Legenda o Rogli in Pogiju

Kar dosegata Roglič in Pogačar, je legendarno, nekaj, kar je resnično, čeprav se zdi, da si tega ne bi mogli izmisliti niti z najbolj bujno domišljijo.
Fotografija: Tadej Pogačar (desno) in Primož Roglič sta bila 1. in 2. na Touru 2020, favorita sta tudi pred Tourom 2021. FOTO: Stephane Mahe/Reuters
Odpri galerijo
Tadej Pogačar (desno) in Primož Roglič sta bila 1. in 2. na Touru 2020, favorita sta tudi pred Tourom 2021. FOTO: Stephane Mahe/Reuters

Tour de France je dirka, ki je rodila največ kolesarskih legend, zgodb o trpljenju, veselju, zmagah, porazih, tovarištvu in kajpak tudi o velikih prevarah. Tour je življenje v malem, ki se vsako leto odvije v treh tednih, v katerih doživimo celotno paleto čustev in razpoloženj, od popolnega vzhičenja do bridkega razočaranja in ne nazadnje čistega dolgčasa, ko se karavana v zaspanem tempu prebija skozi poletne francoske ravnice. Tega v resnici ni več videti prav veliko, velika pentlja je za vse udeležence, njihove spremljevalce in podpornike preveč pomembna izložba, da na njej ne bi bili neprestano na preži za dosežkom, ki bi jim prinesel čast in slavo, morda tudi kolesarsko nesmrtnost, če bi v rumeni majici prikolesarili na Elizejske poljane.

Slovenci smo nekoč nanj gledali kot na eno od tistih velikih športnih predstav, ki so rezervirane za velike nacije, po številčni, gospodarski, zgodovinski moči. Praviloma so tudi tu zmagovali nekdanji zavojevalci in osvajalci z Zahoda, vsi drugi so smeli igrati samo stranske vloge. Ali še to ne. Primož Čerin je bil leta 1986 prvi, ki se je med slovenskimi kolesarji opogumil za start v sodobni zgodovini. V letih in tudi desetletjih za njim so naši rojaki po­stajali nekoliko bolj vidni na francoskih cestah, a velike zmage so bile praviloma še vedno namenjene Špancem, Italijanom, Nemcem, Američanom, Britanci so prvo dočakali leta 2012 …

Tako težko je zmagati na Touru. Tega se zelo dobro zavedajo tudi v treh morda najbolj kolesarskih nacijah na stari celini, Francozi na novega zmagovalca čakajo že od Bernarda Hinaulta leta 1985, Nizozemci od Joopa Zoetemelka leta 1980, Belgijci od Luciena van Impeja leta 1976.



Ob večdesetletni suši jim gotovo ni vseeno, kdo jih premaguje, še težje pa bržkone razumejo, kako jih lahko premaguje nekdo iz dvomilijonske države, ki do predvčerajšnjim v kolesarskem svetu ni pomenila tako rekoč nič. In to ne eden, temveč dva.

Kar v zadnjih dveh letih dosegata Primož Roglič in Tadej Pogačar, je legendarno, nekaj, kar je resnično, čeprav se zdi, da si tega ne bi mogli izmisliti niti z najbolj bujno domišljijo. Slovenca 1. in 2. na Touru 2020, Slovenca z naskokom prva favorita pred Tourom 2021, napovedujejo stavnice. Nekdanji smučarski skakalec iz Kisovca in čudežni deček s Klanca pri Komendi svetovno konkurenco obvladujeta s takšno navidezno lahkoto, da se vse zdi enostavno, malodane samoumevno.

Vendar v kolesarskem športu ni nič lahko, enostavno in samoumevno. V njem se sicer ne vrtijo nogometne vsote, a vendarle dovolj milijonov evrov (vse več ob vse večjem razcvetu kolesarske industrije), da uspe le najbolj nadarjenim, predanim, strokovno in finančno podprtim, v ozadju pa je nešteto interesov. Le malo jih stremi k temu, da smetano pobirata asa iz države, ki je pred tremi desetletji ugledala luč sveta in ima globalno malodane nično tržno vrednost.

Tudi zato je legenda o Rogli in Pogiju ena največjih slovenskih športnih zgodb v zgodovini. Po drugo slovensko zmago se bosta v soboto podala v Brestu, kot lahko prebrete v današnji posebni prilogi Dela in Slovenskih novic, blizu krajev, kjer so menda nekoč romali tudi legendarni kralj Artur in njegovi vitezi okrogle mize. Po svetu so iskali sveti gral. Roglič in Pogačar sta kolesarskega rumenega lani že prinesla v Slovenijo, naj tu ostane še leta. O tem, kateri naj ga nosi, naj se med seboj dogovorita tam, kjer morajo govoriti kolesarji – na cesti. Brez morebitnega zakulisnega vmešavanja razžaljenih (nekdanjih) velesil in ne nazadnje tudi brez neokusnih vložkov tistih doma, ki se imajo za kolesarske navijače, čeprav so lani prvič videli hudičev jezik.

Preberite še:

Komentarji: