Ne praznuje, spominja pa se!

Grega Benedik je najtesneje povezan s Kranjsko Goro, kot smučar, funkcionar, podjetnik. Sarajevo pa je le še enkraten spomin.
Fotografija: Bilo je nekoč v svetovnem pokalu. FOTO: Jure Eržen


 
Odpri galerijo
Bilo je nekoč v svetovnem pokalu. FOTO: Jure Eržen  

Sredi marca je Kranjska Gora šestdesetič gostila moško tekmo v svetovnem pokalu alpskega smučanja za pokal Vitranc, teden pozneje je minilo štiriintrideset let, odkar je 58-letni Grega Benedik zmagal na tekmi za svetovni pokal v Sarajevu. Nekdanji smučar je tesno povezan s Kranjsko Goro, tako v smučanju kot turizmu.

Med drugim je predsednik organizacijskega komiteja pokala Vitranc, z ženo Mirjano pa več kot tri desetletja vodita družinsko turistično podjetje. Z rahlo nostalgijo se spominja smučarske evforije, ki je na krilih uspehov Bojana Križaja, Roka Petroviča in drugih na noge dvigala celo Jugoslavijo, tudi v času olimpijskih iger v Sarajevu, in še vedno z nezmanjšano strastjo stopi na smuči in se požene po zasneženem hribu. Tudi v domači Kranjski Gori.

Pred dnevi je minilo 34 let od vaše zmage v slalomu na tekmi za svetovni pokal. Bilo je 21. marca v Sarajevu, vaš uspeh je dopolnil Bojan Križaj z drugim mestom, ki je s tem tudi osvojil slalomski globus. Morda praznujete največji uspeh svoje kariere?


Praznujem ravno ne, se pa zmage in na splošno tistih časov z veseljem spominjam.


Na Sarajevo vas veže tudi spomin na olimpijske igre leta 1984.


Res je, olimpijske igre so nekaj posebnega in vsak športnik si želi, da bi se jih udeležil. Bil sem na igrah v Sarajevu in štiri leta pozneje v Calgaryju, a so v mojem spominu sarajevske pustile večji pečat. Bil sem še mlad, bil je velik dogodek, organizacija na visoki ravni, smučanje pa je v Jugoslaviji veliko pomenilo, morda bi celo lahko rekel, da je bilo šport številka ena. Če prištejemo še medaljo Jureta Franka v veleslalomu, smo bili priča res nečemu velikemu.


Ste Sarajevo še kdaj obiskali?


Organizatorji olimpijskih iger so nas leta 2008 povabili na spominski dogodek v Sarajevo. Bilo je prijetno in zanimivo druženje, prišli so tudi tuji smučarji. To pa je bilo tudi edinkrat, da sem obiskal Sarajevo po zmagi leta 1987. Poleg spominov na te lepe čase in Jugoslavijo pa sem do danes ohranil nekatera prijateljstva. Med vojno v državah nekdanje Jugoslavije so nekateri morali zapustiti svoje domove in so se na poti v nov svet ustavili pri nas. Nekdanji državni prvak SFRJ v smuku Ajdin Pašović, ki zdaj vodi smučarski oddelek na eni od norveških športnih gimnazij, je bil eden od njih.


Pokal Vitranc, od tekmovalca do funkcionarja. FOTO: Jure Eržen
Pokal Vitranc, od tekmovalca do funkcionarja. FOTO: Jure Eržen


Čeprav ste po karieri poslovno zašli v druge vode, ste ostali vpeti v smučanje kot funkcionar, imate več funkcij, ki pa jih opravljate prostovoljno.


Drži, smučanje ostaja moja strast, v njem sem bil nekaj časa poklicno tudi po koncu aktivne kariere, delal sem v tekmovalni službi Alpine. Potem so se smučanju posvečali moji otroci in sem bil zraven, v klubu, danes sem član izvršnega alpskega odbora pri FIS, predsednik strokovnega smučarskega sveta pri SZS, predsednik organizacijskega komiteja pokala Vitranc in predsednik ASK Kranjska Gora. Doma sem v Kranjski Gori, zato imam to možnost.


Smučali ste v obdobju največje evforije, ki je vladala okoli tega športa še v dobi Jugoslavije. Časi, ko je tekme ob progi spremljalo na tisoče gledalcev, se najbrž ne bodo nikoli vrnili?


Tako množičnega obiska zagotovo ne bo nikoli več, tudi če pustimo ob strani razmere zaradi epidemije covida-19, ki so vse skupaj še poslabšale. Razlogov je več, spremenil se je način življenja, ni več nekdanje skupne države, svoje pa je k upadu gledalcev prispeval manko dobrih rezultatov slovenskih tekmovalcev. Brez slednjega Vitranc ni to, kar bi moral biti. Vendar smo v zadnjih letih opazili povečan obisk, predvsem zaradi rezultatov Štefana Hadalina in Žana Kranjca. Poleg tega je Vitranc zanimiv za Avstrijce, saj je to za nekatere najbližja tekma svetovnega pokala.


