Evropska industrija je v prelomnem obdobju, opozarja predsednik uprave Cinkarne Celje Aleš Skok. »Zaustaviti moramo padec konkurenčnosti industrije v primerjavi z industrijo v Severni Ameriki in na Kitajskem. Hkrati smo v novi dobi industrijske politike, ki temelji na digitalizaciji, uporabi umetne inteligence, zeleni preobrazbi in nekaterih drugih trendih. Če k temu dodamo novo realnost v geopolitiki, ki nas sili k večji neodvisnosti od drugih delov sveta, kot je bilo v časih najbolj izrazite globalizacije, so razmere toliko bolj kompleksne.« Analizirali smo nekatere trende, ki tresejo evropsko in slovensko gospodarstvo.

Neugodni demografski trendi

Prebivalstvo Evrope, in Slovenije še bolj, se stara, s tem se povečujejo proračunski izdatki za zdravstvo, dolgotrajno varstvo in pokojnine. Od leta 2022 do lani se je tekoči transfer iz državnega proračuna za financiranje socialnih blagajn povečal z 1,5 milijarde evrov na 1,9 milijarde evrov, prihodnje leto pa naj bi se ta strošek že približal 2,1 milijarde evrov.

Da bo Slovenija lahko tudi v prihodnje financirala te izdatke, bo morala povečati produktivnost. Danes namreč gospodarska rast temelji na povečevanju števila delovno aktivnih, ne pa produktivnosti. A povečevanje števila zaposlenih, ki vztraja na rekordnih ravneh, ima zaradi neugodnih demografskih trendov svoje omejitve.

Od leta 2012, ko se je trend povečevanja števila prebivalstva v najbolj aktivni dobi obrnil, na leto s trga dela izgubimo za eno občino Kočevje zaposlenih, skoraj 5000, in ta trend se bo nadaljeval. Trenutno je v Sloveniji 1.250.000 ljudi v delovno najbolj aktivni dobi, do leta 2050 nas bo še 1,1 milijona. »Torej bo približno 150.000 manj ljudi, ki so na vrhuncu svojih moči, kar je skupno število prebivalcev Maribora, Celja in Novega mesta,« ponazarja Peter Wostner iz Urada za makroekonomske analize in razvoj. Po drugi strani se povečuje število starejših od 65 let; danes jih je 460.000, leta 2050 pa nas bo 630.000. Danes je na enega starejšega od 65 let 2,7 tistega, ki je star od 20 do 65 let, leta 2050 pa ga bo le še 1,7. »Zato je pomembno, da bo vsak, ki dela, ustvaril več, saj se škarje med sposobnostjo financiranja in potrebami odpirajo,« je opozoril.

Kaj pa zaposlovanje tujcev, ki zapolnjujejo kadrovske vrzeli v številnih panogah? »Ta ukrep je nujen, vendar ima svoje omejitve,« odgovarja Wostner.

Prenizka rast produktivnosti

A medtem ko Slovenija potrebuje večjo produktivnost, da bo lahko financirala blaginjo v prihodnosti, je slaba produktivnost prav tako naš strukturni problem, opozarja generalna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) Vesna Nahtigal. Zaradi pomanjkanja kontinuiranega vlaganja v raziskave in razvoj premalo vlagamo v visokotehnološke stroje in opremo ter v proizvode z intelektualno lastnino in visoko dodano vrednostjo, izpostavlja: »Moram pohvaliti, da smo s to vlado dosegli zavezništvo med vlado, gospodarstvom in znanstveno-raziskovalnimi institucijami, s katerim se je z novim zakonom o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti za raziskave, razvoj in inovacije delež denarja povečal z 0,67 odstotka na 1,25 odstotka. Vendar so za nami leta zamujenega nekontinuiranega vlaganja v raziskave in razvoj. Zelo me skrbi, da je trenutno delež podjetij, ki načrtujejo širitev dejavnosti, najmanjši po letu 2010. Zaradi nepredvidljivega poslovnega okolja, velikega števila obremenitev in geopolitičnih sprememb ni sistematičnega vlaganja, ki bi povečevalo produktivnost in dodano vrednost, zato je podpora države na tem področju zelo pomembna.«

Pri tem velja omeniti, da je majhna produktivnost težava celotne Evrope, ki v zadnjih desetletjih izgublja konkurenčno tekmo tako z ZDA kot s Kitajsko.

