Tiha zvezda Jadrana: Šibenik postaja simbol novega turizma

Med stenami, kjer navadno prevladuje vonj vina, so tisti dan zadišale sipa, domači njoki in mladi petelin s polento. Klapska pesem je visela v zraku, fige in fritule so sladkale zaključek.

Med obiskovalci so bili slovenski novinarji, turistični agenti in predstavniki stroke, ki so okušali najboljše iz dalmatinske kulinarike, vse pod taktirko priznanega kuharja Dina Bebića. Ob tem dogodku je Ljubljana za nekaj ur dihala z Jadranom.

Medtem ko so obiskovalci uživali v utripu Dalmacije v Ljubljani, smo se pogovarjali z Brunom Bonifačićem. Mesto direktorja Hrvaške turistične skupnosti v Sloveniji je prevzel v časih, ko se turizem na Hrvaškem prestrukturira – od množičnosti h kakovosti. Njegov pogled na slovensko-hrvaške odnose v turizmu je trezen, skoraj diplomatski, a z jasno noto: »Ne gre več za kvantiteto. Gre za vsebino.«

Manj, a bolje

»Hrvaška se zavestno umika od množičnega turizma. Osredotočamo se na višjo kakovost, boljšo izkušnjo in razpršitev sezone,« pojasni Bonifačić. »Cenovna struktura mora slediti trgu, a ne sme izgubiti stika z realnostjo. Hrvaška ni več najcenejša, a tudi ni najdražja. Pomembno je, da gost dobi kakovost za svoj denar.«

Slovenci so po njegovih besedah več kot le statistika. »Od začetka pandemije vsako leto dosežemo rekordne rezultate s slovenskega trga,« pravi. »Lani smo imeli 3,15 milijona slovenskih prenočitev v kampih.«

Segment kampinga se je izboljšal. Mobilne hišice so v sezoni dražje od najema plovila, pa jih Slovenci vseeno rezervirajo. Iščejo kakovost, mir, naravo. In vedo, kaj plačajo.

Letos bo zmagovalec »last minute«

Medtem ko so lani gostje množično rezervirali vnaprej, bo letos drugače. »Early booking je bil dober, a dinamika v hotelih se upočasnjuje. Slovenci so znani po tem, da radi čakajo na zadnji trenutek – letos bo last minute znova zelo v modi.«

Po njegovih besedah pa ni težava v interesu, ampak v preudarnosti. Slovenski gost je izkušen, razmišlja dolgoročno in zna ločiti med dobrim marketingom in resnično vrednostjo.

Skupna zgodba za svet

Hrvaška in Slovenija se čedalje pogosteje predstavljata skupaj – na sejmih v ZDA, na Japonskem, v Vietnamu in drugod. »Butična, trajnostna, zelena regija,« pravi Bonifačić. »To ni le gospodarsko sodelovanje, ampak kulturna sorodnost.«

Prestižne agencije združujejo programe: dve tretjini slovenskih aranžmajev zajema tudi Hrvaško. Slovenski gost ima okus in radovednost in željo po doživetjih.

In kje najde tišino?

V Šibeniku.

»Ta destinacija se je po vojni razvijala počasneje, a je pod županom Burićem doživela preobrazbo. Obnovili so trdnjave, muzeje, zgodovinsko jedro. Danes je to eno najcelovitejših mest za kulturni, aktivni in butični turizem,« pravi Bonifačić.

In res: Šibenik ni le tiha zvezda Dalmacije. Je nekaj več.

Mesto iz kamna in tišine

Če Split živi s temperamentom igralca in Zadar z umirjenostjo učitelja, potem Šibenik deluje kot samotarski arhitekt – nekdo, ki vas ne bo pričakal z odprtimi rokami, a vas bo kljub temu povsem osvojil.

To mesto stoji na trdni skali. Dobesedno in simbolno. Zgrajeno iz svetlega kamna, izklesano iz burje in stoletij. Eden redkih na Jadranu, ki se ni prodal. In v tem je njegov čar.

Starejši od Dubrovnika. Da, res

Ko govorimo o Dalmaciji, večina najprej pomisli na Dubrovnik – elegantno, bleščeče mesto, ki je v zadnjih letih podleglo lastni legendi. A Šibenik ima listino. Pečat. Zapis. Prvič je omenjen leta 1066 v listini hrvaškega kralja Petra Krešimirja IV. Dubrovnik je iz 12. stoletja. Tradicija ni dokument. Šibenik je najstarejše mesto na hrvaški obali in zgradili so ga Hrvati.

Le štiri ure vožnje iz Ljubljane vas pripelje v to povsem hrvaško mesto.

Zgodovina, ki ni razglednica

To mesto se ne prodaja z bleščicami, ampak je zanj dovolj samo prisotnost. Njegova zgodovina se ne smehlja s plakatov, ampak leži – nekoliko prezirljivo – obzidana v katedrali sv. Jakova, Unescovem spomeniku, postavljenem izključno iz kamna. Brez malte. Brez kompromisov.

Mesto, ki živi kulturo – ne le organizira dogodke

To je rojstno mesto Arsena Dedića, glasbenega poeta. Tu je odrasel Dražen Petrović, košarkarski Mozart. In tukaj glasbeni festival ni dogodek – temveč letni čas. Šibenik ne išče pozornosti, ampak jo pritegne. Šibenik je dom Miša Kovača, Vice Vukov, a svetovno znamenit je tudi Šibeniški otroški festival, ki bo letos praznoval 65 let obstoja.

Marenda – obrok z značajem

Potem je tu še marenda. Ne gre za dopoldanski kapučino ali hipsterski brunch. Marenda je konkretna, z nožem in kruhom postrežena dalmatinska resničnost – obrok delavca, ne turista. Ribe, zelenjava, spiza. In v njej okus stoletij.

Tišina z razgledom

Od tod je le kratka pot do Narodnega parka Krka ali pa do raztresenih otokov Kornatov. A prava bližina, ki jo Šibenik ponuja, ni geografska – je duhovna. V svetu, kjer destinacije kričijo za pozornost, Šibenik molči. In zato je tako zgovoren.

Skoraj vse – razen množice

Morda je to tudi vzrok, da Šibenik ni (še) padel pod težo lastnega uspeha. Ne da ni obiskovalcev – a prihajajo drugačni ljudje. Tisti, ki prepoznajo, da je nekaj posebnega v načinu, kako se mesto ne trudi biti nekaj, kar ni. V načinu, kako kamen diha. In kako zveni tišina.

A žal tako kot za večino hrvaških turističnih destinacij, in navsezadnje slovenskih, tudi za Šibenik velja, da so šle nekatere cene, sploh v razmahu turistične sezone, predaleč. A kot je dejal Bruno Bonifačić, »trg bo naredil svoje in morali bomo sprejeti, da niti Hrvaška niti Slovenija ni za vsakogar, ampak za tiste, ki vedo, kaj iščejo«. Torej, če smo malce poetični, obe državi ponujata tisto, kar ne kriči in se ne ponuja z instant bliščem, ampak tako kot Šibenik šepetata tako nežno, da to slišiš in občutiš.