Začne se s smislom za naravoslovje in pridnim delom
Dora Domajnko je postala prva inženirka leta. Ne najde miru, dokler ne reši problema.
Odpri galerijo
Dora Domajnko je izbrana za inženirko leta 2018. FOTO: Mavric Pivk/Delo
Magistrica elektrotehnike in razvojna inženirka, 27-letna Dora Domajnko je postala prva nosilka naziva inženirka leta. Izbor v središče ne postavlja inženirskih dosežkov posameznic, ampak med desetimi nominirankami prepoznava njihov potencial, da so zgled in navdih mlajšim generacijam deklet.
Pobudnica izbora, Medeja Lončar, direktorica Siemens Slovenija in predsednica uprave Siemens Hrvaška, je poudarila nizko zastopanost žensk v tehničnih poklicih in pojasnila: »Povod za iniciativo Inženirke leta sem dobila ob branju knjige 4. industrijska revolucija ustanovitelja Svetovnega ekonomskega foruma, Klausa Schwaba. Ta pronicljivo opisuje ne le tehnološke spremembe, ki jih prinaša digitalizacija, temveč posega tudi na področje ekonomskih in socioloških vplivov. Seveda je težko napovedati, kakšni bodo vplivi digitalizacije, a trendi so jasni: ekonomska moč bo v rokah tistih, ki bodo obvladovali tehnologije. Zato je pomembno, da povečujemo delež žensk v tehnološki sferi in tako posredno ustvarjamo tudi bazen za voditeljice prihodnosti. Raziskave in praksa namreč kažejo, da so raznoliki timi tudi uspešnejši.«
Inženirka leta 2018, najmljaša med desetimi nominirankami prvega izbora, bo ambasadorka inženirstva med mladimi. Delo, ki ga opravlja, je njen sanjski poklic.
Podjetje RLS razvija in proizvaja senzorje, ki merijo linearni pomik ali kotni zasuk in se vgrajujejo v različne naprave, na primer robote in obdelovalne stroje. Moje delo so računalniške simulacije različnih situacij, v katerih se lahko znajde izdelek, matematične analize in razvoj algoritmov za izračun izhodne vrednosti iz zajetih podatkov.
Najprej je gotovo potreben smisel za naravoslovne vede. Brez matematike žal ne bo šlo. Kasneje, pri delu, je dobro tudi, da si sposoben delati v skupini, da si komunikativen, da si se pripravljen učiti in sprejemati nasvete in znanje od drugih. Vsekakor pa se začne z znanjem in pridnostjo.
Narobe je, če ne izkoristiš vsega, kar ti šola ponuja. Recimo, da ne obiskuješ predavanj, ker se zanašaš na to, da je vse gradivo na dosegu roke. Nato pa ugotoviš, da je iz zahtevnih knjig v tujem jeziku teže potegniti znanje, kot če ti snov razloži nekdo, ki je tam prav zate in ga lahko tudi kaj vprašaš. Tako si zamudil enkratno priložnost. Predavanja velja izkoristiti.
Res je. Tako kot se dober detektiv povsem posveti svojemu primeru in ne najde miru, dokler ga ne reši, tako tudi inženirji besno popademo zanimivejše projekte. Zame je najbolj vznemirljiv trenutek, ko v mislih napadem problem s kakšno novo metodo in se mi zazdi, da bi to lahko bila prava pot do cilja. Najrajši bi takoj stekla k mizi in preverila svojo teorijo. Takšna
Po svoje res ni čudno, da se ljudje ustrašijo inženirskega poklica, ker vsakdo dela nekaj tako specifičnega. In če začneš o tem razlagati, ljudje obupajo, ne sledijo več. Če bi sami v nekaj vložili toliko časa, bi jim bilo tudi vse jasno. Ko me vprašajo, kaj počnem v službi, pravzaprav ne vem, kje začeti. Povedati bi morala cel vlakec stvari, ki pripeljejo do tega, kaj delam.
Veliko je narejenega z delavnicami, ki že potekajo. Posebej koristno je uvajanje tehničnih igračk v vrtce, praksa, da v šolah delajo razne poskuse, da namenjajo večji poudarek tehničnim veščinam. Tehnično vzgojo krepijo krožki, v katerih se otroci lotijo nekega projekta, iščejo rešitve, in tako sami pri sebi razčistijo, ali jih zanima izumljanje, ali si želijo, da jih bo neka naprava ubogala in delala po njihovi zamisli.
Starši imajo izkušnje, neko svojo modrost, poznajo otroka, vsekakor se jih splača poslušati. Nikakor pa se ne gre odločati na prvo žogo, zbrati je treba vse informacije, jih dati na kupček, pregledati, razvrstiti, izluščiti koristne. Res, to je že kar malce inženirski pristop. Na koncu moraš sam pri sebi ugotoviti, kaj ti ustreza. In tudi za to je potrebna vztrajnost.
Pobudnica izbora, Medeja Lončar, direktorica Siemens Slovenija in predsednica uprave Siemens Hrvaška, je poudarila nizko zastopanost žensk v tehničnih poklicih in pojasnila: »Povod za iniciativo Inženirke leta sem dobila ob branju knjige 4. industrijska revolucija ustanovitelja Svetovnega ekonomskega foruma, Klausa Schwaba. Ta pronicljivo opisuje ne le tehnološke spremembe, ki jih prinaša digitalizacija, temveč posega tudi na področje ekonomskih in socioloških vplivov. Seveda je težko napovedati, kakšni bodo vplivi digitalizacije, a trendi so jasni: ekonomska moč bo v rokah tistih, ki bodo obvladovali tehnologije. Zato je pomembno, da povečujemo delež žensk v tehnološki sferi in tako posredno ustvarjamo tudi bazen za voditeljice prihodnosti. Raziskave in praksa namreč kažejo, da so raznoliki timi tudi uspešnejši.«
Inženirka leta 2018, najmljaša med desetimi nominirankami prvega izbora, bo ambasadorka inženirstva med mladimi. Delo, ki ga opravlja, je njen sanjski poklic.
