Kobajaši: Zase bi dejal, da sem Neojaponec, nori Japonec
Tretji smučarski skakalec v zgodovini do zlatega orla z zmagami na vseh štirih postajah novoletne turneje.
Odpri galerijo
Rjoju Kobajaši je bil pred nekaj meseci neznan skakalec, zdaj se zdi, da je z drugega planeta. FOTO: Georg Hochmuth/AFP
Bischofshofen – V 65 letih novoletne turneje so skakalni navdušenci dočakali zgolj enega zmagovalca z velikim slamom, Svena Hannawalda, zdaj pa v dveh sezonah že dva. Kamila Stocha je v enakem slogu nasledil Rojoju Kobajaši, ki se zdi ta čas iz drugega planeta. V tej sezoni je namreč na 11 tekmah dosegel že osem zmag.
Ali bo hladnorkvni Japonec kos tudi zadnjemu izzivu, je bilo glavno vprašanje pred začetkom včerajšnje tekme v Bischofshofnu, pred katero so bili dvomi o skupnem zmagovalcu v veliki meri razrešeni. Po prvi seriji je Kobajaši res pristal zgolj na 4. mestu, v finalu pa še enkrat pokazal vse svoje mojstrstvo in se zavihtel na vrh. »Ne mojem verjeti, kaj mi je uspelo,« so bile prve besede srečnega zmagovalca, potem ko je ponovil uspeh Kazujošija Funakija, ki je v sezoni 1997/98 Japonski priskakal edinega zlatega orla doslej.
Rjoju Kobajaši je bil še pred dvema mesecema precej ali pa tudi povsem neznano skakalno ime – bolj uveljavljen je bil njegov starejši brat Junširo, ki se je v prejšnji sezoni razveselil zmage za svetovni pokal na uvodni tekmi v Visli –, bil je 24. skakalec prejšnje zime, skupno je od sezone 2015/16 zbral dve uvrstitvi med najboljšo deseterico … In danes? Trenerji in tekmeci kar tekmujejo, kdo mu bo namenil večji kompliment. Da je videti, kot bi bil iz drugega sveta, so si kar enotni, potem ko je 22-letnik iz Sapora v tej sezoni razred zase. Samo na eni tekmi od enajstih (!) ni stal na zmagovalnem odru (7. v Engelbergu), potem ko je v Ruki dosegel svojo prvo zmago, pa se je sprožil neustavljiv plaz.
Od kje čez noč takšen kakovostni preskok? »Proučeval sem številne tekmece, si ogledoval posnetke njihovih skokov ter se pri tem učil,« je – brez omembe imen teh skakalcev – pojasnil Kobajaši, pri čemer zdaj poteka obraten proces. Tekmeci si namreč ogledujejo njegove skoke in jih proučujejo, navdušujejo se nad njegovo popolno tehniko, nad tem, kako se kot puščica izstreli z odskočne mize in v hipu najde pravi položaj za let. Za korak naprej je bila gotovo zelo pomembna tudi večja predanost treningom, potem ko je dolgo časa mislil, da mu bo uspelo le z nadarjenostjo, k čemur je pripomogla tudi kar uvrstitev na 7. mesto ob premiernem nastopu v svetovnem pokalu, v Zakopanah 2016. Streznitev je prišla po sezoni 2016/17, ko ni osvojil niti ene točke svetovnega pokala, velik korak je naredil tudi po mentalni plati in tako lahko danes drugi skakalci le zmajujejo ob njegovih predstavah, četudi sam vidi še precej prostora za napredek.
»V bistvu sem presenečen nad svojimi rezultati v tej sezoni, a takšna stanovitnost je bila že nekaj časa moj cilj. Počutim se, kot da ne morem izgubiti,« razmišlja Japonec, čigar želja je še – tako kot skorajda pri vseh –, da bi užival v skokih. Navkljub statusu prvega favorita se je na novoletni turneji odlično zoperstavil pritisku, tega menda sploh ni čutil, je pa tudi res, da je zelo oddaljen od evforične domovine, prav veliko japonskih novinarjev na turneji ni bilo, z ostalimi mediji pa »opravi«, ker govori le japonsko. Četudi nam je Anže Semenič pred dnevi dejal, da se z njim pogovarja v angleščini …
Kobajaši, čigar velika motivacija je brat Junširo (ima pa še enega mlajšega brata in sestro), sicer ne sodi med najbolj tipične Japonce, znane bo izjemni skromnosti, ponižnosti, skrivanju čustev. Bolj je odprt, se prešerno veseli vrhunskih skokov in rezultatov, je zabaven, rad ima hitre avtomobile in glasbo, zanima se za modo, rad igra na playstation, dejaven je na instagramu. »Zase bi dejal, da sem Neojaponec, nori Japonec,« se najraje opiše Kobajaši, ki natančnejšega pojasnila, kaj to pomeni, ni dal. A veliko bolj zgovoren kot na novinarskih konferencah je na skakalnici, na kateri pa ima en velik cilj – rekordnih 53 zmag Gregorja Schlierenzauerja v svetovnem pokalu.
