Prvak države, ki ima zlato z EP, si zasluži podporo
Roman Lisac vztraja, da je Petrol Olimpija še vedno institucija v slovenskem moštvenem športu, ne le v košarki
Odpri galerijo
Roman Lisac je šele osem mesecev za Olimpijinim krmilom, a vleče zelo odločne poteze.
Roman Lisac je poldrugo desetletje vodil ligo ABA, septembra lani je prevzel vlogo direktorja Petrola Olimpije in hitro dočakal prve mejnike. Klub je po maratonski agoniji poplačal upnikom zadnje dolgove, v sredo bo po osmih letih vstopil v končnico državnega prvenstva kot prvi nosilec. Nekdanji uspehi so resda videti neponovljivi, toda stari pregovor pravi: kjer glad mori lenuha, pridni dosti najde kruha.
V pokalu nam je spodletelo, zato smo se s še večjo vnemo lotili obrambe državnega naslova. Moštvo je napredovalo do želene ravni, za razliko od pokala, v katerem te lahko pokoplje en slabši večer, pa bi nas tekmec moral premagati večkrat: Rogaška v polfinalu dvakrat, finalni tekmec kar trikrat. Zelo bi bil razočaran, če nam ne bi uspelo, čeprav imamo zagotovljeno mesto v ligi ABA.
V pomembnih trenutkih DP se je videla naša moč. Ligo za prvaka smo končali z nizom sedmih zmag, pred tem izgubili le v Domžalah ter Šenčurju, in še to po nepotrebnem zaradi neustreznega pristopa. Zdaj moramo stisniti v zadnjih treh tednih, da bi uspešno končali sezono, ki je bila neverjetno naporna, saj smo do sredine februarja igrali na treh frontah hkrati in nismo imeli časa niti za počitek niti za vadbo.
Stalno smo pogrešali tri, štiri ali celo pet igralcev, Talor Battle je celo končal kariero, saj so bile poškodbe prevelika psihična obremenitev zanj. Toda povlekli smo odlično potezo, ko smo pripeljali Mitcha McCarrona, ki ni le kakovosten organizator, ampak tudi zelo pozitivna osebnost. Sicer bi ostali le pri Janu Španu, ki so mu nekaj dni po Avstralčevem prihodu zlomili ličnico. Precej tekem so izgubili še Domen Lorbek, Devin Oliver, Erjon Kastrati, Roko Badžim, Gregor Hrovat, Jan Barbarič celo vso sezono ...
Strinjam se. Nihče mi ne more očitati, da sem zelenec v košarki, saj sem v njej zelo aktivno več kot 20 let. Zato vztrajam, da je Petrol Olimpija še vedno institucija v slovenskem moštvenem športu, ne le v košarki. Morala bi biti paradni konj v naši branži in na vrhu naše košarkarske piramide.
Nikakor ne mislim, da bi ji morali biti drugi podrejeni, celo želim si, da bi se nam na igrišču vsi postavili po robu karseda odločno. Še bolj vesel bi bil, če bi nas podprli, ko bi se izkazalo, da je kakšen nadarjen košarkar prerastel domače okolje. Olimpija seveda ne sme biti mačehovska in se mora takšnemu klubu oddolžiti z odškodnino ali drugimi igralci. Vem, da je v preteklosti kdaj poskusila vzeti kakšnega košarkarja na silo ali brezplačno, zato se trudim, da bi vzpostavil nove odnose.
Prav gotovo. Sprijazniti se moramo, da v Sloveniji ne moremo imeti dveh, treh košarkarskih klubov na visoki mednarodni ravni. Olimpija je edina, ki bi lahko resno zastopala državo v Evropi. Dobro vemo, kako kratke sape so bile avanture drugih, čeprav ni nič narobe, da so poskusili. Naš klub ima marsikatero prednost, ki jih v zadnjih letih ni izkoriščal, a bo poleg večje finančne podpore moral izboljšati sodelovanje s svojim okoljem in lastno proizvodnjo. Moral bo znova vzgajati košarkarje, ki bodo potencialni reprezentanti. V našem trenerskem, medicinskem in tehničnem ustroju dela okoli 50 ljudi, želim pa pripeljati še nekaj obetavnih strokovnjakov.
Smo na dobri poti, zato čez leto ali dve pričakujem prvega fanta, ki bo znova vzniknil iz našega pogona, zadovoljen pa bom, ko bo za Slovenijo igralo pet Olimpijinih košarkarjev. Letos se nam je ponesrečila zgodba z Davidom Kraljem, ki se je izkazal, ko smo ga posodili LTH Castingsu, a se je zdaj odločil za študij v ZDA. Nikakršne zamere ni, privoščim mu dobro izobrazbo.
