Pred fantom iz žlahtnega letnika še dva izziva

Teden pred načrtovano tradicionalno predstavo za konec sezone na kultnem Holmenkollnu nad Oslom se je biatlonska karavana tokrat od zime poslovila na Finskem. In tam sta povrh v slovo športni poti pomahala domačinka Kaisa Mäkäräinen in francoski as Martin Fourcade, nova globusa sta tako kot lani osvojila Dorothea Wierer in Johannes Thingnes Bø. Za slovenski tabor pa drugo sezono zapored ni bilo stopničk.

Jakov Fak, dvakratni svetovni prvak in nazadnje srebrni olimpijec pred dvema letoma v Južni Koreji, ostaja z naskokom vodilni biatlonec slovenske reprezentance in tako tudi udarni up za prihodnjo zimo, ko bo svetovno prvenstvo po dolgih 21 letih spet na Pokljuki. A sobotne sklepne predstave v tej sezoni ni zapuščal nasmejan: pripetila se mu je nenavadna napaka – redka, pa ne nemogoča –, da je prva dva strela sprožil v sosednjo tarčo in si tako za uvod prislužil dva kazenska kroga. Enakovrednega boja v zasledovanju je bilo zanj konec, 14. mesto v skupni razvrstitvi pa je ponujalo realno podobo o tem, da se je vendarle po sezonah zdravstvenih težav in zategadelj številnih izostankov na tekmah zdaj spet približal izbrancem, je pa realno od njih vendarle vidno bolj oddaljen kot v tisti svoji petletki od 2010 do 2015. Takrat prireditelji velikih tekmovanj z njim niso skoparili pri napovedih favoritov, Fischer, največji opremljevalec v biatlonu in smučarskem teku, ga je nekaj let zapored ob predstavitvah sezone imenoval med tisto izbrano smetano tekmovalcev. V zadnjih treh sezonah je – ne glede na olimpijski podvig v Pjongčangu – drugače.

Besede iz Anterselve za razmislek

Sicer pa Fak pripada žlahtnemu letniku 1987, ko so se rodili številni sijajni športniki, denimo Lionel Messi, Novak Đoković, pred dnevi upokojena Marija Šarapova, Sebastian Vettel, v domačih krajih Anže Kopitar. Za našega vodilnega biatlonca ostajata zelo močno podčrtana cilja naslednjih dveh sezon omenjeno prvenstvo na domačem snegu ter leto pozneje novi lov za olimpijsko kolajno, potem ko ima že dve – iz Vancouvra 2010 ter Pjongčanga 2018 – skrbno shranjeni. Toda pot do novih presežkov na športni poti bo za 32-letnika zelo zapletena in zahtevna. Jasno in povsem razumljivo je, da pri njem ni več tako hitre regeneracije po sleherni preizkušnji kot nekoč, k vrhu se približujejo mladi levi, možnosti pri slovenski reprezentanci pa so v primerjavi vsaj z 10 iz svetovne karavane glede denarja, opreme in spremljevalnega osebja močno omejene. Zato tudi v trenutkih slabe volje po neuspehu na zadnjem svetovnem prvenstvu v Anterselvi niso presenečale Fakove besede o možnosti sprememb, tudi želji po manjši lastni ekipi ali pa kar že o slovesu od vrhunskega športa.



Oder za izbrano trojico pa je drugo zimo zapored ostal oddaljen. Na koncu so tam na vrhu Johannes Thingnes Bø, predstavnik vodilne biatlonsko-tekaške velesile Norveške, in Dorothea Wierer iz južnotirolskega dela Italije, kjer nekoč v tej panogi niso blesteli, a so z racionalnimi potezami tudi Slovencem nastavili smerokaz, kako bi se lahko lotili poti k vrhu ...