Kar je logično nam, ni nujno tudi Kitajcem

Obiskal nas je Tomaž Kavčič, v nekdanji skupni državi dolgoletni nogometaš, v samostojni Sloveniji eden najboljših nogometnih trenerjev pri nas. Pečat je pustil v prvem šampionskem moštvu tedanje Hit Gorice, še odmevnejšo kariero je zgradil na klopi mlade slovenske reprezentance (U-21), v kateri je pomagal graditi večino današnjih slovenskih zvezdnikov. Kavčič je tudi eden redkih Slovencev, ki je opozoril nase tudi na Kitajskem. V podkastu VAR smo govorili o marsičem.

Prav življenje in kultura v najštevilčnejši državi na svetu sta nanj pustila močan vtis, Daljni vzhod je tudi prizorišče zadnjega poklicnega izziva Tomaža Kavčiča – ponudbo iz kitajskega prvenstva je namreč sprejel v začetku leta 2019, le mesec ali dva po tem, ko je končal zgodbo na klopi slovenske članske reprezentance v Uefini ligi narodov.

Odločiti se je moral v nekaj dneh

»Šel sem za krajše obdobje, v Slovenijo sem se namreč vrnil pred pandemijo koronavirusa, potem pa je začelo prihajati do težav s poleti in sem končal poglavje pri klubu Qingdao Red Lions,« je pojasnil Kavčič. Bolj odmevno zgodbo je spisal med letoma 2014 in 2016, torej preden se je pridružil strokovnemu štabu Srečka Katanca v slovenski reprezentanci. Uspešno je vodil klub Qingdao Jonoon, nato še Hunan Billows. Klic iz Qingdaa je dobil v času vodenja slovenske reprezentance U-21, s katero je v več različnih kvalifikacijah za EP zasedel 2. mesto v svoji skupini, pri tem pa uveljavil številna pozneje znana imena selekcij A.

»Spominjam se, da sem se moral odločiti v nekaj dneh. Pogovoril sem se s tedanjim predsednikom NZS Aleksandrom Čeferinom in mu predstavil svoj položaj, takoj ga je razumel in mi omogočil odhod na Kitajsko,« je razkril Kavčič, ki je bil nad razmerami za delo in življenje na Kitajskem navdušen.

Jernej Suhadolnik in Tomaž Kavčič med pogovorom v podkastu VAR. FOTO: Marko Feist

»Kitajska je nekaj posebnega. O njej nisem vedel veliko, pri nas vladajo napačni predsodki o njej. Kitajsko moraš doživeti in tam živeti dlje časa, da jo razumeš. Pred odhodom sem poklical pokojnega Radomirja Antića, ki je bil tedaj selektor Srbije, pred tem pa je več let deloval na Kitajskem. 'Življenje tam je odlično, toda vedeti moraš, da je njim logično, kar je nam nelogično, in obratno. Če boš to vzel v zakup in se prilagodil, ti bo lahko,' mi je zatrdil. Saj ljudje so v resnici povsod podobni – vsi želijo mirno živeti in delati. Kitajska ima zelo staro kulturo in več kot 5000 let neprekinjene zgodovine. To ni nekaj, kar bi se lahko hitro spremenilo,« je prepričan Kavčič.

Deloval je v mestu Qingdao, ki šteje okroglih deset milijonov prebivalcev in premore bogato ter pisano zgodovino, v ekonomskem kontekstu naj bi šlo za drugo največjo luko na Kitajskem. »Gre za zelo lepo mesto ob Rumenem morju, leži nasproti Koreje. Nemci so ga imeli v najemu pred prvo svetovno vojno, iz tistega obdobja datira tudi znano pivo Qingdao, ki ga je mogoče dobiti v kitajskih restavracijah tudi pri nas. Nemci so tam postavili pivovarno in dve cerkvi, po prvi svetovni vojni pa so se umaknili,« pripoveduje Kavčič.

Prebivalci mesta povečini ne govorijo angleško, pojavi se vprašanje, kako močno lahko tuji trener zaupa tudi prevajalcu v klubu, ki prenaša zamisli trenerja nogometašem? »Slišal sem, da lahko nastanejo težave tudi s tem, toda jaz jih nisem imel. Kitajci so nadarjeni tudi za nogomet in druge igre z žogo, toda težko je najti oziroma določiti liderja, saj gre za tisočletja staro hierarhijo – odgovornost je na vrhu, spodnji pa sledijo. To je govoril že Konfucij. Pogoje za delo pa imajo odlične; od štadionov do vadbenih kampov. Toda profesionalno ligo poznajo šele nekaj desetletij, Evropa pa 150 let, težko je narediti preboj čez noč. Obstaja ogromno mest z velikimi štadioni, a v mestu ni kluba. Nogometne razmere so torej na Kitajskem zelo specifične,« je opisal Kavčič, ki je po uspešni zgodbi v Qingdau deloval tudi v notranjosti države, v mestu Hunan. Tam je bolj vroče in imajo drugačno hrano, pravi.

Tomaž Kavčič premore bogate izkušnje z vodenjem številnih slovenskih klubov, uspešno je deloval tudi na Kitajskem. FOTO: Marko Feist

Na tekme so se povečini odpravljali z letali, občasno tudi s hitrimi vlaki – vselej dva dni prej, zato je večino časa preživljal bodisi v hotelih bodisi v prevoznih sredstvih. Z njim sta bila pomočnika Robert Englaro in Goran Stanković, preostali v strokovnem štabu so bili Kitajci. V tistem času so delovali v ligi tudi Luis Felipe Scolari, pa Wanderlei Luxemburgo in nekateri trenerji iz Evrope.

Kavčič predlaga potovanje po Kitajskem vsem, ki jih zanima tudi kulturna dediščina. »Samo Peking ima šest znamenitosti pod Unescovo zaščito …,« nas prepričuje Ljubljančan, ki govori vse, le ljubljansko ne. Govori primorsko in belokranjsko, odvisno od družbe, v kateri je.

Od Črnomlja do Goriških brd

Kako to? »Rojen sem v Črnomlju, od koder je moja mati, oče je iz vasi Poljubinj blizu Tolmina. Pri mojih petih letih smo se preselili v Dobrovo v Goriška brda. Oče je delal v lekarni, mama na pošti, v Brdih sem odraščal. Bela krajina pa mi je ostala v srcu in sem vezan nanjo, tudi gimnazijo sem obiskoval v Črnomlju,« nam je pojasnil trener, ki je nedavno postal častni član NZS.

V podkastu si oglejte celoten pogovor s Tomažem Kavčičem, v katerem smo odprli tudi druga zanimiva področja njegovega življenja in poklicnega udejstvovanja. Kako se je končalo njegovo obdobje pri Olimpiji (»na zbor sem prišel kot igralec Renč z dvema treningoma za sabo«)? Kako komentira podatek, da je dal prvega aprila 1992 gol v 1. SNL pri starosti dobrih 38 let, in kaj pravi o obdobju, ki ga je preživel na prekomorski ladji? Kako je na njegovo trenersko pot vplival Milan Miklavič in kako se spominja dvoboja s tedaj mogočno Romo, ki jo je vodil Fabio Capello?