Po koncu kariere sta se z ženo Mirjano podala v podjetniško-turistične vode, saj vodita turistično podjetje z apartmaji. Ste s smučanjem zaslužili dovolj, da ste lahko zagnali posel?


Ni bilo dovolj, seveda pa sva v posel vložila vse, kar sem zaslužil kot športnik. Takratni dohodki smučarjev niso primerljivi z današnjimi, imeli smo štipendijo, ki je bila, preračunano, morda nekoliko višja od današnje minimalne plače. K temu je treba prišteti še nagrade za dosežene rezultate, sam sem bil v prvi jakostni skupini dve ali tri leta. V Kranjsko Goro sva se preselila leta 1988 in začela z majhnim lokalom, pozneje sva ga širila z vlaganjem tega, kar sva zaslužila.


Kot tekmovalec ste na startu tekme svetovnega pokala zadnjič stali leta 1991 v Schladmingu. Ste z rezultati, ki ste jih dosegli v karieri, zadovoljni ali je ostalo kaj, kar vam pušča grenak priokus? Izgubljena priložnost?


Ko me sprašujete po rezultatskih uspehih, za nekaj uvrstitev, ki sem jih imel na dosegu roke, tako se je zdelo, mi je žal, seveda. Na svetovnem prvenstvu v Crans Montani leta 1987 sem bil po prvem teku blizu medalji, prav tako leta 1987 tretjemu mestu v skupni razvrstitvi slaloma v svetovnem pokalu. Sicer pa menim, da sem dosegel ogromno, predvsem sem dobro unovčil šolo za življenje, ki jo predstavlja šport. Veliko sem se naučil, videl sem svet, bil sem na vseh celinah, na tekmah in pripravah, poleti smo po ves mesec preživeli v Argentini, Čilu, v Avstraliji, na Novi Zelandiji …


Omenili ste, da so tudi vaši otroci smučali. Se vam zdi vrhunski šport še danes dober za najmlajše?


Glede na to, da živimo v Kranjski Gori, je bilo logično, da pozimi smučajo. Prepričan sem, da je otrokom treba dati možnost, da spoznajo in pridobijo široko znanje v katerem koli športu, tako da se lahko pozneje usmerijo, če se seveda za to odločijo. Pravo odrekanje in polno delo v smučanju se začneta v srednji šoli in prednost imajo tisti, ki do tja pridejo s širokim znanjem.


Koliko še smučate?


Veliko, vsaj dvakrat na teden, nekaj v okviru smučarskega kluba, nekaj v času priprav na pokal Vitranc pa seveda tudi zase. Za svoj užitek na snegu zagotovo preživim 30 dni na leto.


Tudi v domači Kranjski Gori?


Seveda. Mnogi imajo Kranjsko Goro za drugorazredno družinsko smučišče, jaz pa trdim nasprotno, tudi tukaj se lahko krasno nasmučaš. Sicer pa so moje priljubljene destinacije predvsem v Dolomitih, če štejem Evropo, in spomini na smučarska prostranstva v Kanadi.


Menda ste tudi navdušen golfist?


Res je, po koncu kariere sem sodeloval z japonskimi partnerji, ki so večkrat obiskali Slovenijo. Oni so me navdušili za golf, tako da ga igramo vsi, vsa družina. Tako zelo smo navdušeni, da smo v Kranjski Gori zgradili igrišče in ustanovili klub, katerega predsednik sem. Golf ima pri nas žal predznak prestiža, ki je rezerviran za bogate. To je povsem nezaslužena oznaka, gre namreč za v svetu enega od najbolj množičnih in izjemno lepih športov. V igranju zelo uživam, uro, dve ali več si v naravi, v dobri družbi, in čeprav se zdi, da se igralci samo prevažajo, je fizično naporen, hkrati pa zahteva popolno osredotočenost.


Kako pa sicer skrbite za fizično pripravljenost?


Predvsem kolesarim in hodim v hribe.


Prej sva govorila o vašem pogledu na Kranjsko Goro kot na prizorišče tekem svetovnega pokala. Kako jo vidite kot turistični delavec?


Cena Kranjske Gore, če lahko tako rečem, se je v zadnjih letih dvignila, predvsem zaradi urejenosti in dobre ponudbe. Zanimiva je ne le za domače, temveč tudi tuje turiste, govorim seveda o obdobju pred epidemijo, ko se je število tujih gostov povzelo do 50 odstotkov. Poleti imamo vedno več tujih gostov, na primer Angleže, Nizozemce, za katere je Kranjska Gora izhodišče za izlete v hribe. Lani se je razmerje seveda porušilo in tujcev tako rekoč ni bilo, podobno bo, kot kaže, tudi letos. Usmerjeni smo k domačim gostom, v prihodnje, ko se bomo začeli odpirati po epidemiji, pa v prvi fazi tudi h gostom iz držav bivše Jugoslavije.


Vam v poslu vaše ime odpira kakšna vrata, doma, morda v državah nekdanje Jugoslavije?


Moje ime poznajo le še generacije, ki so spremljale smučanje, ko sem bil aktiven, to je v osemdesetih letih.

Komentarji: