Upniki se odločajo o prvem koraku do novega Agrokorja
Stavnice kažejo, da bodo upniki najbrž potrdili upniški dogovor, ki bo spremenil lastniško strukturo in postavil novi Agrokor
Odpri galerijo
V Mercatorju lastniških prebukacij ne komentirajo, glede poslovanja in razvoja podjetja pa so optimistični. FOTO Jure Eržen/Delo
Ljubljana – Za Agrokor je danes poseben dan. Težko predstavljiva množica upnikov – okroglo 5500 jih je – bo odločala o njegovi nadaljnji usodi, predvsem o tem, v kolikšni meri bodo poplačani njegovi upniki in v kakšni obliki in lastniški strukturi bo trgovec posloval v prihodnosti. Ta korak na Mercator, ki je najvrednejši del sistema, ne bo imel neposrednega vpliva.
Po splošnem prepričanju bo poravnava izglasovana. Najprej zato, ker so bila pogajanja in dogovarjanje najpomembnejših deležnikov, pa tudi politikov vpletenih držav trda, dolgotrajna in temeljita, pa tudi zato, ker edina alternativa – nepodpis takoimenovane nagodbe – pomeni kruti konec za največjega zaposlovalca (in dolžnika) na Balkanu. Kar ni nikomur v interesu.
Mnenje o tem, kaj pomeni najverjetnejša poravnava in iz nje izhajajoče prihodnje spremembe za Agrokorjevo slovensko hčer, Mercator, in kakšni so možni scenariji, smo iskali pri vseh vpletenih straneh, v slovenski družbi, pri njenih upnikih, delu slovenske politike, ki vehementno vtika nos v izrecno korporativne zadeve, a se skoraj nihče od vprašanih noče javno izpostavljati s komentarjem. V neformalnem klepetu pa jim praviloma izleti (ali zavestno natresejo) marsikaj, kar pomaga sestaviti zgodbo.
Nekaj dejstev: Poravnava oziroma upniški dogovor o sanaciji Agrokorja, ki ga je začasni upniški odbor potrdil soglasno, je zdaj v presoji upnikov, ki imajo skupaj več kot polovico terjatev do Agrokorja. Če bo izglasovan, ga mora najkasneje do 10. julija potrditi še trgovsko sodišče v Zagrebu. Dogovor med drugim predvideva ustanovitev novega Agrokorja, na katerega bi prenesli Agrokorjevo premoženje, očiščeno večine dolgov, stari Agrokor, ki ostaja v lasti Ivice Todorića, pa bi šel v stečaj. Premoženje Agrokorja je ocenjeno na blizu tri milijarde evrov.
Znana je tudi lastniška struktura novega Agrokorja: Največji lasnici bi bili ruski banki Sberbank in VTB (skupaj naj bi imeli blizu 47-odstotni delež, od tega Sberbank 38 odstotkov), lastniki okoli četrtine naj bi postali imeniki obveznic, banke bi imele 12 odstotkov, dobavitelji, ki so sodelovali v financiranju Agrokorja, 4 odstotke, preostali dobavitelji prav tako 4, ostanek pa drugi upniki. Slovenski dobavitelji so s poplačilom zadovoljni. Sedež novega Agrokorja bo na Nizozemskem.
Na novi Agrokor naj bi kot eno od delujočih podjetij prenesli tudi njegovo slovensko hčer, Mercator (vrednotijo ga na nekaj manj kot 900 milijonov evrov). Pri lastniški konsolidaciji naj bi sodelovala tudi Sberbank, ki je že lani (ker za Mercator lex Agrokor ne velja) svojo terjatev do Todorića deloma zaprla z zaplembo 18 odstotkov delnic Mercatorja. Po dogovoru naj bi ta delež zamenjala za delnice novega Agrokorja. Tako naj bi tudi prek koncentracije ruskega lastništva v matični družbi najvplivnejši lastniki v Mercatorju postali Rusi.
V skladu s starim upniškim sporazumom o finančnem prestrukturiranju Mercatorja (MRA) se morajo banke upnice strinjati s spremembo lastništva. Predlog uprave slovenskega trgovca, da bi za to zadoščalo tričetrtinsko soglasje, ni bil sprejet, zato bo treba za ta korak pridobiti privolitev vseh Mercatorjevih upnic. Če se katera z njim ne bo strinjala, je na vidiku že možna rešitev: njeno terjatev naj bi odkupile ostale. Poznavalci dogajanja pričakujejo, da odločanja o tem ne bo pred jesenjo, saj bo prej treba speljati vrsto pravnih postopkov v zvezi s poravnavo.
