Avstrijski Črni biser od poklicnega otroka do nogometne ikone

Pomlad leta 1945, mlada služkinja na kmetiji v Sierningu, kraju v Zgornji Avstriji, je skupaj z rojaki upala na boljše življenje po uničujoči drugi svetovni vojni. Zavezniški vojaki so po osvobojeni Evropi vzpostavljali nov red, mladenka je podlegla čarom temnopoltega ameriškega vojaka, in 12. januarja 1946 se je rodil Helmut. Deček bi bil le še eden od 20.000 tako imenovanih otrok iz sence, ki so jih zaplodili pripadniki zavezniške vojske. Toda rasno mešanega fanta sta nadarjenost in neuničljiv duh iz revščine in zaničevanja popeljala med največje zvezdnike avstrijskega nogometa.

Poklicni otrok je postal nogometni zvezdnik

Nacionalsocialistična miselnost gorečih privržencev Adolfa Hitlerja in tretjega rajha, ki so zagovarjali čistost arijske rase, še zdaleč ni bila izkoreninjena, zato si lahko predstavljate, v kakšni stiski se je znašla 20-letna mladenka s temnopoltim otrokom brez očeta. Helmuta je prepustila svoji materi, avtoritativna babica je znala poskrbeti za dečka, ki je kmalu pokazal nadarjenost za nogomet. Prvo žogo mu je podarila prav stara mama. »Moja babica je delala kot služkinja. Imeli smo malo, skoraj nič oblačil. Američani so mi dali čokolado. Kmetje niso bili ravno navdušeni nad menoj. Ni se zgodilo, da bi številni nacisti takoj po vojni spremenili svoje stališče. Babica me je branila kot levinja. Če je bilo treba, je prišla in se tudi stepla z ljudmi,« je v enem izmed pogovorov Köglberger razkril Philipu Bauerju, uredniku športnega časnika Der Standard, ki je tudi eden izmed avtorjev omenjenega risoromana z naslovom Helmut Köglberger – od poklicnega otroka do nogometne ikone.

FOTO: Matej Družnik

V sovražnem okolju je bil Heli vendarle priljubljen med sošolci, ki jim ni bilo mar za barvo njegove kože. »Naš učitelj nas je podpiral. Vsak dan smo igrali nogomet s skupino katoliške mladine. Nogomet mi je bil v veliko oporo,« je pojasnil Heli, ki je s svojimi igrami pritegnil pozornost oglednikov iz sosednjega Steyrja. Klubu se je pridružil s 14 leti, kmalu je zaigral za člansko moštvo v regionalni ligi. Bil je drugačen, vpadljiv, a samozavesten in vedrega duha. Navijače je takoj pridobil na svojo stran, njegove odlične igre in številni zadetki so vabili predstavnike večjih klubov. Ko je bil star 18 let, je na vrata potrkala delegacija prvoligaša Laska iz Linza. Heli je za odškodnino 40.000 šilingov postal profesionalec v črno-belem dresu.

Očeta ni nikoli našel

Začel se je silovit športni vzpon sprva nezaželenega temnopoltega dečka, ki mu je bila krivično namenjena tlaka na kmetiji za posteljo in kruh, kakor na tisoče tako imenovanim poklicnim otrokom, ki so bili v veliki revščini po vojnem opustošenju v ruralnem okolju zgolj brezplačna delovna sila. Köglberger je premagal vse nepredstavljive ovire, babico je oboževal in jo redno obiskoval. Z mamo se nista nikoli zbližala, tudi zato, ker mu kljub vztrajanju ni hotela razkriti identitete očeta.

FOTO: Matej Družnik

Köglberger je leta pozneje kot nacionalni športni junak s svojim ugledom uporabil vse mogoče zveze, da bi našel pot do njega. Ko je od ameriške vojske dobil odgovor, da so arhivi njihovih enot v Zgornji Avstriji, v katerih bi lahko preverili gibanje vojakov v tistem času, zgoreli v požaru, je obupal nad iskanjem in opustil otroške sanje, da bo nekoč v Ameriki objel svojega očeta.

FOTO: Bahoe Books

Kljub bolečini je dobil zadoščenje na nogometnem igrišču in v zasebnem življenju. Lask je s svojimi zadetki popeljal do naslova avstrijskega prvaka in pokalnega zmagovalca v sezoni 1964/65. Novinarji in navijači so mu nadeli vzdevek Črni biser, njegova priljubljenost je prečkala regionalne meje. V šampionskem letu je debitiral še v dresu avstrijske reprezentance. V izbrani vrsti je doživel krst v obračunu z Madžarsko na budimpeškem stadionu Nep, kjer se je zbralo 80.000 gledalcev. Domača »lahka konjenica« je takrat sodila v sam vrh svetovnega nogometa, v tem slogu je tudi odpravila sosede s 3: 0. »Nasprotnik je bil res dober. Jaz pa res slab,« se je spominjal Heli.

Družina in bronasta kopačka

Leta 1966 se je poročil s Christino, s katero sta se v zakonu razveselila rojstev treh sinov, Michaela, Helmuta in Stefana. Zrasel je v igralca, ki ga je v svojih vrstah želela imeti velika Austria z Dunaja. V prestolnico se je preselil leta 1968, z 31 zadetki v uvodni sezoni pri Austrii je bil golgeter št. 1 v domovini, osvojil pa je tudi bronasto kopačko kot tretji najučinkovitejši strelec stare celine v sezoni 1968/69. Austria je seveda osvojila naslov prvaka, to so vijolični iz glavnega mesta ponovili v naslednji sezoni, Heli pa je z njimi pozneje osvojil še dva pokalna naslova. Dobil je vabila iz tujine, kariero bi lahko nadgradil v Belgiji ali Nemčiji, a je predsednik kluba Josef Walter prižgal rdečo luč.

Helmut Köglberger je osvojil bronasto kopačko kot tretji najučinkovitejši strelec stare celine v sezoni 1968/69. FOTO: Nextcomic/Katharina Acht

V državni reprezentanci mu je selektor Leopold Št'astný dodelil celo kapetanski trak, pod avstrijsko zastavo je zbral 28 nastopov in šest golov, Avstriji sta se v tistem obdobju izmuznila nastopa na evropskem in svetovnem prvenstvu. Leta 1975 je izbrano vrsto naših severnih sosedov na zgolj dveh tekmah vodil slovenski strokovnjak Branko Elsner. Toda na kvalifikacijskih tekmah za nastop na EP 1976 proti Luksemburgu in Walesu Köglbergerja ni bilo na njegovem seznamu. Takrat se je že vrnil z Dunaja v Linz in v sezoni 1974/75 v dresu Laska še drugič postal prvi golgeter avstrijskega prvenstva. O njegovi formi torej ni bilo dvoma, morebiti ga Elsner ni imel na voljo zaradi poškodbe.

FOTO: Bahoe Books

Je pa Heli za svojo največjo tekmo v reprezentanci označil prijateljski dvoboj z aktualnimi svetovnimi prvaki Brazilci. V Sao Paulu so 1. maja 1974 pred več kot 100.000 gledalci iztržili remi 0: 0, kar je bilo enako zmagi. »Takrat smo pravzaprav spoznali, da sploh nismo nogometaši. Brazilci so bili tako prijazni, da so nam celo dovolili malce igrati,« je Köglberger duhovito obujal spomine na srečanje s Pelejem in drugimi asi, ki so bili razred zase na nogometni sceni.

Človekoljubje v Afriki

Helmut z ženo Christino, s katero sta bila poročena 40 let. FOTO: Zasebni arhiv družine Köglberger

V svojih 30. letih je Köglberger končal igralsko kariero, nekaj let pozneje so mu odstranili možganski tumor. V Altenbergu pri Linzu je vodil lastno podjetje za točilno-hladilno opremo. Leta 2008 so ga izbrali za igralca stoletja Laska iz Linza, svoje nogometno poslanstvo pa je dopolnil s človekoljubno akcijo v Afriki. S sinom Stefanom je bil leta 2013 eden od ustanoviteljev in mentorjev nogometno-socialnega projekta Acakoro v Nairobiju. Revnim otrokom iz mestnih slumov, starim od sedem do 17 let, omogočajo šolanje in športni razvoj na nogometni akademiji tudi po smrti Helmuta Köglbergerja, ki ga je 23. septembra 2018, ko je bil star 72 let, premagala pljučnica.

