Olimpije poseben dan, v razmaku petih ur so paradni mestni športni simboli dali lekcije tekmecem, toda vse drugo je bilo kaj malo vredno. Nogometna zmaga z dvema Ljubljančanoma v začetni enajsterici Nejcem Vidmarjem in Mariom Jurčevićem je bila premočna za »vaški« Aluminij, košarkarska nad beograjskim Partizanom z deležem vsega enega in pol domačega fanta Eda Murića in Blejca Jake Blažiča je imela kanček mednarodne vrednosti. Hokejska nad Jesenicami je bila lokalno prestižna. Z največ domačimi fanti in nič več kot to.
Tri tekme je spremljalo med 7000 do 8000 duš. Malo, premalo ali dovolj? Številke nemara niso tako zgovorne. Gre za nekaj več. Ljubljanska športna kultura se je spremenila. Navijačev je vse manj, športno aktivnih vse več. Koliko jih pravzaprav zanima profesionalni, vrhunski šport, je stvar za bolj resnejšo in temeljitejšo analizo. Če bi jih, bi imele nogometne Stožice vsaj podvojen obisk, če ne še večjega, kakršen je bil proti Kidričanom (1500 gledalcev). Košarkarske Stožice (3000) bi bile brez Grobarjev kot rock koncert brez poslušalcev, hokejski Tivoli pa je bil do spodobne številke (3000) napolnjen zaradi jubileja, tradicije, zgodovine in klasičnega, največjega rivalstva.
Že pred leti sem opozoril na krizo vrhunskosti ljubljanskega športa v prid visoko komercialnih rekreativnih prireditev, ki jo je povzročila agenda mestnih snovalcev športne politike pod naslovom Strategije razvoja športa v MOL od leta 2008 do 2012. Takrat sem jo izpostavil zaradi grozečega popolnega kolapsa tekmovalnega športa na najvišji ravni zaradi komercializacije rekreacije. In bojazni, da ne bo opravljala osnovnega poslanstva, vzgoje vrhunskih športnikov.
Nisem se veliko zmotil. Nogometna Olimpija z grožnjo novega mrka, košarkarska z bogatim zagrebškim beguncem in nezanesljivo prihodnostjo ter hokejsko povprečje so večinoma produkti zasuka k plačani rekreaciji in ustvarjanju športno aktivnih navdušencev – pravim jim rekreativni profesionalci. Veliko med njimi je celo skrajnežev. Ampak po njih je Slovenija že dolgo v svetovnem vrhu.
Porast komercialnih rekreativnih tekaških prireditev in drugih, povezanih z gibanjem nog in rok, je izjemen. Bolj kot za uveljavljanje vodila »zdrav duh v zdravem telesu« gre za spreten marketinški prijem, nateg in modno muho višjega srednjega razreda, ki ga je v zadnjih letih obogatila nova močno tržna skupina: »športno razsvetljene gospodinje«. Tako številčna vojska si lahko privošči plačilo več deset evrov za štartnine (in stotine evrov za športno opremo), ni pa pripravljena plačati nekaj piškavih evrov za ogled tekem s profesionalci.
Si predstavljate podoben zasuk na trgu kulture, da bi gledalci do vrha polnili predstave amaterjev iz Šentjakobskega gledališča, profesionalci v SNG, MGL, SMG pa bi igrali le za sebe? To bi bil škandal, za narodov blagor bi se zdrznila vsa politika in intelektualna srenja, ki sta po drugi strani tako rekoč brez odnosa do kulture športa.
Kaj je še razkrila zmagovalna sobota? Ljubljančanov se ne da odvrniti od ustaljenih navad. Če je sonce, jo raje mahnejo v naravo in na izlet.
Tri tekme je spremljalo med 7000 do 8000 duš. Malo, premalo ali dovolj? Številke nemara niso tako zgovorne. Gre za nekaj več. Ljubljanska športna kultura se je spremenila. Navijačev je vse manj, športno aktivnih vse več. Koliko jih pravzaprav zanima profesionalni, vrhunski šport, je stvar za bolj resnejšo in temeljitejšo analizo. Če bi jih, bi imele nogometne Stožice vsaj podvojen obisk, če ne še večjega, kakršen je bil proti Kidričanom (1500 gledalcev). Košarkarske Stožice (3000) bi bile brez Grobarjev kot rock koncert brez poslušalcev, hokejski Tivoli pa je bil do spodobne številke (3000) napolnjen zaradi jubileja, tradicije, zgodovine in klasičnega, največjega rivalstva.
Že pred leti sem opozoril na krizo vrhunskosti ljubljanskega športa v prid visoko komercialnih rekreativnih prireditev, ki jo je povzročila agenda mestnih snovalcev športne politike pod naslovom Strategije razvoja športa v MOL od leta 2008 do 2012. Takrat sem jo izpostavil zaradi grozečega popolnega kolapsa tekmovalnega športa na najvišji ravni zaradi komercializacije rekreacije. In bojazni, da ne bo opravljala osnovnega poslanstva, vzgoje vrhunskih športnikov.
Jaka Blažič (levo) je eden od redkih slovenskih igralcev v prvem moštvu Cedevita Olimpija, ki bije zahteven boj za ljubljanske gledalce. FOTO: Roman Šipić/Delo
Nisem se veliko zmotil. Nogometna Olimpija z grožnjo novega mrka, košarkarska z bogatim zagrebškim beguncem in nezanesljivo prihodnostjo ter hokejsko povprečje so večinoma produkti zasuka k plačani rekreaciji in ustvarjanju športno aktivnih navdušencev – pravim jim rekreativni profesionalci. Veliko med njimi je celo skrajnežev. Ampak po njih je Slovenija že dolgo v svetovnem vrhu.
Porast komercialnih rekreativnih tekaških prireditev in drugih, povezanih z gibanjem nog in rok, je izjemen. Bolj kot za uveljavljanje vodila »zdrav duh v zdravem telesu« gre za spreten marketinški prijem, nateg in modno muho višjega srednjega razreda, ki ga je v zadnjih letih obogatila nova močno tržna skupina: »športno razsvetljene gospodinje«. Tako številčna vojska si lahko privošči plačilo več deset evrov za štartnine (in stotine evrov za športno opremo), ni pa pripravljena plačati nekaj piškavih evrov za ogled tekem s profesionalci.
Si predstavljate podoben zasuk na trgu kulture, da bi gledalci do vrha polnili predstave amaterjev iz Šentjakobskega gledališča, profesionalci v SNG, MGL, SMG pa bi igrali le za sebe? To bi bil škandal, za narodov blagor bi se zdrznila vsa politika in intelektualna srenja, ki sta po drugi strani tako rekoč brez odnosa do kulture športa.
Kaj je še razkrila zmagovalna sobota? Ljubljančanov se ne da odvrniti od ustaljenih navad. Če je sonce, jo raje mahnejo v naravo in na izlet.
