Štejejo in udarjajo po japonsko
Karate lahko začneš trenirati kadarkoli in primeren je tako rekoč za vsakogar, pravi evropska podprvakinja Tjaša Ristić.
Odpri galerijo
Najboljša slovenska karateistka Tjaša Ristić (desno) se je na junijskih evropskih igrah v Minsku prebila vse do finala. FOTO: Reuters
Ljubljana – Karate je, kakor pravi najboljša slovenska tekmovalka v tem japonskem borilnem športu Tjaša Ristić, koristen iz več razlogov, zato bi ga priporočila vsakomur. Tako tistim, ki bi se radi dokazovali v športnih bojih, kot tistim, ki nimajo nobenih tekmovalnih ambicij. Za slednje v društvih po vsej Sloveniji ponujajo rekreativno vadbo. Kajpak tudi v Karate klubu Kranj, v katerem že od mladih nog trenira tudi Tjaša.
»V našem klubu začenjajo otroci spoznavati karate pri šestih letih, sčasoma pa se vidi, ali si želijo tekmovati ali ne. Glede na to jih potem tudi usmerjamo in vodimo,« razkrije 26-letna Kranjčanka in pripomni, da starejše razdelijo v različne vadbene skupine glede na znanje, ki ga imajo o karateju. Začetniki tako trenirajo med seboj, tisti z več izkušnjami pa so razporejeni po stopnji pasu, ki so ga dosegli.
V nasprotju s tekmovalci, ki vadijo vsak dan, imajo rekreativci treninge na voljo trikrat na teden po uro in pol. Starostne omejitve navzgor ni. »Karate lahko začneš trenirati kadarkoli in primeren je tako rekoč za vsakogar. V našem klubu najstarejši – če se ne motim – šteje 75 let,« zaupa Ristićeva, ki si je letos v kategoriji do 61 kilogramov ob naslovu evropske podprvakinje v Guadalajari srebrno kolajno izbojevala tudi na evropskih igrah v Minsku.
Ker se s tem športom, ki bo prihodnje leto v Tokiu prvič na sporedu olimpijskih iger, ukvarja že od otroštva, dobro ve, katere so njegove prednosti. »Koristen je, ker pri vadbi uporabljaš celotno telo in ne – kakor morda nekateri zmotno mislijo – zgolj rok in nog. Veliko delamo, denimo, tudi s trupom in ga tako krepimo, kar je zelo pomembno. Kdor ima močan trup, načeloma nima težav s hrbtenico,« razloži.
Vadba je prilagojena rekreativcem, karate, ki ga trenirajo, je bolj tradicionalen, vendar vključuje tudi prvine športne borbe. »Na treningu se učijo samoobrambo, kako blokirati udarce, kako jih prestreči in kako odgovoriti nanje. Tako dobijo vsaj osnovo, kako se izviti iz oprijema in se rešiti pred napadalcem, kar je zlasti za ženske eden od motivov, da se odločijo za karate. Poleg tega se naučijo, kako se pravilno izvedejo različni udarci, da ne udarjajo – kakor pravimo – po kmečko, kar je morda pomembnejše za moške,« spregovori o udarcih, s katerimi se sprošča vsakodnevni stres. Kakor opaža, tudi starejši s posebnim užitkom udarjajo v tako imenovane makivare oziroma fokuserje. Z udarci dajo iz sebe vso negativno energijo, ki se čez dan nakopiči v njih. Učijo se tudi lomiti palice in deske, kar je za mnoge še posebno zanimivo.
Trenerji vadbo vodijo tako, da udeleženci iztisnejo vse iz sebe. »Seveda so vaje prilagojene njihovim sposobnostim, če pa pri kom vidijo, da jih ne jemlje povsem resno, hitro pritisnejo nanj,« pove Tjaša in pristavi, da vaditelji za udarce uporabljajo japonske izraze, tudi štejejo v japonščini. »No, pogovarjamo se seveda v slovenščini,« se zasmeje.
Vadba karateja je dokaj poceni. »V našem klubu znaša mesečna vadnina 35 evrov, sicer pa se cene po Sloveniji razlikujejo. V Ljubljani so treningi dražji, kakor sem slišala, je treba tam na mesec odšteti tudi 50 evrov in več,« zaupa. Na vprašanje, kaj je treba prinesti s seboj v telovadnico, odvrne, da predvsem dobro voljo in pravšnjo mero motivacije.
»Vsakdo lahko na začetku pride na trening tudi v trenirki in preveri, ali je karate zanj ali ne. Drugače pa niti športni copati niso potrebni, saj vadimo bosi,« pove Ristićeva in razkrije, da se cena kimona in pasu suka med 50 in 100 evri. Kdor želi vaditi športne boje, potrebuje še ščitnik za zobe in rokavice, ki se dobijo že za 30 evrov.