Moti se, kdor misli, da zdaj vozijo k nam tovornjake, polne denarja. Pridobili smo pokrovitelja Gorenjsko banko in nekaj manjših sponzorjev, ob tem pa so z nami ostali naši dolgoletni podporniki: Spar, BTC, Zavarovalnica Triglav, Telekom, Pivovarna Union ... Z njihovo pomočjo in podporo župana Zorana Jankovića poskušamo optimizirati klub. Veliko zaslug ima predsednik Tomaž Berločnik, ki vlaga veliko truda, a hkrati vztraja, da lahko porabimo le toliko, kolikor imamo. Ogromen kapital je že prihod tako uglednega podjetja in gospodarstvenika, saj nam olajša trkanje na vrata novih pokroviteljev, ki jih bomo nujno potrebovali. Ne sme se več zgoditi, da Olimpija ne bi plačevala davkov in da bi ostajala dolžna vsem okoli sebe.
Naši največji tekmeci imajo celo kakšen evro več kot mi. Vesel pa sem vsakega pokrovitelja v slovenski košarki, zato iskreno čestitam tudi gospodom iz Sixta Primorske, ki so z lastnim kapitalom hitro popeljali koprski klub do visoke ravni. Naj vztrajajo čim dlje, želel bi si čim več takšnih primerov.
V večini primerov so bile okrepitve posledica iznajdljivosti in kančka poguma. Znašli smo se namreč v škripcih, kako odigrati tri tekme na teden s takšnim naborom košarkarjev in kako sestaviti moštvo v DP. Sam težko gledam toliko tekem, pa sem za to plačan, kje naj najdejo čas navijači, saj niso profesionalci. Zato smo se že decembra, še v času trenerja Gašperja Okorna, pripeljali dolgo poškodovana Igorja Tratnika in Domna Lorbka ter se začeli pogovarjati z 18-letnim Jusufom Sanonom in Mirzo Begićem, ki je prišel v poraznem stanju po zlomu roke, v Iranu pa je zaradi prehrane izgubil deset kilogramov. Pravi bo šele po resnih pripravah, torej jeseni. Zaradi poškodb in malodušja moštva je bila nato nujna zamenjava trenerja, namesto Battla pa je prišel McCarron.
Dokončanje sanacije je bilo nujno, saj se je vlekla že predolgo. Je ključen korak, da lahko sploh razmišljamo o prihodnosti. Ne verjamem, da bi lahko zadržali dosedanje pokrovitelje, saj so se naveličali povezovanja z negativnimi zgodbami. O Olimpiji se je govorilo le še kot slabem zgledu, o košarki bolj malo. Izčrpali so jo do skrajnosti, po domače »izravbali« na vseh področjih. Tudi glede mladih talentov, saj so za Luko Dončićem brez pravih odškodnin odšli v tujino Žan Mark Šiško, Jurij Macura, Blaž Mesiček, Vlatko Čančar, Aleksandar Lazić, Luka Kraljević in še kdo.
Nujno moramo povečati proračun za okoli 50 odstotkov. Zdajšnja zasedba ni draga, začeli smo pri 450.000 evrih, zato si želim, da bi v prihodnji sezoni imeli med 700.000 in 800.000 evrov, milijon bi bil idealna številka. Govorimo seveda o neto znesku za plače igralcev, ki bi lahko dostojno nastopali v Evropi in se uvrstili v končnico lige ABA.
Še lep čas ne bomo dobili trdnega odgovora, če bo negativen, se bomo znova odločili za Fibino ligo prvakov. Zato je cilj visoka uvrstitev v ligi ABA, v kateri tri moštva neposredno napredujejo v evropski pokal. V tretjem ali četrtem letu zdajšnje vodstvene garniture pa bi lahko napadli prestol regionalnega prvenstva, ki vodi v evroligo.
Zelo verjetno. Poskusili bomo zadržati jedro moštva, saj sem prepričan, da bo v prihodnji sezoni igralo še bolje, in ga nadgraditi z dvema do tremi košarkarje visoke ravni. To bo to.
Poskušamo pripeljati še enega reprezentanta, da bi imeli dva. Murić je bil v igri, preden se je iz Turčije preselil na Poljsko, ne bom pa ugibal, kakšne bodo razmere po koncu sezone. Vsak slovenski reprezentant je zanimiv za nas, vprašanje pa je seveda, kakšne so njegove finančne zahteve in kako je zaseden njegov položaj.
