Junak SP 1970 je namesto v tekaški smučini zablestel s košarkarsko žogo
Sergej Belov je bil najboljši košarkar prvenstva pri nas, največja nagrada zanj pa je bila dve leti pozneje zlata olimpijska kolajna.
Odpri galerijo
Sergej Belov je več kot desetletje blestel v dresu slovitega moskovskega kluba. FOTO: cskabasket.com
Zgodovina sovjetskega imperija, ki je združeval izjemen prostor sedanjih 15 samostojnih držav v 11 časovnih pasovih, je prav posebna. Tudi na športnem področju. Vzneseno državno vodstvo se je pogosto trkalo po prsih ob podvigih na nogometnih igriščih, atletskih stezah, ledenih ploskvah ali pa pod koši. Pod slednjimi je blestel Sergej Belov, najboljši košarkar svetovnega prvenstva 1970.
Resda izbrane vrste Sovjetske zveze ob končnem vrstnem redu v ljubljanski dvorani Tivoli takrat ni bilo na najvišji stopnici, za reprezentancama SFRJ in Brazilije se je morala zadovoljiti z bronom, toda za stroko ni bilo dvomov: najboljši košarkar prvenstva je bil član tretjeuvrščenega moštva – Sergej Belov. Sicer je bila to zanj ena med kopico nagrad, ki jih je prejel na športni poti. Najbolj je vsekakor odmevala zlata olimpijska kolajna iz Münchna 1972.
Odraščal je v Sibiriji v sprva zelo zahtevnih razmerah po koncu druge svetovne vojne in že od malih nog razkazoval izjemno športno nadarjenost. Šolski športni pedagogi so bili navdušeni nad sposobnostmi malega Sergeja in mu sprva napovedovali lepo atletsko kariero, pozimi se je resno ukvarjal s smučarskim tekom. Toda na enem od turnirjev v prostoru vzhoda nekdanje SZ je zablestel s košarkarsko žogo, pri priči so ga povabili v klub, odtlej pa je šla njegova pot le še navzgor. Zgolj največjim talentom mogočne države so bila vrata odprta k slovitemu CSKA v Moskvi. In če ti je povrh pripadla še vidna vloga pri omenjenem klubu z neomejenim proračunom državne armade, je bila pot jasna – z reprezentanco po kolajne na največja svetovna tekmovanja.
In teh se je na pisani športni poti Sergeja Belova nabralo precej. Tako je z izbrano vrsto nastopil tudi na prvenstvu pri nas, pri 26 letih je predstavljal gonilno moč svojega moštva, ljubljanskemu bronu je dve leti pozneje sledil izziv olimpijskega turnirja v Münchnu. Odkar je košarka v olimpijskem sporedu, od Berlina 1936, dotlej ni bilo drugih zmagovalcev kot košarkarjev iz ZDA. In tudi tu je kazalo na že ustaljen scenarij, pa je v izdihljajih finalne tekme Aleksandr Belov, ki s precej bolj znanim Sergejem ni bil v nikakršnem sorodstvu, zadel za zmago z 51:50. S svojo natančnostjo je Sergej Belov prispeval 20 točk.
Blestel je tudi na »našem« prvenstvu, ko je njegova ekipa najprej igrala uvodni del v Splitu, nato pa doživljala vzpone in padce v pisanem ljubljanskem tednu izbrane osmerice. Poraza v drugem delu sta sta jo oddaljila od želenega prvega mesta, z ubranitvijo naslova najboljše na svetu iz Montevidea 1967 tu ni bilo nič. Podobno kot na vrhu med reprezentancami pa je prišlo do zasuka tudi med posamezniki: v Urugvaju je bil najboljši akter prvenstva Slovenec Ivo Daneu, tokrat je ta čast pripadla Rusu Sergeju Belovu. Z vrhunsko igro se je za konec predstavil pred 9000 gledalci v Tivoliju prav proti domači izbrani vrsti, ji nasul 19 točk in prispeval pomemben delež k zmagi s 87:72. A to ni kaj prida razžalostilo niti gostiteljev na igrišču niti glasnih navijačev, saj si je Jugoslavija že pred tem zagotovila naslov najboljše, Sovjeti pa so osvojili bron.
Sledil je omenjeni olimpijski München, za njim pa še nekaj izjemnih predstav jugoslovanskih košarkarjev s sovjetskimi, ki so bili že prav podobni tedanjemu prestižu na ledu med hokejisti ČSSR in SZ. Pod koši je ne glede na končni razplet posameznih tekem Belovu vedno znova pripadala pomembna vloga. Doma so ga spoštovali, pripadla mu je tudi čast, da je prižgal olimpijski ogenj na uvodni slovesnosti Moskve 1980. Bil je zelo priljubljen, nato pa je lepega dne izginil iz javnosti.
Izgubil je mesto trenerja CSKA, obtožili so ga državne izdaje, ker je doma gostil prijatelja iz Brazilije. Ko se je nato čez nekaj let vse skupaj umirilo, ga je oblast vrnila k nekdanjim tirnicam in tudi na trenersko klop omenjenega prestižnega kluba. Po sovjetskem razpadu je postal predsednik Ruske košarkarske zveze, obenem tudi reprezentančni selektor, povsod v svetu košarke je užival izjemno spoštovanje. V 70. letu je umrl oktobra 2013 v Permu.
Resda izbrane vrste Sovjetske zveze ob končnem vrstnem redu v ljubljanski dvorani Tivoli takrat ni bilo na najvišji stopnici, za reprezentancama SFRJ in Brazilije se je morala zadovoljiti z bronom, toda za stroko ni bilo dvomov: najboljši košarkar prvenstva je bil član tretjeuvrščenega moštva – Sergej Belov. Sicer je bila to zanj ena med kopico nagrad, ki jih je prejel na športni poti. Najbolj je vsekakor odmevala zlata olimpijska kolajna iz Münchna 1972.
Odraščal je v Sibiriji v sprva zelo zahtevnih razmerah po koncu druge svetovne vojne in že od malih nog razkazoval izjemno športno nadarjenost. Šolski športni pedagogi so bili navdušeni nad sposobnostmi malega Sergeja in mu sprva napovedovali lepo atletsko kariero, pozimi se je resno ukvarjal s smučarskim tekom. Toda na enem od turnirjev v prostoru vzhoda nekdanje SZ je zablestel s košarkarsko žogo, pri priči so ga povabili v klub, odtlej pa je šla njegova pot le še navzgor. Zgolj največjim talentom mogočne države so bila vrata odprta k slovitemu CSKA v Moskvi. In če ti je povrh pripadla še vidna vloga pri omenjenem klubu z neomejenim proračunom državne armade, je bila pot jasna – z reprezentanco po kolajne na največja svetovna tekmovanja.
Sergej Belov je prispeval levji delež k bronasti kolajni SZ v Ljubljani.
Odraščal je v Sibiriji, bil je nadarjen za različne športne panoge.
Prižgal je olimpijski ogenj, pozneje pa tudi plačal davek državi.
Odraščal je v Sibiriji, bil je nadarjen za različne športne panoge.
Prižgal je olimpijski ogenj, pozneje pa tudi plačal davek državi.
In teh se je na pisani športni poti Sergeja Belova nabralo precej. Tako je z izbrano vrsto nastopil tudi na prvenstvu pri nas, pri 26 letih je predstavljal gonilno moč svojega moštva, ljubljanskemu bronu je dve leti pozneje sledil izziv olimpijskega turnirja v Münchnu. Odkar je košarka v olimpijskem sporedu, od Berlina 1936, dotlej ni bilo drugih zmagovalcev kot košarkarjev iz ZDA. In tudi tu je kazalo na že ustaljen scenarij, pa je v izdihljajih finalne tekme Aleksandr Belov, ki s precej bolj znanim Sergejem ni bil v nikakršnem sorodstvu, zadel za zmago z 51:50. S svojo natančnostjo je Sergej Belov prispeval 20 točk.
Blestel je tudi na »našem« prvenstvu, ko je njegova ekipa najprej igrala uvodni del v Splitu, nato pa doživljala vzpone in padce v pisanem ljubljanskem tednu izbrane osmerice. Poraza v drugem delu sta sta jo oddaljila od želenega prvega mesta, z ubranitvijo naslova najboljše na svetu iz Montevidea 1967 tu ni bilo nič. Podobno kot na vrhu med reprezentancami pa je prišlo do zasuka tudi med posamezniki: v Urugvaju je bil najboljši akter prvenstva Slovenec Ivo Daneu, tokrat je ta čast pripadla Rusu Sergeju Belovu. Z vrhunsko igro se je za konec predstavil pred 9000 gledalci v Tivoliju prav proti domači izbrani vrsti, ji nasul 19 točk in prispeval pomemben delež k zmagi s 87:72. A to ni kaj prida razžalostilo niti gostiteljev na igrišču niti glasnih navijačev, saj si je Jugoslavija že pred tem zagotovila naslov najboljše, Sovjeti pa so osvojili bron.
Kazen zaradi gosta iz Brazilije
Sledil je omenjeni olimpijski München, za njim pa še nekaj izjemnih predstav jugoslovanskih košarkarjev s sovjetskimi, ki so bili že prav podobni tedanjemu prestižu na ledu med hokejisti ČSSR in SZ. Pod koši je ne glede na končni razplet posameznih tekem Belovu vedno znova pripadala pomembna vloga. Doma so ga spoštovali, pripadla mu je tudi čast, da je prižgal olimpijski ogenj na uvodni slovesnosti Moskve 1980. Bil je zelo priljubljen, nato pa je lepega dne izginil iz javnosti.
11
naslovov državnega prvaka je s soigralci osvojil pri sanjskem moštvu CSKA iz Moskve
naslovov državnega prvaka je s soigralci osvojil pri sanjskem moštvu CSKA iz Moskve
Izgubil je mesto trenerja CSKA, obtožili so ga državne izdaje, ker je doma gostil prijatelja iz Brazilije. Ko se je nato čez nekaj let vse skupaj umirilo, ga je oblast vrnila k nekdanjim tirnicam in tudi na trenersko klop omenjenega prestižnega kluba. Po sovjetskem razpadu je postal predsednik Ruske košarkarske zveze, obenem tudi reprezentančni selektor, povsod v svetu košarke je užival izjemno spoštovanje. V 70. letu je umrl oktobra 2013 v Permu.
