Gospodarstvo najuspešnejša regija

Novo mesto – »V teh krajih smo vedno vedeli, da ni dovolj razvijati le gospodarstvo, ampak da moramo razmišljati širše,« pravi dr. Janez Gabrijelčič, upokojeni ekonomist, ki je večino aktivnega življenja preživel v gospodarstvu. Zato Jugovzhodna regija, kjer že desetletja beležijo odlične gospodarske rezultate, zadnji dve desetletji ni doživljala hudih pretresov in je tudi sedaj gospodarsko najuspešnejše območje: z najvišjimi plačami, dodatno vrednostjo na zaposlenega in izvozom.

»Po vseh teh letih so podatki že skorajda dolgočasni,« pravi Jelka Lugarič, vodja novomeške izpostave Agencije za javnopravne evidence, ko lista po tradicionalno odličnih poslovnih rezultatih Jugovzhodne regije, ki že desetletja izstopa iz slovenskega povprečja. Usodo območja, kjer je 21 občin Dolenjske in Bele krajine z 31.700 zaposlenimi, kroji 23 velikih podjetij, ki so lani ustvarila 72 odstotkov celotnega dobička.



V poprečju imajo na tem območju najvišje bruto plače v Sloveniji - 1794 evrov -, kar je za več kot 200 evrov več od slovenskega povprečja, ki znaša 1652 evrov, oziroma se povprečna plača v občini Novo mesto povzpne na celo 2070 evrov. Novo mesto je tudi občina, ki s svojimi gospodarstvom diktira uspešnost regije, saj predstavlja novomeški delež čistega dobička skorajda 74 odstotkov.
 

Boljši od vse Slovenije

Lugaričeva povzame podatke: »Poslovanje družb v regiji je tradicionalno boljše, pa tudi bolj stabilno od poslovanja družb v državi.« Podatki za zadnjih deset in več let kažejo, da regije niso pretresale velike spremembe, pravi sogovornica: »Bila so tudi leta – 2010 in 2013 - , ko so podatki precej nenavadni, saj je imela regija več neto čistega dobička kot celotna Slovenija.«
Podjetja v jugovzhodni regiji so tudi manj zadolžena od slovenskega povprečja, saj imajo 62,2-odstotni delež kapitala v virih, medtem ko je slovensko povprečje 48,6-odstotni delež. Stabilnejše pa so tudi uprave podjetij. »Poglejte Krko: od ustanovitve v petdesetih letih pa do danes imajo sedaj šele tretjega direktorja. Ali Adria Mobil, kjer je Sonja Gole direktorica že dve desetletji,« pravi Lugaričeva, ki tudi za Francoze v Revozu meni, da kadrujejo zelo preudarno.



Pa tudi v najbolj divjih letih lastninjenja v jugovzhodni regiji niso imeli tajkuna velikega formata, prikima Lugaričeva: »Na tem območju ni prišlo do velikih zlorab družb kot kje drugje.« Imeli so nekaj stečajev – Pionir, Novoles … – , vendar pa so tam, kjer je bilo možno, nadaljevali z zdravim delom proizvodnje. »Tu so bili vedno pridni ljudje, ki niso imeli nekih odličnih naravnih danosti, ki bi jim omogočale lagodno življenje, ampak so se morali potruditi, da so preživeli,« pravi sogovornica. Ta karakterna črta je verjetno tudi vplivala, da v času lastninjenja vodilni v podjetjih niso izgubili pameti, ampak so ohranili realen pogled na svet.
 

Pripadnost Dolenjski

»Dolenjci smo skromni. Sploh pa nismo domišljavi,« pravi dr. Miha Japelj, ki je v svojem aktivnem delovnem obdobju – bil je šef kemije in potem direktor razvoja – soustvarjal razvoj naše največje multinacionalke, Krke. Po vrednotah je Krka še vedno taka, kot si jo je zamislil njen ustanovitelj in prvi direktor od 1954 do 1984, farmacevt Boris Andrijanič, pravi dr. Japelj: »Pri njem je bila očitna pripadnost tem krajem. In prepričanje, da smo tudi v teh krajih sposobni ljudje.«

Že od vsega začetka se je zavedal pomena znanja, pravi sogovornik: »V 60. letih je Krka imela več štipendistov kot zaposlenih, ker je Andrijanič vedel, da si mora strokovnjake – tudi če so k nam prihajali iz vse Jugoslavije – zagotoviti iz domačih krajev.« Na začetku so ljudi za delo v Krki vabili dobesedno z njiv, danes pa ima občina Novo mesto med 1000 prebivalci povprečno 50 študentov in 11 diplomantov, kar je občutno več od slovenskega povprečja z 42 študenti in 9 diplomanti.

Na Gimnaziji Novo mesto, ki je bila vseskozi ne samo osrednja izobraževalna, ampak tudi kulturna ustanova, so vrednote znanja vedno povezovali tudi z lokalnim okoljem, pravi Mojca Lukšič, ravnateljica: »Gimnazija Novo mesto nas je in nas uči globalne miselnosti, ki pa izhaja iz ljubezni do teh krajev.« To, dodaja, pa je tesno povezano z družbeno odgovornostjo.
 

Odgovornost do okolja, kjer živiš

Na to so pred 28. leti, v devetdesetih, mislili tudi v Društvu ekonomistov Dolenjske in Bele krajine, ko so organizirali prvi Forum odličnosti in mojstrstva. »Prvo leto je nagrado dobil Leon Štukelj, drugo leto Pia in Pino Mlakar, naslednje leto France Bučar. Sami izjemni ljudje,« pravi dr. Janez Gabrijelčič, ko razlaga pomen tradicionalnega dogodka, ki se bo letos že 28. po vrsti zgodil v Brežicah in s katerim razlagajo kolegom, kaj je odličnost. »Kdo je odličen? Kaj je odličnost? Seveda je pomembna internacionalizacija, pomembna je gospodarska rast, ampak enako pomembno je odgovorno delovanje v lokalnem okolju,« pravi Gabrijelčič.



V Novem mestu in v regiji so številna podjetja vodili in vodijo ljudje, ki imajo širino, pravi dr. Miha Japelj, kar pomeni, da ni pomembna samo gospodarska rast podjetja, ampak tudi širši, družbeni razvoj. To je pripeljalo do tega, da Novo mesto ne izstopa le po gospodarskih kazalcih, ampak se je mesto situl v zadnjih 50., 60 letih razvilo v pomembno regijsko središče, kjer se je bistveno izboljšala kakovost življenja vseh prebivalcev.

»Pri tem je bilo pomembno, da so bili in so pomembni skupni, ne pa zasebni interesi,« še dodaja dr. Miha Japelj, ki izpostavlja lokalno pripadnost in povezavo gospodarstva, kulture in znanosti. Zato se Boris Andrijanič ni v zgodovino zapisal le kot direktor Krke, ampak, piše Wikipedija, je »zaslužen za razvoj kulture, turizma in športa ter zavarovanja kulturnih in zgodovinskih spomenikov Dolenjske.« Gabrijelčič dodaja: »Pomembna sta širina in razgledanost, ki je danes opazna tudi pri mladih v Novem mestu. Ekonomisti in gospodarstveniki, ki delajo na dolgi rok, se zavedajo, da je pomembna dolgotrajna gospodarska rast in je pohlep le kratkega daha.«