Ali bo hladnorkvni Japonec kos tudi zadnjemu izzivu, je bilo glavno vprašanje pred začetkom včerajšnje tekme v Bischofshofnu, pred katero so bili dvomi o skupnem zmagovalcu v veliki meri razrešeni. Po prvi seriji je Kobajaši res pristal zgolj na 4. mestu, v finalu pa še enkrat pokazal vse svoje mojstrstvo in se zavihtel na vrh. »Ne mojem verjeti, kaj mi je uspelo,« so bile prve besede srečnega zmagovalca, potem ko je ponovil uspeh Kazujošija Funakija, ki je v sezoni 1997/98 Japonski priskakal edinega zlatega orla doslej.
»V bistvu sem presenečen nad svojimi rezultati v tej sezoni, a takšna stanovitnost je bila že nekaj časa moj cilj. Počutim se, kot da ne morem izgubiti,« razmišlja Japonec. FOTO: Georg Hochmuth/AFP
Rjoju Kobajaši je bil še pred dvema mesecema precej ali pa tudi povsem neznano skakalno ime – bolj uveljavljen je bil njegov starejši brat Junširo, ki se je v prejšnji sezoni razveselil zmage za svetovni pokal na uvodni tekmi v Visli –, bil je 24. skakalec prejšnje zime, skupno je od sezone 2015/16 zbral dve uvrstitvi med najboljšo deseterico … In danes? Trenerji in tekmeci kar tekmujejo, kdo mu bo namenil večji kompliment. Da je videti, kot bi bil iz drugega sveta, so si kar enotni, potem ko je 22-letnik iz Sapora v tej sezoni razred zase. Samo na eni tekmi od enajstih (!) ni stal na zmagovalnem odru (7. v Engelbergu), potem ko je v Ruki dosegel svojo prvo zmago, pa se je sprožil neustavljiv plaz.
Proučeval tekmece, zdaj oni njega
Od kje čez noč takšen kakovostni preskok? »Proučeval sem številne tekmece, si ogledoval posnetke njihovih skokov ter se pri tem učil,« je – brez omembe imen teh skakalcev – pojasnil Kobajaši, pri čemer zdaj poteka obraten proces. Tekmeci si namreč ogledujejo njegove skoke in jih proučujejo, navdušujejo se nad njegovo popolno tehniko, nad tem, kako se kot puščica izstreli z odskočne mize in v hipu najde pravi položaj za let. Za korak naprej je bila gotovo zelo pomembna tudi večja predanost treningom, potem ko je dolgo časa mislil, da mu bo uspelo le z nadarjenostjo, k čemur je pripomogla tudi kar uvrstitev na 7. mesto ob premiernem nastopu v svetovnem pokalu, v Zakopanah 2016. Streznitev je prišla po sezoni 2016/17, ko ni osvojil niti ene točke svetovnega pokala, velik korak je naredil tudi po mentalni plati in tako lahko danes drugi skakalci le zmajujejo ob njegovih predstavah, četudi sam vidi še precej prostora za napredek.
»V bistvu sem presenečen nad svojimi rezultati v tej sezoni, a takšna stanovitnost je bila že nekaj časa moj cilj. Počutim se, kot da ne morem izgubiti,« razmišlja Japonec, čigar želja je še – tako kot skorajda pri vseh –, da bi užival v skokih. Navkljub statusu prvega favorita se je na novoletni turneji odlično zoperstavil pritisku, tega menda sploh ni čutil, je pa tudi res, da je zelo oddaljen od evforične domovine, prav veliko japonskih novinarjev na turneji ni bilo, z ostalimi mediji pa »opravi«, ker govori le japonsko. Četudi nam je Anže Semenič pred dnevi dejal, da se z njim pogovarja v angleščini …
Kobajaši, čigar velika motivacija je brat Junširo (ima pa še enega mlajšega brata in sestro), sicer ne sodi med najbolj tipične Japonce, znane bo izjemni skromnosti, ponižnosti, skrivanju čustev. Bolj je odprt, se prešerno veseli vrhunskih skokov in rezultatov, je zabaven, rad ima hitre avtomobile in glasbo, zanima se za modo, rad igra na playstation, dejaven je na instagramu. »Zase bi dejal, da sem Neojaponec, nori Japonec,« se najraje opiše Kobajaši, ki natančnejšega pojasnila, kaj to pomeni, ni dal. A veliko bolj zgovoren kot na novinarskih konferencah je na skakalnici, na kateri pa ima en velik cilj – rekordnih 53 zmag Gregorja Schlierenzauerja v svetovnem pokalu.