Avstrijsko-italijanska trojica avtorjev

Philip Bauer, urednik športne redakcije v časniku Der Standard, je želel izjemnega nogometaša predstaviti širšim množicam. FOTO: Osebni arhiv

Philip Bauer, urednik športne redakcije avstrijskega časnika Der Standard, se je svoje prve knjige, ki jo je izdala založba Bahoe Books, lotil s pomočjo prijatelja Anatola Vitoucha, ki je sicer pisatelj in šahist. »Ko smo v časopisu objavljali serijo člankov o nekdanjih športnih asih in njihovih spominih, sem se srečal s Helmutom Köglbergerjem. Seveda sem poznal njegovo zgodbo, saj že dolgo spremljam nogomet in poznam zgodovino dunajske Austrie. Toda večina, predvsem mladih, ga ne pozna in želel sem jim predstaviti tega izjemnega nogometaša ter srčnega, prijaznega in duhovitega človeka. Mislim, da je bil prvi temnopolti kapetan kakšne državne reprezentance v Evropi. Sam obožujem stripe, odkar sem v mladosti prebral grafični roman Maus Arta Spiegelmana. Zato sem si želel tudi Helijevo zgodbo opisati v risoromanu. Toda moral sem najti nekoga, ki bo zgodbo narisal. Z Italijanom Eugeniem Belgradom, ki živi na Dunaju, sva se takoj ujela, čeprav sam sploh ne spremlja nogometa, kar je sicer precej nenavadno za Italijana. Pomagale so nam njegove izkušnje, saj je v domovini že ustvaril nekaj risoromanov. Poseben izziv je bilo zbiranje denarja, avstrijski trg je namreč majhen in ni pretiranega zanimanja za tovrstno knjigo. Mesto Dunaj je prispevalo 18.000 evrov in tako je v skoraj dveh letih nastala knjiga. Glavna predstavitev je bila v osrednji knjižnici na Dunaju, predstavili pa smo jo tudi v Linzu, kjer je Köglberger največja legenda. V Ursulinenhofu so sočasno pripravili še razstavo njegove nogometne opreme, fotografij in risb iz knjige. Upam, da bomo knjigo promovirali tudi oktobra na velikem knjižnem sejmu na Dunaju,« je povedal Bauer.

Na predstavitvi knjige v Linzu so se zbrali (z leve) Stefan Köglberger (Helmutov sin), Eugenio Belgrado, Anatol Vitouch in Philip Bauer. FOTO: osebni arhiv P. B.

Italijan, ki ne spremlja nogometa

Največji del posla pri risoromanu je opravil Eugenio Belgrado, ki je do tega projekta prišel po naključju. »Na trgu iščem priložnost za ustvarjanje ilustracij, slik, risoromanov in podobno, tako sem poslal prošnjo tudi na časopis Der Standard. Dobil sem naročilo za ilustracijo, sodelovanja pa nismo nadaljevali, saj da moj slog risanja ne sodi v njihov profil časopisa, ki išče bolj minimalistični slog. So me pa povezali s svojim kolegom Philipom, ki je takrat iskal risarja za risoroman. Tako sva se spoznala, povezala in najprej poskušala ustvariti knjigo o Herbertu Prohaski, a ta ni želel sodelovati. Philip se je nato odločil za zgodbo o Köglbergerju, ki je tudi mene zelo pritegnila,« je povedal Belgrado, doma iz Pordenoneja v Furlaniji Julijski krajini. »Dobro poznam Slovenijo, pri vas redno dopustujem. Tudi Ljubljana mi je zelo všeč.«

FOTO: Matej Družnik

Potrdil je, da ga nogomet resnično ne zanima, a sta s Philipom to vzela kot prednost, saj ni bil obremenjen z nogometnimi podrobnostmi v celotni zgodbi, ki je zahtevala še mnogo več »Po drugi strani pa Philip ni imel izkušenj z ustvarjanjem risoromana, zato sva se odlično dopolnjevala. Seveda sem najprej spoznal zgodbo o Köglbergerju, potem pa sem moral opraviti še raziskavo o zgodovini Avstrije v 60. in 70. letih. Moraš denimo vedeti, kakšna je bila takrat arhitektura, kakšne avtomobile so vozili, celo to, kakšne vtičnice so imeli v stanovanjih. Vse sem delal z velikim veseljem, bile je precej zabavno, vse skupaj sem narisal v sedmih mesecih. Sicer raje rišem na papir, tokrat pa smo se odločili za digitalni pristop, saj je bilo lažje in hitreje. A se bom v prihodnje vrnil papirju, to risbam daje tudi večjo vrednost,« meni Belgrado, ki na Dunaju živi že devet let. Zdaj načrtuje nov risoroman, ki bo govoril o zgodovini Evrope in Dunaja.