Predpis nam povzroča velike preglavice, zato menim, da bi se morali k vrniti k zahtevi po sedmih Slovencih, ki je veljala še lani. Zavedati se moramo, da ponudba domačih igralcev, ki bi lahko igrali v Evropi in ligi ABA ter so cenovno dostopni, ni prav velika. Nihče v Sloveniji nima toliko denarja, da bi lahko ustrezal predpisom KZS in hkrati dodal še nekaj kakovostnih okrepitev, da bi bil konkurenčen na evropski sceni, zato nas omejitev postavlja v neenakovreden položaj. Za nameček se zaradi »pravila 8« nerazumno dviguje cena slovenskim košarkarjem, tudi takšnim, ki si tega ne zaslužijo.
Cedevita ima sedem milijonov evrov proračuna in 20 igralcev, a ni zmogla treh front. Po eni strani bi nam prišlo prav sodelovanje v prvem delu DP, saj želimo uveljavljati mlade, denimo Alena Malovčiča. V tem primeru bi za DP potrebovali še eno moštvo, a bi javnost dvignila vik in krik ob vsakem našem porazu. Tako kot so Hopsi v finišu uvodnega dela prvenstva ali kot bi pri Heliosu, če bi v predzadnjem delu izgubili v Rogaški Slatini. S KZS želimo imeti korektne odnose, a bi morala gledati, da bi imel prvak države, ki je dala šampione stare celine, korektno izhodišče za igranje na evropski ravni.
Mimo so slovenski superpokal, liga prvakov, pokal Spar, liga ABA in redni del DP. Ali bo končnica opredelila vašo uspešnost?
V pokalu nam je spodletelo, zato smo se s še večjo vnemo lotili obrambe državnega naslova. Moštvo je napredovalo do želene ravni, za razliko od pokala, v katerem te lahko pokoplje en slabši večer, pa bi nas tekmec moral premagati večkrat: Rogaška v polfinalu dvakrat, finalni tekmec kar trikrat. Zelo bi bil razočaran, če nam ne bi uspelo, čeprav imamo zagotovljeno mesto v ligi ABA.
Uvodni del DP ste očitno vzeli za ogrevanje, saj ste doživeli osem porazov v 18 kolih, v ligi za prvaka le dva v 14 tekmah.
V pomembnih trenutkih DP se je videla naša moč. Ligo za prvaka smo končali z nizom sedmih zmag, pred tem izgubili le v Domžalah ter Šenčurju, in še to po nepotrebnem zaradi neustreznega pristopa. Zdaj moramo stisniti v zadnjih treh tednih, da bi uspešno končali sezono, ki je bila neverjetno naporna, saj smo do sredine februarja igrali na treh frontah hkrati in nismo imeli časa niti za počitek niti za vadbo.
Posledica so bile nenehne zdravstvene težave ...
Stalno smo pogrešali tri, štiri ali celo pet igralcev, Talor Battle je celo končal kariero, saj so bile poškodbe prevelika psihična obremenitev zanj. Toda povlekli smo odlično potezo, ko smo pripeljali Mitcha McCarrona, ki ni le kakovosten organizator, ampak tudi zelo pozitivna osebnost. Sicer bi ostali le pri Janu Španu, ki so mu nekaj dni po Avstralčevem prihodu zlomili ličnico. Precej tekem so izgubili še Domen Lorbek, Devin Oliver, Erjon Kastrati, Roko Badžim, Gregor Hrovat, Jan Barbarič celo vso sezono ...
Kljub vsemu so bodli v oči porazi proti slovenskim prvoligašem. Olimpija je klonila proti vsem razen Hopsom, proti Rogaški in Šenčurju po dvakrat. Ali ni ob takšnih izidih težko upravičiti željo, da bi postali »nacionalni projekt«?
Strinjam se. Nihče mi ne more očitati, da sem zelenec v košarki, saj sem v njej zelo aktivno več kot 20 let. Zato vztrajam, da je Petrol Olimpija še vedno institucija v slovenskem moštvenem športu, ne le v košarki. Morala bi biti paradni konj v naši branži in na vrhu naše košarkarske piramide.
Ob teh besedah se je marsikomu naježila koža, saj časi, ko je Olimpija uživala številne privilegije, niso bili vedno pravični do njenih tekmecev.
Nikakor ne mislim, da bi ji morali biti drugi podrejeni, celo želim si, da bi se nam na igrišču vsi postavili po robu karseda odločno. Še bolj vesel bi bil, če bi nas podprli, ko bi se izkazalo, da je kakšen nadarjen košarkar prerastel domače okolje. Olimpija seveda ne sme biti mačehovska in se mora takšnemu klubu oddolžiti z odškodnino ali drugimi igralci. Vem, da je v preteklosti kdaj poskusila vzeti kakšnega košarkarja na silo ali brezplačno, zato se trudim, da bi vzpostavil nove odnose.
