Neprezrto: ogrevanje kot luknja v energetskem prehodu

V nasprotju z razvitejšimi evropskimi državami je Slovenija povsem prezrla prednosti daljinskega ogrevanja. V številnih evropskih državah namreč daljinsko ogrevanje predstavlja hrbtenico ogrevalne infrastrukture.

Namesto individualnih ogrevalnih sistemov v vsakem objektu daljinsko ogrevanje centralizirano proizvaja toploto in jo distribuira prek mreže izoliranih cevi (cevovodov ali vročevodov) do končnih uporabnikov – gospodinjstev, podjetij in industrije. Tak sistem ni le udoben, ampak ima tudi ključno vlogo pri razogljičenju in energetski neodvisnosti Evrope. Še posebno če je njegov vir toplote odpadna toplota, ki nastaja v industriji. Meritve kažejo, da je takšen način ogrevanja precej učinkovitejši od lokalnega, kjer se za lokalno ogrevanje in kurivo objekta uporabljajo, na primer, drva ali kurilno olje.

Stanje daljinskega ogrevanja v Evropi

Evropa je vodilna na področju daljinskega ogrevanja, pri čemer prednjačijo skandinavske in celo vzhodnoevropske države. Države, kot so Danska, Švedska in Finska, imajo zelo visoko stopnjo penetracije daljinskega ogrevanja, ki presega 50 odstotkov celotnega ogrevanja. V teh državah so sistemi daljinskega prenosa toplote močno povezani z izkoriščanjem odpadne toplote iz industrije in sežigalnic odpadkov ter obnovljivimi viri energije. Na Danskem je na omrežje daljinskega ogrevanja priključenih 70 odstotkov hiš, v Sloveniji le desetina.

Tudi v srednji in vzhodni Evropi je daljinsko ogrevanje pogosto prisotno, predvsem kot dediščina preteklega stoletja, kjer so se v številnih državah zanašali zlasti na premog in zemeljski plin. Te države so zdaj v intenzivnem procesu posodabljanja in prehoda na bolj zelene vire, a centralizirano ogrevanje ohranjajo, večinoma zaradi učinkovitosti.

Slovenska realnost in zmota

V preteklosti se je Slovenija precej zanašala na individualne sisteme ogrevanja (kurilno olje, les, plin). Daljinsko ogrevanje se je razvijalo v večjih mestih, v manjših krajih, ki so zelo razpršeni, pa ni dovolj velike koncentracije porabnikov za ekonomično uvedbo sistema.

Sedanji sistemi daljinskega ogrevanja pri nas večinoma delujejo na fosilne vire, infrastruktura je pogosto zastarela in neučinkovita. V Sloveniji, v nasprotju z nordijskimi državami, pogrešamo jasno državno strategijo za podporo daljinskemu ogrevanju kot pomembnemu stebru razogljičenja mest in podeželja. Premalo je regulativnih spodbud ali obveznosti za priključitev stavb na omrežja ogrevanja. Pri tem nam je lahko za zgled Avstrija, ki je imela podobno majhen delež daljinskega ogrevanja kot Slovenija, a ga je z načrtno gradnjo v vsega nekaj letih dvignila na 30 odstotkov.

Toda tudi pri nas ni vse slabo. Izpostaviti bi bilo treba predvsem primere dobrih praks, ki potrebujejo več zgledov in posnemovalcev. »Ljubljana, Maribor, Velenje, Kranj in delno Celje že imajo sisteme daljinskega ogrevanja. Ljubljana ima največji sistem v Sloveniji (Toplarna Ljubljana), ki deluje na biomaso in z odpadki ter dosega več kot 70.000 gospodinjstev. Primer dobre prakse je tudi integracija velike toplotne črpalke, ki toploto reke Drave prenaša v sistem daljinskega ogrevanja, za katero je poskrbela Energetika Maribor,« je povedala Saška Rihtaršič, podpredsednica področja daljinskega ogrevanja v korporaciji Danfoss in generalna direktorica družbe Danfoss Trata. Pojasnila je, kaj najbolj zavira gradnjo tovrstnih sistemov ogrevanja: »Začetne naložbe postavitve sistema daljinskega ogrevanja so visoke, tudi obdobje vračila je dolgotrajno – deset, 15 ali celo več let. Rešitev vidim v javno-zasebnih partnerstvih ali projektih, ki bi pritegnili vlagatelje.«