Po letu 2010, ko sta bili gospodarstvi ZDA in Evropske unije enako veliki, se je ameriški BDP podvojil in tako znatno presegel evropskega. Amerika je namreč z digitalno revolucijo bistveno okrepila produktivnost; medtem ko sta bili ameriška in evrska dodana vrednost na zaposlenega leta 1996 enakovredni, je evropska produktivnost leta 2023 dosegala le 77 odstotkov ameriške. To kaže na razvojni zaostanek, ki ga je Evropa pridelala v primerjavi z ZDA.

Še več; evropsko gospodarstvo je bilo še pred 15 leti približno 2,5-krat večje od kitajskega. Danes sta približno enako veliki. Trendi hitrorastoče kitajske produktivnosti kažejo, da bo Evropa tekmico iz Daljnega vzhoda čedalje bolj gledala v hrbet. Med panogami, ki to najbolj občutijo, je avtomobilska industrija, kar v knjigah svojih naročil vidijo tudi slovenski dobavitelji. Blaž Štefe, ustanovitelj in direktor Euro-Sino Automotive Association, ki povezuje evropske dobavitelje s kitajsko avtomobilsko industrijo, je poudaril, da si Kitajci prizadevajo, da bi avto od začetka razvili v osmih mesecih, kar je bistveno hitreje od evropskih proizvajalcev. Krajši razvojni cikli se že kažejo v številu novih modelov – v nekaj mesecih letos jih bodo predstavili 123, medtem ko bo evropskih manj kot 30.

Da se pritisk globalne konkurence na slovensko gospodarstvo povečuje, kot enega od ključnih trendov izpostavlja Peter Wostner: »Čedalje več držav je sposobnih delati produkte v segmentu, kjer je Slovenija doslej uspešno konkurirala, kar kaže, da moramo nadgraditi svoj razvojni model, da moramo naprej, proti inovacijskim voditeljem, tja, kjer na tej osnovi dosegajo najvišjo kakovost življenja.« Za to je treba imeti moderne metode proizvodnje, biti dovolj inovativen in hiter.

Slovenska dodana vrednost na zaposlenega je lani znašala 82 odstotkov povprečja evrskega območja oziroma le pet odstotnih točk več kot leta 2008, kažejo podatki OECD. Medtem ko je slovenska produktivnost do 2009 relativno hitro dohitevala evropsko povprečje, odtlej Slovenija po besedah profesorja na ljubljanski ekonomski fakulteti Roka Spruka stagnira. Spruk, Mitja Kovač in Thomas Emery v svoji študiji ugotavljajo, da bi imela Slovenija brez politične nestabilnosti po letu 2009 za 16 odstotkov večji BDP na prebivalca in bi nadoknadila vrzel do območja z evrom.

»Po letu 2009 so prevladovale ekonomske politike, ki so bazirale na odporu proti ekonomskim reformam za večjo konkurenčnost, želji po ohranitvi državnega lastništva bank in podjetij, hkrati je strošek nestabilnosti poglobila sanacija bančnega sistema. Slovenija povprečja dodane vrednosti na zaposlenega območja z evrom ne bo dohitela brez večjih in rigoroznih sprememb ekonomske in predvsem fiskalne politike. Ob skrb vzbujajočih trendih, kot je upad BDP v zadnjem četrtletju, je dohitevanje povprečja območja z evrom zgolj iluzija in želja.«

Tehnološki razvoj

Z rastjo produktivnosti je močno povezano vlaganje v digitalizacijo, avtomatizacijo in robotizacijo poslovnih procesov. Wostner ugotavlja, da Slovenija na področjih, kjer je bila tradicionalno močna, postaja še uspešnejša. Kjer pa smo bili že doslej šibki, še povečujemo zaostanek: »Pri uporabi robotov v Evropi smo dobesedno zvezdniški, zastajamo le za Nemčijo in Švedsko, naskok pred naslednjo konkurentko Češko pa smo še povečali. Na drugi strani nam uvajanje podatkovno vodenih podjetij in nasploh kakovosti upravljanja podjetij s poglobljeno digitalizacijo nikakor ne steče. Na tem področju smo okoli povprečja EU, vendar z rastočim zaostankom pri vlaganjih, na primer v programsko opremo in podatkovne baze ali organizacijski kapital, kjer ne zaostajamo le za povprečjem Evropske unije, pač pa tudi za državami višegrajske skupine. To kaže, da se preveč zanašamo na pretekle recepte, podcenjujemo pa dejavnike, ki so že zdaj odločilni in bodo v prihodnje še znatno bolj.«

Tako, denimo, le 50 odstotkov malih in srednje velikih podjetij v Sloveniji dosega osnovno raven digitalne intenzivnosti – torej da uporabljajo vsaj štiri ključne digitalne tehnologije – kar je osem odstotnih točk manj od povprečja EU, med najnižjimi v Uniji je v Sloveniji tudi uporaba tehnologij, kot so umetna inteligenca, analiza velikih podatkov in računalništvo v oblaku, kažejo podatki evropskega statističnega urada.