Se strinjate, da so bili najboljši košarkarji v zgodovini Olimpije fantje, ki so odraščali v naši državi, ne kupljeni tujci?
Prav gotovo. Sprijazniti se moramo, da v Sloveniji ne moremo imeti dveh, treh košarkarskih klubov na visoki mednarodni ravni. Olimpija je edina, ki bi lahko resno zastopala državo v Evropi. Dobro vemo, kako kratke sape so bile avanture drugih, čeprav ni nič narobe, da so poskusili. Naš klub ima marsikatero prednost, ki jih v zadnjih letih ni izkoriščal, a bo poleg večje finančne podpore moral izboljšati sodelovanje s svojim okoljem in lastno proizvodnjo. Moral bo znova vzgajati košarkarje, ki bodo potencialni reprezentanti. V našem trenerskem, medicinskem in tehničnem ustroju dela okoli 50 ljudi, želim pa pripeljati še nekaj obetavnih strokovnjakov.
Morali bi popraviti tudi javno podobo kluba, tako pri njegovih nekdanjih asih kot pri starših, ki zaradi nezaupljivosti raje pošiljajo otroke v tujino kot v Stožice.
Smo na dobri poti, zato čez leto ali dve pričakujem prvega fanta, ki bo znova vzniknil iz našega pogona, zadovoljen pa bom, ko bo za Slovenijo igralo pet Olimpijinih košarkarjev. Letos se nam je ponesrečila zgodba z Davidom Kraljem, ki se je izkazal, ko smo ga posodili LTH Castingsu, a se je zdaj odločil za študij v ZDA. Nikakršne zamere ni, privoščim mu dobro izobrazbo.
Kako uskladiti ambicije z zmožnostmi? Poldrugo desetletje je Olimpija plesala po robu bankrota, ob prihodu Petrola pa so mnogi dobili prevelike oči in nemudoma zahtevali vrnitev v evroligo.
Moti se, kdor misli, da zdaj vozijo k nam tovornjake, polne denarja. Pridobili smo pokrovitelja Gorenjsko banko in nekaj manjših sponzorjev, ob tem pa so z nami ostali naši dolgoletni podporniki: Spar, BTC, Zavarovalnica Triglav, Telekom, Pivovarna Union ... Z njihovo pomočjo in podporo župana Zorana Jankovića poskušamo optimizirati klub. Veliko zaslug ima predsednik Tomaž Berločnik, ki vlaga veliko truda, a hkrati vztraja, da lahko porabimo le toliko, kolikor imamo. Ogromen kapital je že prihod tako uglednega podjetja in gospodarstvenika, saj nam olajša trkanje na vrata novih pokroviteljev, ki jih bomo nujno potrebovali. Ne sme se več zgoditi, da Olimpija ne bi plačevala davkov in da bi ostajala dolžna vsem okoli sebe.
Pred sezono ste napovedali, da bo proračun kluba 2,1 milijona evrov, od katerih naj bi šlo za košarkarje nekaj manj kot pol milijona. Kakšna so gmotna razmerja v primerjavi z domačo konkurenco?
Naši največji tekmeci imajo celo kakšen evro več kot mi. Vesel pa sem vsakega pokrovitelja v slovenski košarki, zato iskreno čestitam tudi gospodom iz Sixta Primorske, ki so z lastnim kapitalom hitro popeljali koprski klub do visoke ravni. Naj vztrajajo čim dlje, želel bi si čim več takšnih primerov.
Med sezono so v Stožice prišli Tratnik, Domen Lorbek, nekaj minut je odigral celo njegov brat Erazem, Begić, McCarron in Sanon. Je bila prvotna zasedba sestavljena preveč špartansko?
V večini primerov so bile okrepitve posledica iznajdljivosti in kančka poguma. Znašli smo se namreč v škripcih, kako odigrati tri tekme na teden s takšnim naborom košarkarjev in kako sestaviti moštvo v DP. Sam težko gledam toliko tekem, pa sem za to plačan, kje naj najdejo čas navijači, saj niso profesionalci. Zato smo se že decembra, še v času trenerja Gašperja Okorna, pripeljali dolgo poškodovana Igorja Tratnika in Domna Lorbka ter se začeli pogovarjati z 18-letnim Jusufom Sanonom in Mirzo Begićem, ki je prišel v poraznem stanju po zlomu roke, v Iranu pa je zaradi prehrane izgubil deset kilogramov. Pravi bo šele po resnih pripravah, torej jeseni. Zaradi poškodb in malodušja moštva je bila nato nujna zamenjava trenerja, namesto Battla pa je prišel McCarron.
