Aleksander Rajčević: Zlatko Zahović se je smejal, rekel sem mu, da bomo prvaki

Ko gre za legende slovenskega klubskega nogometa, Aleksandra Rajčevića ni mogoče izpustiti. Nekdanji nogometaš Kopra in Maribora sodi v kategorijo velikanov, ki so z debelimi črkami pisali zgodovino 1. SNL, saj je osvojil kar osem naslovov državnega prvaka. Gost Delovega nogometnega podkasta »čevljev« še ni obesil na klin. Minulo sezono je 38-letni Koprčan sklenil pri zamejcih v Repentaboru, pri tamkajšnjem nogometnem klubu Kras Repen, ki je tekmoval v elitni ligi dežele Furlanija – Julijska krajina.

https://www.delo.si/sport/nogomet/za-olimpijo-je-trener-victor-sanchez-a-ni-nad-njo

Kot za mnoge druge Koprčane tudi za »Rajčeta«, kot mu pravijo kolegi in prijatelji, velja, da ima v Zlatku Zahoviću botra. Če ga ne bi povabil v Maribor, ko je najboljši strelec slovenske reprezentance sestavljal nepremagljiv vijolično moštvo, bi se kariera po poklicu atipičnega srednjega branilca razpletala drugače.

Aleksander Rajčević je z Mariborom trikrat igral v evropski ligi in dvakrat igral v ligi prvakov. FOTO: Marko Feist/Delo

Vedel je, da bodo prvaki

Selitev iz Kopra v Maribor po sezoni, ko so Koprčani prav od vijoličnih prevzeli šampionsko žezlo, je imela zanimivo predzgodbo.

»Z Zlatkom sva se srečala že veliko prej, preden je Koper postal prvak. O meni je bil seznanjen do zadnje podrobnosti. Takrat mi je sicer zatrjeval, da Koprčani ne bomo prvaki. Res je bilo še veliko tekem, a sem mu povedal, da želim s Koprom sezono zaokrožiti z naslovom prvaka. Smejal se je, jaz pa sem bil trdno prepričan, da bomo prvi, ker sem vedel, kako smo igrali, kakšne igralce smo imeli in kakšno moštvo nasploh je bil Koper z Miranom Pavlinom v ospredju. Delno sva se že dogovorila, po prvenstvu ni bilo več ovir,« je odkril, kako se je začela mariborska zgodba, ki je bila skoraj desetletje pravljična.

Na slovitem Anfieldu je Aleksander Rajčević bil bitke z Liverpoolovimi zvezdniki. FOTO: Phil Noble/Reuters Pictures

Pod Pohorjem so bili Primorci, ali igralci, ki so prišli iz Kopra, zelo zaželeni. »V Maribor se je takrat preselil Mitja Viler, julija tudi Josip Iličić, tam so že bili trener Darko Milanič, igralca Dalibor Volaš in tudi Aleš Mertelj, leto dni pozneje je prišel še Jasmin Handanović. V bistvu sem že poznal moštvo in tudi Zahovićeve načrte. Bili so prepričljivi, ko pokliče Zahović, običajno ni veliko možnosti. Lahko rečeš le da ali ne. Druge ni. Jaz sem izkoristil svojo možnost in sem takoj vedel, da bomo imeli odlično moštvo,« tudi skoraj 15 let pozneje zelo čustveno govori o nedvomno prelomnem trenutku v karieri.

Aleksander Rajčević ni bil orjak, branilec, ki bi strašil in tepel tekmece. Strahospoštovanje si je zaslužil s prefinjenim slogom igre, uporabljal je pamet, bil je spreten.

»Prav to, da nisem bil postaven, me je prisililo, da sem treniral več. Vedel sem, da moram, če se želim kosati s telesno močnejšimi igralci, skrbeti za svoje telo. Veliko sem delal na tem in na koncu se mi je trud obrestoval,« se je zavedal pomanjkljivosti sicer žilav in nepopustljiv branilec, ki je bil zaradi svojega obnašanja pravi gospod na igrišču.

Glasgow, mesto mariborske sreče

Rajčević ni bil igralec, ki bi bil v ospredju zaradi izpadov ali grobih in namernih prekrškov. Teh praktično ni v njegovem športnem življenjepisu. Zato pa je v njem toliko več evropskih podvigov.

»Mislim, da je Maribor počasi, a vztrajno gradil tudi svojo evropsko podobo. Že takoj, ko sem prišel, smo pustili res dober vtis in se v kvalifikacijah za evropsko ligo poslovili v zadnjem kolu po porazu proti takrat močnemu, petnajstkrat vrednejšemu Palermu. Rasli smo iz leta v leto, kar je bila tudi zamisel Zahovića in Milaniča. Že naslednje leto smo se uvrstili v evropsko ligo, pa drugo in tretje leto, potem pa ... Ne bom pozabil tekme v Glasgowu proti Celticu. Handanović je v zadnjih sekundah preprečil izenačenje. Za Celtic je takrat igral tudi Virgil van Dijk, ogromen je. Ob njem sem se počutil majhnega. Nasploh smo tiste kvalifikacije izpeljali perfektno,« je bil Glasgow poleti leta 2014 že drugič mesto mariborske sreče. Tri leta prej je za preboj v evropsko ligo izločil Rangers.

»Štadion Ibrox, poln je bil, tekma je bila zelo težka. Ampak mi je bil dvoboj s Celticom ljubši, ker smo tudi igrali lepo,« je izbral zeleno-bele, pozneje tudi krivce za prvi poraz na domači fronti. Pojavil se je Milan Mandarić.

»Rekel sem si, končno je prišel nekdo, ki bo v slovenski nogomet vložil nekaj denarja in bo ustvaril še en konkurenčen klub. Dobro so jo zgradili, a sprva nisem verjel v Olimpijin vzpon. Mislil sem, da bo le eno leto uspešna, da bo muha enodnevnica. Nisem je jemal tako resno, kot na primer projekt z Zahovićem. Igralci so prihajali in odhajali. Olimpija je zrasla, mi pa smo, po moji oceni, že začeli nazadovati. Čeprav smo naslednjo sezono takoj odgovorili z vrnitvijo naslova in tudi uvrstitvijo v ligo prvakov. V nogometu se hitro lahko vse obrne, tudi Maribor ni ubežal padcu. Zasičenost, kakšna neposrečena kadrovska poteza in hitro pride slaba sezona,« je Rajčević opisal, kako je videl Olimpijin vzpon in vzpostavitev vznemirljive tekmovalnosti največjih slovenskih klubov.

Pri Mariboru se je dalo lepo zaslužiti

V bogati karieri manjka le reprezentančna zgodba. »Žal mi je, da nisem imel kakšnega nastopa več. Glavni cilj sem sicer dosegel, eno tekmo sem igral. Mi je pa žal zato, ker se mi zdi, da sem imel igralska obdobja, ko sem bil v veliki formi in bi si zaslužil kakšen vpoklic več. To so bile odločitve selektorjev. Nisem pa se s tem obremenjeval. Slovenija je majhna, malo nas je in veliko jih je igralo v tujini. Večinoma so tudi za reprezentanco igralci tisti, ki so bili v tujini, v močnejših ligah. Delno sem to razumel,« se je Rajčević zavedal, da se je bilo težko prebiti v reprezentanco, če si igral v slovenskem prvenstvu, a hkrati tudi ni obžaloval tega, da je ostal v Sloveniji.

»Nobena ponudba ni bila denarno toliko boljša, da bi moral oditi v tujino. Tudi ambicije so bile takrat velike, z Mariborom smo igrali ligo prvakov. Zakaj bi še v tujino, za 1000 evrov ali 2000 višjo plačo, a bi prečrtal evropske izzive? Jaz sem vedel, da bom še enkrat igral ligo prvakov. Tudi v Mariboru se je dalo lepo zaslužiti. Eksistence za 40, 50 let res ne moreš rešiti, ampak si lahko zagotoviš lepo življenje in postaviš temelje za obdobje po koncu športne poti. Lepo si preskrbljen, a tega brez evropskih uspehov najbrž ne bi bilo,« je bil v pogovoru odkrit bodoči trener, ki je razkril tudi, kdo od velikih zvezdnikov, s katerimi se je soočil na igrišču, ga je najbolj navdušil, kako se pripravlja za obdobje po koncu kariere, kakšna je koprska nogometna realnost, zakaj ga ni premamil Maribor, kdo je bil prepričan o tem, da bo Koper prvak leta 2010, še preden se je začela sezona ...

Aleksander Rajčević je kariero začel pri Kopru in jo v Sloveniji tudi zaključil v matičlnem klubu. FOTO: Daniel Škerjanc