»Izpite za pasove je mogoče opravljati v klubu, v katerem imamo za to vse potrebne licence, kdor ima željo, pa gre lahko na izpit celo na Okinavo, od koder izvira stil uechi-ryu, ki ga gojimo v našem klubu,« še pojasni najboljša slovenska karateistka, ki v nedeljo odhaja na krajše priprave v Ponte di Piave. Naslednjo tekmo bo imela 9. novembra na turnirju top 10 v Zagrebu, za točke v kvalifikacijah za olimpijske igre prihodnje leto v Tokiu pa se bo naslednjič borila konec novembra na tekmovanju v Madridu.
»V našem klubu začenjajo otroci spoznavati karate pri šestih letih, sčasoma pa se vidi, ali si želijo tekmovati ali ne. Glede na to jih potem tudi usmerjamo in vodimo,« razkrije 26-letna Kranjčanka in pripomni, da starejše razdelijo v različne vadbene skupine glede na znanje, ki ga imajo o karateju. Začetniki tako trenirajo med seboj, tisti z več izkušnjami pa so razporejeni po stopnji pasu, ki so ga dosegli.
V nasprotju s tekmovalci, ki vadijo vsak dan, imajo rekreativci treninge na voljo trikrat na teden po uro in pol. Starostne omejitve navzgor ni. »Karate lahko začneš trenirati kadarkoli in primeren je tako rekoč za vsakogar. V našem klubu najstarejši – če se ne motim – šteje 75 let,« zaupa Ristićeva, ki si je letos v kategoriji do 61 kilogramov ob naslovu evropske podprvakinje v Guadalajari srebrno kolajno izbojevala tudi na evropskih igrah v Minsku.
Ker se s tem športom, ki bo prihodnje leto v Tokiu prvič na sporedu olimpijskih iger, ukvarja že od otroštva, dobro ve, katere so njegove prednosti. »Koristen je, ker pri vadbi uporabljaš celotno telo in ne – kakor morda nekateri zmotno mislijo – zgolj rok in nog. Veliko delamo, denimo, tudi s trupom in ga tako krepimo, kar je zelo pomembno. Kdor ima močan trup, načeloma nima težav s hrbtenico,« razloži.
Z udarci dajejo ven negativno energijo
Vadba je prilagojena rekreativcem, karate, ki ga trenirajo, je bolj tradicionalen, vendar vključuje tudi prvine športne borbe. »Na treningu se učijo samoobrambo, kako blokirati udarce, kako jih prestreči in kako odgovoriti nanje. Tako dobijo vsaj osnovo, kako se izviti iz oprijema in se rešiti pred napadalcem, kar je zlasti za ženske eden od motivov, da se odločijo za karate. Poleg tega se naučijo, kako se pravilno izvedejo različni udarci, da ne udarjajo – kakor pravimo – po kmečko, kar je morda pomembnejše za moške,« spregovori o udarcih, s katerimi se sprošča vsakodnevni stres. Kakor opaža, tudi starejši s posebnim užitkom udarjajo v tako imenovane makivare oziroma fokuserje. Z udarci dajo iz sebe vso negativno energijo, ki se čez dan nakopiči v njih. Učijo se tudi lomiti palice in deske, kar je za mnoge še posebno zanimivo.
Tjaša Ristić bi vadbo karateja priporočila vsakomur. FOTO: Dejan Javornik
Trenerji vadbo vodijo tako, da udeleženci iztisnejo vse iz sebe. »Seveda so vaje prilagojene njihovim sposobnostim, če pa pri kom vidijo, da jih ne jemlje povsem resno, hitro pritisnejo nanj,« pove Tjaša in pristavi, da vaditelji za udarce uporabljajo japonske izraze, tudi štejejo v japonščini. »No, pogovarjamo se seveda v slovenščini,« se zasmeje.
Vadba karateja je dokaj poceni. »V našem klubu znaša mesečna vadnina 35 evrov, sicer pa se cene po Sloveniji razlikujejo. V Ljubljani so treningi dražji, kakor sem slišala, je treba tam na mesec odšteti tudi 50 evrov in več,« zaupa. Na vprašanje, kaj je treba prinesti s seboj v telovadnico, odvrne, da predvsem dobro voljo in pravšnjo mero motivacije.
»Vsakdo lahko na začetku pride na trening tudi v trenirki in preveri, ali je karate zanj ali ne. Drugače pa niti športni copati niso potrebni, saj vadimo bosi,« pove Ristićeva in razkrije, da se cena kimona in pasu suka med 50 in 100 evri. Kdor želi vaditi športne boje, potrebuje še ščitnik za zobe in rokavice, ki se dobijo že za 30 evrov.
»Izpite za pasove je mogoče opravljati v klubu, v katerem imamo za to vse potrebne licence, kdor ima željo, pa gre lahko na izpit celo na Okinavo, od koder izvira stil uechi-ryu, ki ga gojimo v našem klubu,« še pojasni najboljša slovenska karateistka, ki v nedeljo odhaja na krajše priprave v Ponte di Piave. Naslednjo tekmo bo imela 9. novembra na turnirju top 10 v Zagrebu, za točke v kvalifikacijah za olimpijske igre prihodnje leto v Tokiu pa se bo naslednjič borila konec novembra na tekmovanju v Madridu.