Gospa Dora, kaj je vaše področje dela v podjetju, kjer ste zaposleni?
Podjetje RLS razvija in proizvaja senzorje, ki merijo linearni pomik ali kotni zasuk in se vgrajujejo v različne naprave, na primer robote in obdelovalne stroje. Moje delo so računalniške simulacije različnih situacij, v katerih se lahko znajde izdelek, matematične analize in razvoj algoritmov za izračun izhodne vrednosti iz zajetih podatkov.
Med desetimi nominirankami ste bili izbrani kot največji zgled in navdih mlajšim generacijam deklet za inženirstvo. Kaj odlikuje inženirje in inženirke? Koga bi vi navdušili za ta poklic?
Najprej je gotovo potreben smisel za naravoslovne vede. Brez matematike žal ne bo šlo. Kasneje, pri delu, je dobro tudi, da si sposoben delati v skupini, da si komunikativen, da si se pripravljen učiti in sprejemati nasvete in znanje od drugih. Vsekakor pa se začne z znanjem in pridnostjo.
Inženirko leta 2018 sta razglasila ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Ksenija Klampfer ter minister za izobraževanje, znanost in šport Jernej Pikalo. FOTO Mavric Pivk/Delo
Česa se je na tej poti treba izogibati, kaj človek lahko naredi narobe, da se mu cilj izmakne?
Inženirko leta 2018 sta razglasila ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Ksenija Klampfer ter minister za izobraževanje, znanost in šport Jernej Pikalo. FOTO Mavric Pivk/Delo
Narobe je, če ne izkoristiš vsega, kar ti šola ponuja. Recimo, da ne obiskuješ predavanj, ker se zanašaš na to, da je vse gradivo na dosegu roke. Nato pa ugotoviš, da je iz zahtevnih knjig v tujem jeziku teže potegniti znanje, kot če ti snov razloži nekdo, ki je tam prav zate in ga lahko tudi kaj vprašaš. Tako si zamudil enkratno priložnost. Predavanja velja izkoristiti.
Kot pravite, je inženir po naravi radoveden in detektivski. Ali to pomeni, da izziv, s katerim se ukvarja v službi, nese tudi domov? Kako pomemben je odklop? Kako pomembno je za inženirje nenehno izobraževanje in zakaj?
Res je. Tako kot se dober detektiv povsem posveti svojemu primeru in ne najde miru, dokler ga ne reši, tako tudi inženirji besno popademo zanimivejše projekte. Zame je najbolj vznemirljiv trenutek, ko v mislih napadem problem s kakšno novo metodo in se mi zazdi, da bi to lahko bila prava pot do cilja. Najrajši bi takoj stekla k mizi in preverila svojo teorijo. Takšna
Po svoje res ni nič čudnega, da se ljudje ustrašijo inženirskega poklica, ker vsakdo dela nekaj tako specifičnega. In ko začneš razlagati o tem, poslušalci obupajo, ne sledijo več.
»razodetja« se pogosto res zgodijo ob nepričakovanih trenutkih, na primer med športom ali ponoči. To dokazuje, da nehote, celo nezavedno mislimo na delo ves čas. Vsak ima seveda svoj slog dela in način sprostitve, pa vendar – saj se tudi vsaka detektivka začne z urjenjem in konča z zasluženim oddihom junakov.
Zdi se, da je velik izziv inženirjev, kako zanimivo delo približati splošni javnosti. Kako zapletene tehnične izraze prevesti v preprost jezik in morda tudi s tem pritegniti več zanimanja mladih?
Po svoje res ni čudno, da se ljudje ustrašijo inženirskega poklica, ker vsakdo dela nekaj tako specifičnega. In če začneš o tem razlagati, ljudje obupajo, ne sledijo več. Če bi sami v nekaj vložili toliko časa, bi jim bilo tudi vse jasno. Ko me vprašajo, kaj počnem v službi, pravzaprav ne vem, kje začeti. Povedati bi morala cel vlakec stvari, ki pripeljejo do tega, kaj delam.
Kako boste kot prva ambasadorka inženirskih poklicev zanje navdušili mlade, kaj jim boste položili na srce? Kakšne pristope boste podpirali?
Veliko je narejenega z delavnicami, ki že potekajo. Posebej koristno je uvajanje tehničnih igračk v vrtce, praksa, da v šolah delajo razne poskuse, da namenjajo večji poudarek tehničnim veščinam. Tehnično vzgojo krepijo krožki, v katerih se otroci lotijo nekega projekta, iščejo rešitve, in tako sami pri sebi razčistijo, ali jih zanima izumljanje, ali si želijo, da jih bo neka naprava ubogala in delala po njihovi zamisli.
Vas so v študij usmerili starši in ste jim zdaj hvaležni za to. Komu velja prisluhniti, če nekdo še ne ve, kaj naj bi v življenju počel?
Starši imajo izkušnje, neko svojo modrost, poznajo otroka, vsekakor se jih splača poslušati. Nikakor pa se ne gre odločati na prvo žogo, zbrati je treba vse informacije, jih dati na kupček, pregledati, razvrstiti, izluščiti koristne. Res, to je že kar malce inženirski pristop. Na koncu moraš sam pri sebi ugotoviti, kaj ti ustreza. In tudi za to je potrebna vztrajnost.