Olimpija je končno poplačala vse dolgove do upnikov, poravnati mora le še kredit banki, ki je njena pokroviteljica. Kaj to pomeni za prihodnost?
Dokončanje sanacije je bilo nujno, saj se je vlekla že predolgo. Je ključen korak, da lahko sploh razmišljamo o prihodnosti. Ne verjamem, da bi lahko zadržali dosedanje pokrovitelje, saj so se naveličali povezovanja z negativnimi zgodbami. O Olimpiji se je govorilo le še kot slabem zgledu, o košarki bolj malo. Izčrpali so jo do skrajnosti, po domače »izravbali« na vseh področjih. Tudi glede mladih talentov, saj so za Luko Dončićem brez pravih odškodnin odšli v tujino Žan Mark Šiško, Jurij Macura, Blaž Mesiček, Vlatko Čančar, Aleksandar Lazić, Luka Kraljević in še kdo.
Kakšno finančno dinamiko si obetate za naslednje sezone?
Nujno moramo povečati proračun za okoli 50 odstotkov. Zdajšnja zasedba ni draga, začeli smo pri 450.000 evrih, zato si želim, da bi v prihodnji sezoni imeli med 700.000 in 800.000 evrov, milijon bi bil idealna številka. Govorimo seveda o neto znesku za plače igralcev, ki bi lahko dostojno nastopali v Evropi in se uvrstili v končnico lige ABA.
Jeseni se boste poskusili vrniti v evropski pokal skozi stransko okno, kakšen je rezervni scenarij?
Še lep čas ne bomo dobili trdnega odgovora, če bo negativen, se bomo znova odločili za Fibino ligo prvakov. Zato je cilj visoka uvrstitev v ligi ABA, v kateri tri moštva neposredno napredujejo v evropski pokal. V tretjem ali četrtem letu zdajšnje vodstvene garniture pa bi lahko napadli prestol regionalnega prvenstva, ki vodi v evroligo.
Ali bi povečanje ambicij vplivalo na možnost pridobivanja pokroviteljev in iskanje okrepitev?
Zelo verjetno. Poskusili bomo zadržati jedro moštva, saj sem prepričan, da bo v prihodnji sezoni igralo še bolje, in ga nadgraditi z dvema do tremi košarkarje visoke ravni. To bo to.
Vse bolj se govori o Alekseju Nikoliću in Edu Muriću. Je v tem kaj resnice?
Poskušamo pripeljati še enega reprezentanta, da bi imeli dva. Murić je bil v igri, preden se je iz Turčije preselil na Poljsko, ne bom pa ugibal, kakšne bodo razmere po koncu sezone. Vsak slovenski reprezentant je zanimiv za nas, vprašanje pa je seveda, kakšne so njegove finančne zahteve in kako je zaseden njegov položaj.
Koliko manevrskega prostora sploh imate zaradi pravila osmih slovenskih košarkarjev v vsakem moštvu na tekmah DP?
Predpis nam povzroča velike preglavice, zato menim, da bi se morali k vrniti k zahtevi po sedmih Slovencih, ki je veljala še lani. Zavedati se moramo, da ponudba domačih igralcev, ki bi lahko igrali v Evropi in ligi ABA ter so cenovno dostopni, ni prav velika. Nihče v Sloveniji nima toliko denarja, da bi lahko ustrezal predpisom KZS in hkrati dodal še nekaj kakovostnih okrepitev, da bi bil konkurenčen na evropski sceni, zato nas omejitev postavlja v neenakovreden položaj. Za nameček se zaradi »pravila 8« nerazumno dviguje cena slovenskim košarkarjem, tudi takšnim, ki si tega ne zaslužijo.
Dodatno vas tepe obvezno sodelovanje v uvodnem delu DP, kakršnega v regiji poznajo le še na Hrvaškem.
Cedevita ima sedem milijonov evrov proračuna in 20 igralcev, a ni zmogla treh front. Po eni strani bi nam prišlo prav sodelovanje v prvem delu DP, saj želimo uveljavljati mlade, denimo Alena Malovčiča. V tem primeru bi za DP potrebovali še eno moštvo, a bi javnost dvignila vik in krik ob vsakem našem porazu. Tako kot so Hopsi v finišu uvodnega dela prvenstva ali kot bi pri Heliosu, če bi v predzadnjem delu izgubili v Rogaški Slatini. S KZS želimo imeti korektne odnose, a bi morala gledati, da bi imel prvak države, ki je dala šampione stare celine, korektno izhodišče za igranje na evropski ravni.
