Kolesarji na Touru podirajo rekorde, zakaj so hitrosti vedno višje?

Povprečne hitrosti največjih kolesarskih dirk se iz leta v leto višajo, na legendarnih prelazih pa se čudimo novim rekordom, ki jih postavijo najboljši kolesarji na svetu. Kako je mogoče, da so dandanes kolesarji na Touru hitrejši tudi od fantov, ki so na istih vzponih kraljevali pred desetletji in so bili kasneje pozitivni na dopinških testih? Zakaj zdaj Eddy Merckx ali Marco Pantani ne bi mogla slediti Tadeju Pogačarju ali Primožu Rogliču?

Med italijansko sušo so slovenski asi dobili 23 etap

Etape so krajše in eksplozivnejše

Najbolj logičen odgovor je seveda ta, da etape postajajo krajše. Tekom zadnjih desetletij se je skupna dolžina dirke po Franciji vztrajno krajšala, etape pa postajajo eksplozivnejše in selektivnejše. Včasih smo gledali veliko etap, daljših od 200 kilometrov, letos smo videli samo dve. Organizatorji so spoznali, da več še ne pomeni nujno bolje, saj krajše razgibane etape ponudijo veliko več akcije ter omogočijo zanimivejše taktične boje. Tudi tiste etape, ki na Touru presežejo dvestotico, pa niso nič počasnejše. Na začetku vidimo veliko bojev za pobeg, ti pa v zadnjih letih lahko trajajo tudi okrog 100 kilometrov. Takrat je hitrost izjemno visoka, kolesarji pa dobijo malo možnosti za predah.

Manj dirk, več specifičnih in nadzorovanih treningov ter regeneracije

Šesta etapa letošnjega Toura je imela kar 3.500 višincev, a je povprečna hitrost vseeno znašala več kot 45 kilometrov na uro. Foto: AFP

Pred leti so najboljši profesionalci trenirali po slabšem planu, kot zdaj trenira najboljša stoterica z maratona Franja. V mrtvi sezoni, ko ni bilo dirk, so kolesarji trenirali na dolgih, počasnih vožnjah in se vmes udeležili kakšnih klubskih priprav na toplem. Na začetku 21. stoletja pa se je to spremenilo, kolesarji imajo manj dirkalnih dni, saj svoj koledar raje zapolnijo z nadzorovanimi treningi. Na dirkah kolesarji niso deležni tako dobrih pogojev za izboljšanje, obenem pa lahko hitro pride do prevelike utrujenosti. Prav tako jim tam vsi dirkalni dnevi ne ustrezajo. Če se nek kolesar tako odloči, da se želi pripraviti na gorske etape Toura, potem raje ne bo nastopil na dirkah, kjer je malo gora. Prav tako se ne pripravljajo v realnih pogojih, saj se je na dirkah potrebno prilagajati toku glavnine. Na treningu se lahko kolesar povsem odmakne od ostalega sveta in pod budnim očesom svojega trenerja vozi pod specifičnimi pogoji, ki ga naredijo boljšega.  

Tukaj gre omeniti tudi boljšo prehrano. Pred leti ni nihče imel v ekipi nutricionista, sedaj pa je ta nepogrešljiv del vsakdana profesionalnih kolesarjev. Vse, kar fantje počnejo, je skrbno nadzorovano in načrtovano s strani odgovornih v njihovih moštvih. Skrbno se morajo držati jedilnika, že vsaka manjša kršitev pa je lahko sankcionirana. Ekipe imajo nasploh več osebja, kar pomeni, da se lahko ti bolj posvetijo manjšim zadevam. Največja moštva imajo na dirkah s seboj tovornjake, kjer imajo kuhinje in servisne delavnice. Tudi oskrba kolesarjev je boljša, saj so lahko skoraj do štarta v klubskem avtobusu z najboljšo možno oskrbo.  

Žiga Jerman je pred letošnjo sezono postal maser Tadeja Pogačarja. Bivši kolesar je dober Pogačarjev zasebni prijatelj, kar na stresnih dirkah prinese nekaj sproščenosti. Foto: Miha Hočevar

Še najpomembnejši pa so maserji. Kolesarji namreč na tritedenskih dirkah dan za dnem dirkajo na polno, k temu pa pripomore predvsem boljša regeneracija med etapami. Za to so zadolženi maserji, ki tekmovalcem po naporih pomagajo čimprej pozabiti napore, ki so jim bili priča dan prej. Tu so še ostale tehnologije, ki fantom pomagajo pri boljši regeneraciji, v zadnjih letih je denimo vse aktualnejša ledena kopel. Regeneracija ni pomembna samo med dirkami ampak tudi v fazi treninga, saj športnikovo telo zares napreduje šele, ko je spočito.

Tehnologija napreduje iz meseca v mesec

Pomemben faktor je seveda tehnologija. Marco Pantani ali Lance Armstrong nista niti približno imela tako hitrih koles kot ga ima sedaj denimo Tadej Pogačar. Že primerjava z Albertom Contadorjem, ki se je upokojil le nekaj let nazaj, je nerealna, saj je podobno kot v formuli 1 tudi v kolesarstvu veliko odvisnega od hitrega tehnološkega napredka.  

Tu gre najprej za težo kolesa. Okvirji in obroči so sedaj karbonski, ostali deli pa so bolj aerodinamični. Disk zavore so na spustih hitrejše, saj lahko kolesar zavira kasneje in intenzivneje kot poprej, ko so na dirkah uporabljali tako imenovane čeljustne zavore. Kolesarji, kot je na primer tudi Slovenec Matej Mohorič, konstantno iščejo tehnološke možnosti za izboljšavo, če pa se te izkažejo za pozitivne, pa jih hitro začne uporabljati celoten peloton.  

Tadej Pogačar vedno dobi najnovejšo izvedbo hitrega Colnagovega kolesa. Še veliko večjo vlogo kolo odigra na kronometru. Foto: Miha Hočevar

Hitrejša so tudi oblačila. Kolesarji ne nosijo več majic in hlač, ampak imajo večinoma oblečene kombinezone, ki so lažji in bolj aerodinamični. Tu so še aerodinamične čelade, nogavice in očala, ki prav tako prispevajo nekaj malega k večji hitrosti.  

Izvrstna oskrba in drugačen slog dirkanja

Včasih smo na dirkah videli, kako so kapetani svoje pomočnike poslali nazaj do spremljevalnega avtomobila po pijačo, hrano ter informacije o situaciji na dirki. Ko so ostale ekipe videle, da se je eden izmed kolesarjev vrnil med avtomobile, so to storile še one, zato si je celotna glavnina vzela manjši odmor za polnjenje rezervoarjev oziroma žepov na kolesarskih majicah.

Jan Tratnik je lani na svetovnem prvenstvu v Švici pomagal Tadeju Pogačarju. Foto: Reuters

Zdaj pa imajo ekipe radijske postaje in GPS enote. Športni direktorji imajo preko različnih tehnologij na voljo tako rekoč vse mogoče informacije, ki jih lahko kadarkoli posredujejo celotni ekipi na cesti. Organizatorji imajo na trasi organiziranih nekaj prehranjevalnih con, kjer osebje kolesarjem z roba cestišča preda pijačo ali vrečko s hrano, vodo in geli.   

Poleg vsega omenjenega pa se je spremenil tudi način dirkanja. Fantje so si precej bolj blizu, na dirkah pa gledamo boje od prvega do zadnjega kilometra. Včasih so se ubežniki oddaljili takoj po štartu etape, na šesti dan letošnjega Toura pa je denimo bitka za pobeg trajala več kot dve uri. Gorske etape so bile drugačne, pogosto se je do zaključnega vzpona šlo počasneje kot sedaj, ko gledamo napade od zelo daleč. Tudi sprinterske etape so hitrejše. Tam veliko pomembnejšo vlogo odigra oprema kolesarjev, sprinterski vlaki pa boje za pozicijo začnejo že okrog 50 kilometrov pred ciljem. Največ razlik je v kronometrih, kjer dobra tehnologija najbolj pride do izraza.  

Logično je torej, da kolesarske dirke postajajo hitrejše. V končni fazi se to dogaja v večini športov in četudi smo v preteklosti imeli izjemne športnike, ki pogosto niso tekmovali v mejah dovoljenega, pristop ni bil tako profesionalen in natančen, kot je zdaj. Veseli dejstvo, da profesionalni šport iz leta v leto napreduje in da bomo lahko še dolgo priča premikanju novih meja.