Draga naložba, vendar dolgoročni prihranki

Sistem daljinskega ogrevanja je kapitalsko intenzivna infrastruktura, za katero velja, da brez ustreznega in optimalnega načrtovanja njegove vloge in namena ter sodelovanja vseh deležnikov namen pri energetskem prehodu ne bo izpolnjen. Daljinsko ogrevanje je najcenejše, kadar ima razpoložljive poceni ali brezplačne vire toplote, ki so poleg tega še diverzificirani. Primer je odvečna toplota iz industrije, vključno z odvečno toploto iz velikih trgovin, podatkovnih centrov, kanalizacijskih vod, vse pogosteje se za te namene izkorišča tudi toplota jezer in rek. Pri tem je pomembno poudariti tudi pomen prehoda na nizkotemperaturno oskrbo (sistemi s temperaturami, nižjimi od 60 °C) in pametno krmiljenje sistemov z optimizacijo povpraševanja.

»Poleg cene bosta v prihodnosti zelo pomembno vlogo imeli tudi varnost in razpoložljivost ogrevanja. Sistemi daljinskega ogrevanja ponujajo tudi energetsko varnost, saj omogočajo fleksibilnost preskrbe z uporabo različnih, predvsem lokalnih virov toplote. Pri tem je ključni vidik shranjevanje toplote, vključno s shranjevanjem zunaj sezone, ki lahko izkoristi presežne obnovljive vire energije ali toploto, ki bi se sicer izgubila,« je pojasnila sogovornica.

Stava na odpadno toploto

Daljinsko ogrevanje – kadar je pravilno dimenzionirano – prednjači tako z vidika nižjega ogljičnega odtisa kot tudi stroškovno. V kontekstu trajnosti in podnebnih sprememb je pomembno tudi to, kako se toplota generira. Vse pogosteje se uporabljata odpadna toplota iz industrije ali toplota, ki jo generirajo na primer računalniški podatkovni centri ali veliki trgovski centri. Ti imajo veliko hladilnikov in zamrzovalnikov ter s tem vir odvečne toplote.

»Veliki trgovski centri, podatkovni centri, hladilnice, čistilne naprave, poslovne zgradbe in drugi, vsi proizvajajo presežke toplote, ki jo zdaj pogosto izpuščamo v zrak. Lahko pa bi jo zajeli in ponovno uporabili. Za to že obstajajo rešitve. Danfoss je na Danskem vzpostavil pilotni projekt supermarketa, pri katerem smo pokazali, da je mogoče odvečno toploto iz hladilnikov uporabljati za ogrevanje supermarketa, preostalo odvečno toploto pa oddajati v omrežje. Verjamem, da bi takšen projekt – naša tovarna ima blizu velik trgovski center – lahko pripravili tudi v sodelovanju z Energetiko Ljubljana,« je s svežo idejo postregla Rihtaršičeva.

Brez razogljičenja ogrevanja stavb bomo v Sloveniji težko dosegli ambiciozne cilje o zmanjšanju ogljičnih izpustov, saj ogrevanje in vse bolj tudi hlajenje stavb prispevata več kot 30 odstotkov vseh izpustov. Zato bi bilo treba razmišljati in delovati velikopotezno – z uporabo odvečne toplote, ki je na voljo lokalno, lahko učinkovito okrepimo svojo neodvisnost od globalnih, predvsem geopolitičnih dejavnikov ter tako povečamo konkurenčnost domačega gospodarstva in blagostanje prebivalcev.