Napovedi sprememb davkov lahko povečajo tveganja
Za ponovno izgradnjo zaupanja po največji finančni krizi je potrebno veliko energije, država jo lahko z nespametnimi politikami poruši
Odpri galerijo
Infografika Delo
V življenju je vse ciklično. V finančnem svetu še posebej. Vsakemu novincu že pogled na katerikoli graf pove, da bi moral kupovati naložbe ko so poceni in jih drage prodajati. Seveda je to lažje misliti kot izvajati. Glavni problem pa je nejasna prihodnost. Vedno se odločitve sprejema v okolju negotovosti, kar pomeni, da je možnost napačne odločitve vedno prisotna. Še več, obstajajo obdobja, ko tveganja vidimo na vsakem koraku, a se trg nanje požvižga in kar vztrajno raste. Nočem trditi, da smo sedaj v tem okolju, a zaradi poplave likvidnosti od odkupovanja obveznic centralnih bank podobnost ni povsem zanemarljiva.
Vtis imam, da se v družbah manj govori o cikličnosti v drugih družbenih sistemih. Alexis de Trocqueville, francoski diplomat iz 19. stoletja, v delu Demokracije v Ameriki pravi, da sta uspešnost družbe in nivo demokratično izvoljenih kandidatov nasprotno povezani. Torej, v slabih časih imajo volivci tendenco po izvolitvi pokončnih, zaupanja vrednih ter družbi dobronamernih. V dobrih časih pa volijo voditelje z »gibljivo hrbtenico«, oportuniste in preračunljivce. Moč demokracije pa naj bi bila ravno v naravni izravnavi. Slabe politike na neki točki zamenjajo boljši.
A v drugih političnih oblikah je to težji in bolj dolgotrajen proces. Za padec aristokracije v Evropi je bila potrebna francoska revolucija, za padec nacizma in fašizma izguba vojne ter komunizma gospodarski kolaps epskih razsežnosti. Na tej točki verjetno ne preseneča, zakaj smo na trgu priča tektonskim premikom v Turčiji. Njihova valuta je že dolgo časa pod velikim pritiskom, ki so se v zadnjem času samo še povečali. »Sultanizacija« Erdoganove Turčije se dogaja vsaj od leta 2012, a dokler svojega delovanja ni preselil v ekonomsko in finančno sfero, politična radikalizacija trga ni skrbela. Ko si je pa podredil centralno banko, je bilo veselja konec. Suverena centralna banka je namreč dobro zagotovilo za stabilnost finančnega sistema.
Kaj pa je navadno kanarček v rudniku, ki nakazuje na napake? Beg kapitala iz države. Zanimivo in tedaj dokaj čudno je bilo opazovati turške investitorje, ki so po letu 2012 s svojim finančnim premoženjem iskali priložnosti zunaj svojih meja, ko je na drugi strani globalni finančni sistem iskal priložnosti v Turčiji. A v luči dogodkov v zadnjem času so imeli še kako prav - saj je samo turška lira izgubila okoli dve tretjini vrednosti.
Da je denar plaha ptica, je že dolgo znano. Da je akumulacija kapitala dolgoročen in izjemno kompleksen proces, je v panogi finančnih skladov dobro poznamo. Za ponovno izgradnjo zaupanja po največji finančni krizi je potrebno veliko energije. A če niso borzna tveganja za varčevalca dovolj, lahko na kakšni točki z navidezno mamljivim ukrepom spremembe davkov brez kakšne širše analize, država tveganja še dodatno poveča. S tem pa sili družbo v nesmiselne a racionalne odločitve.
Vtis imam, da se v družbah manj govori o cikličnosti v drugih družbenih sistemih. Alexis de Trocqueville, francoski diplomat iz 19. stoletja, v delu Demokracije v Ameriki pravi, da sta uspešnost družbe in nivo demokratično izvoljenih kandidatov nasprotno povezani. Torej, v slabih časih imajo volivci tendenco po izvolitvi pokončnih, zaupanja vrednih ter družbi dobronamernih. V dobrih časih pa volijo voditelje z »gibljivo hrbtenico«, oportuniste in preračunljivce. Moč demokracije pa naj bi bila ravno v naravni izravnavi. Slabe politike na neki točki zamenjajo boljši.
A v drugih političnih oblikah je to težji in bolj dolgotrajen proces. Za padec aristokracije v Evropi je bila potrebna francoska revolucija, za padec nacizma in fašizma izguba vojne ter komunizma gospodarski kolaps epskih razsežnosti. Na tej točki verjetno ne preseneča, zakaj smo na trgu priča tektonskim premikom v Turčiji. Njihova valuta je že dolgo časa pod velikim pritiskom, ki so se v zadnjem času samo še povečali. »Sultanizacija« Erdoganove Turčije se dogaja vsaj od leta 2012, a dokler svojega delovanja ni preselil v ekonomsko in finančno sfero, politična radikalizacija trga ni skrbela. Ko si je pa podredil centralno banko, je bilo veselja konec. Suverena centralna banka je namreč dobro zagotovilo za stabilnost finančnega sistema.
Kaj pa je navadno kanarček v rudniku, ki nakazuje na napake? Beg kapitala iz države. Zanimivo in tedaj dokaj čudno je bilo opazovati turške investitorje, ki so po letu 2012 s svojim finančnim premoženjem iskali priložnosti zunaj svojih meja, ko je na drugi strani globalni finančni sistem iskal priložnosti v Turčiji. A v luči dogodkov v zadnjem času so imeli še kako prav - saj je samo turška lira izgubila okoli dve tretjini vrednosti.
Da je denar plaha ptica, je že dolgo znano. Da je akumulacija kapitala dolgoročen in izjemno kompleksen proces, je v panogi finančnih skladov dobro poznamo. Za ponovno izgradnjo zaupanja po največji finančni krizi je potrebno veliko energije. A če niso borzna tveganja za varčevalca dovolj, lahko na kakšni točki z navidezno mamljivim ukrepom spremembe davkov brez kakšne širše analize, država tveganja še dodatno poveča. S tem pa sili družbo v nesmiselne a racionalne odločitve.