Na kratek rok se torej za Mercator ne bo nič spremenilo. Kaj mu prinaša daljnosežnejša prihodnost in novi lastniki, ki bodo v Agrokorju seveda postavili novo vodstveno garnituro, pa je vprašanje z veliko možnimi odgovori. Banke bodo zagotovo najprej temeljito preučile podjetja v sistemu (večina jih dela dobro, ne pa vsa) in se odločila o njihovem prestrukturiranju. Poglavitno vprašanje je, ali bodo zadržala vertikalno strukturo, ali bodo ločeno prestrukturirali posamezne divizije. Izbira med tema opcijama bo odvisna od tega, kaj bi najbolj povečalo vrednost nove družbe. Jasno je namreč, da banke na dolgi rok ne bodo ostale lastnice Agrokorja, ampak ga bodo poskušale čim draže prodati. Kot celoto, vsako divizijo posebej, trgovski del skupaj, Mercator in Konzum ločeno – vse možnosti so in bodo najbrž še nekaj časa odprte.
Kljub relativni gotovosti pa gre teoretično lahko tudi kaj narobe. Če predlagana poravnava ne bi dobila zadostne podpore upnikov (težave bi utregnili povzročiti največji hrvaški upniki, ki so posojali denar Agrokorju, posebej se omenja Adris), bi bila zadeva hitro zaključena – v splošno nepopravljivo škodo. A zdi se, da si hrvaška politika in gospodarstvo tega pač ne morejo privoščiti.
Posamezne hčerinske družbe Agrokorja nimajo alternative, kar zadeva prenos lastništva. Pri Mercatorju je zadeva bolj zapletena, saj morajo spremembo nadzora (klavzula change of control v MRA) soglasno potrditi njegove banke upnice. Če v to ne privolijo, upniški sporazum pade in dolžnik mora nemudoma poravnati vse svoje dolgove (skoraj 900 milijonov evrov). Ker tega ne zmore, sledi stečaj oziroma likvidacija. A to je teorija. Dokler Mercator redno poravnava obveznosti do upnikov in ima poslovni načrt, ki mu bo omogočil nadaljnjo razdolžitev in pozitivno poslovanje, upnicam to zadošča.
Po splošnem prepričanju bo poravnava izglasovana. Najprej zato, ker so bila pogajanja in dogovarjanje najpomembnejših deležnikov, pa tudi politikov vpletenih držav trda, dolgotrajna in temeljita, pa tudi zato, ker edina alternativa – nepodpis takoimenovane nagodbe – pomeni kruti konec za največjega zaposlovalca (in dolžnika) na Balkanu. Kar ni nikomur v interesu.
Mnenje o tem, kaj pomeni najverjetnejša poravnava in iz nje izhajajoče prihodnje spremembe za Agrokorjevo slovensko hčer, Mercator, in kakšni so možni scenariji, smo iskali pri vseh vpletenih straneh, v slovenski družbi, pri njenih upnikih, delu slovenske politike, ki vehementno vtika nos v izrecno korporativne zadeve, a se skoraj nihče od vprašanih noče javno izpostavljati s komentarjem. V neformalnem klepetu pa jim praviloma izleti (ali zavestno natresejo) marsikaj, kar pomaga sestaviti zgodbo.
Novi Agrokor
Nekaj dejstev: Poravnava oziroma upniški dogovor o sanaciji Agrokorja, ki ga je začasni upniški odbor potrdil soglasno, je zdaj v presoji upnikov, ki imajo skupaj več kot polovico terjatev do Agrokorja. Če bo izglasovan, ga mora najkasneje do 10. julija potrditi še trgovsko sodišče v Zagrebu. Dogovor med drugim predvideva ustanovitev novega Agrokorja, na katerega bi prenesli Agrokorjevo premoženje, očiščeno večine dolgov, stari Agrokor, ki ostaja v lasti Ivice Todorića, pa bi šel v stečaj. Premoženje Agrokorja je ocenjeno na blizu tri milijarde evrov.