»Rezultat je, da smo pri tradicionalnih produktih zelo močni, a smo hkrati premalo drzni, po deležu prometa iz naslova novih proizvodov za trg, še posebej tistih prebojnih, bolj radikalnih, smo šele na 20. mestu v EU. Kar precej sicer vlagamo v raziskave in razvoj, v pretežni meri v znanost in postopne inovacije, podporo bolj prebojnim in ustvarjalnim inovacijam, ki so po navedbah nobelovca Acemogluja ključne, pa dajemo na drugi tir,« pojasnjuje Wostner.

Slovenija je na lestvici svetovnega inovacijskega indeksa, ki ga pripravlja Svetovna organizacija za intelektualno lastnino, med 133 državami uvrščena na 34. mesto, kar je najnižje v zadnjih petih letih, ko se je gibala na 32. in 33. mestu.

Slovenija je v času kohezijske sedemletke 2014–2020 za raziskave, razvoj, inovacije, podjetništvo in digitalizacijo namenila 29 odstotkov razpoložljivih sredstev. »V obdobju 2021–2027 smo zraven dobili načrt za okrevanje in odpornost, in če vse skupaj seštejemo, smo za te, razvojno odločilne namene namenili 22 odstotkov. Ravno v času torej, ko bi morali razvojno preobrazbo obravnavati kot absolutno prioriteto, smo vlaganja za te namene zmanjšali za sedem odstotnih točk, in namesto tega raje dali prednost vlaganjem v osnovno infrastrukturo,« opozarja Wostner: »Če bi želeli po deležu evropskih sredstev za razvojne namene doseči vodilne države, bi morali zanje nameniti dodatnih 1,3 milijarde evrov.«

Na vprašanje, kakšne posledice bomo čutili, ker slovenskim podjetjem ni uspelo narediti preboja, je Spruk odgovoril, da bo dohitevanje tehnološkega vrha v času umetne inteligence čedalje težje in dražje. Podjetja morajo namreč za prehod v tehnološki vrh danes investirati dva- do trikrat več, kot bi bilo treba v letu 2015. Čez pet let pa bo še težje. »To ne pomeni, da je vlak odpeljal. Vlak bi odpeljal, če bi bila Slovenija velika država in bi postala gospodarski bolnik, kot je na primer Nemčija. Kot mala država pa je lahko Slovenija bolj fleksibilna in agilna, lahko hitreje in manj turbulentno spremeni svojo strukturo produktov in storitev ter izvoza.«

Trgovinska vojna čez vsako mejo

Vlaganje v inovacije in prebojne rešitve pa je pomembno zaradi še ene velike spremembe, ki se dogaja ta čas – velikih geopolitičnih sprememb. Majhnim izvozno usmerjenim državam pri geopolitičnih tektonskih spremembah najbolj pomaga diverzificirana in kompleksna struktura izvoza, ugotavlja Spruk: »Avtorja znanega Atlasa ekonomske kompleksnosti Ricardo Hausmann in César A. Hidalgo sta prikazala, da bolj ko gospodarstvo razvija izredno sofisticirane komponente, specializirane v različnih nišah, lažje prenese geopolitične tektonske spremembe. Bolj ko ima gospodarstvo visokotehnološko proizvodnjo, bolj ko ta temelji na sofisticiranem človeškem kapitalu in bolj ko je izvoz raznolik, lažje država prenese geopolitične šoke in bolj je odporna.«

Vendar je kompleksnost slovenskega gospodarstva približno enaka že od leta 2015, kar pomeni, da ne pri produktih ne pri storitvah ni bilo krepke diverzifikacije, opozarja sogovornik.

Medtem ko Kitajska že sicer povečuje izvoz svojih izdelkov v Evropo, bi trgovinska vojna z ZDA ta trend še okrepila. »Kitajski uvoz že dalj časa vpliva na evropski trg, še posebej v sektorjih, kjer ima Kitajska čezmerne kapacitete,« opozarja predsednik uprave Cinkarne Celje Aleš Skok: »Naš sektor je že tak, tako kot tudi druga kemijska industrija, jeklo, avtomobilska industrija in podobno. Tam cene materialov in polizdelkov padajo, kar je za nekatere panoge, ki to kupujejo, pozitivno. Po drugi strani pa to ustvarja zelo močan pritisk na evropske države. Podjetja, ki tekmujejo s kitajskim uvozom in delujejo pod strožjimi okoljskimi, delovnimi in drugimi standardi, imajo težave. Če EU ne bo zaščitila teh strateških panog, bi to lahko velik del industrije uničilo. Na nekaterih področjih smo to že videli.«

Deindustrializacija

Evropa in Slovenija se torej soočata s čedalje ostrejšo kitajsko konkurenco: 21,3 odstotka uvoza blaga v EU je iz Kitajske, medtem ko iz druge največje partnerice ZDA 13,7 odstotka. Z vojno v Ukrajini pa so cene energentov v Evropi poletele v nebo, kar je še bolj oslabilo konkurenčnost evropskih podjetij.

To še posebej velja za slovensko industrijo, ki se ji je povprečna cena električne energije od leta 2020 do lani povišala za 139 odstotkov. To je več kot v Evropski uniji. Tako so največja industrijska podjetja leta 2020 plačevala 20 odstotkov nižjo ceno električne energije od povprečja Evropske unije. V drugi polovici lanskega leta pa je bila cena električne energije za velike porabnike v Sloveniji za 15 odstotkov višja kot v povprečju Unije, medtem ko je bila v prvem polletju višja za skoraj četrtino, kažejo podatki evropskega statističnega urada.

»Slovenija je tretja najbolj industrializirana država v EU in za energetsko intenzivno industrijo so dragi energenti še posebej boleči. Cene za to industrijo so tudi za tretjino višje kot v EU. Res bi bilo škoda, da izgubimo to industrijo, ki zagotavlja materiale za vse druge industrije. Te panoge so namreč na začetku verig vrednosti in podlaga za krožno gospodarstvo,« opozarja generalna direktorica GZS Vesna Nahtigal. Proizvodnja industrije materialov je bila lani za skoraj 14 odstotkov nižja kot v povprečju leta 2021, pri tem pa ta del industrije tudi zmanjšuje število zaposlenih.

»Smo na prelomnici, če ne bomo hitro ukrepali, se bomo zagotovo soočili s pospešitvijo deindustrializacije, saj določeni sektorji, denimo v kemijski industriji, že zdaj zmanjšujejo proizvodnjo in zapirajo določene obrate v Evropi in jih selijo drugam. V zadnjem času predvsem zaradi visokih stroškov energije, že dolgo časa so težava zelo zaostrene okoljske regulative in tudi pomanjkanje spodbud za investicije,« ugotavlja Aleš Skok.

Ob tem dodaja, da bo brez industrije Evropa odvisna od drugih: »Morda pridejo tudi trenutki, ko teh proizvodov ali ne bo mogoče dobiti ali pa bodo zelo dragi. Šele takrat se zaveš, kaj pomeni strateška neodvisnost.«

Talum je že zaprl proizvodnjo primarnega aluminija. Ogrožena je tudi izdelava elektropločevine. Ali bomo vrhunsko izdelavo stekla iz Hrastnika in Rogaške Slatine preselili v Srbijo? Ali bomo zaprli edino cementarno, pri tem ko se gradi po vsej državi, se sprašuje Vesna Nahtigal: »Energetsko intenzivni industriji materialov sta tudi kemična in papirna, vse te izpostavljene industrije pa so podlaga za krožno gospodarstvo, ki ga zagovarja zeleni dogovor. Pri deindustrializaciji bomo čedalje bolj uvozno odvisni od materialov, ki jih potrebujejo vse industrije. Zato se moramo strezniti in si priznati, da industrijo materialov potrebujemo, ter ji ustvariti pogoje, da se bo lahko v Sloveniji razvijala. Tudi zeleni dogovor pritrjuje, da ima država s tovrstno industrijo veliko konkurenčno prednost.«

Talumov primarni aluminij je imel drugi najnižji ogljični odtis na svetu. Zdaj uvažajo primarni aluminij s trikrat ali petkrat višjim ogljičnim odtisom. S tem smo poslabšali ogljični odtis po celotni verigi, opozarja Vesna Nahtigal. Deindustrializacija v Evropi torej ne koristi globalnemu okolju. Čeprav je s padcem konkurenčnosti in poudarkom na oboroževanju zeleni prehod v Evropi postavljen nekoliko v ozadje, so eden od neizogibnih trendov še vedno tudi – podnebne spremembe.