Znana je tudi lastniška struktura novega Agrokorja: Največji lasnici bi bili ruski banki Sberbank in VTB (skupaj naj bi imeli blizu 47-odstotni delež, od tega Sberbank 38 odstotkov), lastniki okoli četrtine naj bi postali imeniki obveznic, banke bi imele 12 odstotkov, dobavitelji, ki so sodelovali v financiranju Agrokorja, 4 odstotke, preostali dobavitelji prav tako 4, ostanek pa drugi upniki. Slovenski dobavitelji so s poplačilom zadovoljni. Sedež novega Agrokorja bo na Nizozemskem.
Na novi Agrokor naj bi kot eno od delujočih podjetij prenesli tudi njegovo slovensko hčer, Mercator (vrednotijo ga na nekaj manj kot 900 milijonov evrov). Pri lastniški konsolidaciji naj bi sodelovala tudi Sberbank, ki je že lani (ker za Mercator lex Agrokor ne velja) svojo terjatev do Todorića deloma zaprla z zaplembo 18 odstotkov delnic Mercatorja. Po dogovoru naj bi ta delež zamenjala za delnice novega Agrokorja. Tako naj bi tudi prek koncentracije ruskega lastništva v matični družbi najvplivnejši lastniki v Mercatorju postali Rusi.
Spremembe šele na dolgi rok
V skladu s starim upniškim sporazumom o finančnem prestrukturiranju Mercatorja (MRA) se morajo banke upnice strinjati s spremembo lastništva. Predlog uprave slovenskega trgovca, da bi za to zadoščalo tričetrtinsko soglasje, ni bil sprejet, zato bo treba za ta korak pridobiti privolitev vseh Mercatorjevih upnic. Če se katera z njim ne bo strinjala, je na vidiku že možna rešitev: njeno terjatev naj bi odkupile ostale. Poznavalci dogajanja pričakujejo, da odločanja o tem ne bo pred jesenjo, saj bo prej treba speljati vrsto pravnih postopkov v zvezi s poravnavo.
Izidor Krivec, predsednik uprave Celjskih mesnin FOTO Blaz Samec/Delo
»Poravnava pomeni za dobavitelje, posebej tiste, ki smo sodelovali pri roll-up posojilu Agrokorju, solidno poplačilo. Banke bodo na dolgi rok podjetje zagotovo prodale, verjetno trgovino posebej. Po moje mora biti ta neodvisna od proizvodnje, saj se mora obračati h kupcu, nabavljati to, kar kupec išče. V Mercatorju na primer, se po uvedbi izredne uprave že pozna, da je pritisk hrvaških dobaviteljev, ki jih je forsiral Ivica Todorić, manjši. To pomeni boljše izhodišče za slovenske proizvajalce, saj Slovenski potrošnik zlasti pri hrani daje prednost domačim izdelkom,« pravi Izidor Krivec, predsednik uprave Celjskih mesnin, vodja skupine dobaviteljev Agrokorju in član novega posvetovalnega telesa pri gospodarskem ministrstvu.
Na kratek rok se torej za Mercator ne bo nič spremenilo. Kaj mu prinaša daljnosežnejša prihodnost in novi lastniki, ki bodo v Agrokorju seveda postavili novo vodstveno garnituro, pa je vprašanje z veliko možnimi odgovori. Banke bodo zagotovo najprej temeljito preučile podjetja v sistemu (večina jih dela dobro, ne pa vsa) in se odločila o njihovem prestrukturiranju. Poglavitno vprašanje je, ali bodo zadržala vertikalno strukturo, ali bodo ločeno prestrukturirali posamezne divizije. Izbira med tema opcijama bo odvisna od tega, kaj bi najbolj povečalo vrednost nove družbe. Jasno je namreč, da banke na dolgi rok ne bodo ostale lastnice Agrokorja, ampak ga bodo poskušale čim draže prodati. Kot celoto, vsako divizijo posebej, trgovski del skupaj, Mercator in Konzum ločeno – vse možnosti so in bodo najbrž še nekaj časa odprte.
Tveganja
Kljub relativni gotovosti pa gre teoretično lahko tudi kaj narobe. Če predlagana poravnava ne bi dobila zadostne podpore upnikov (težave bi utregnili povzročiti največji hrvaški upniki, ki so posojali denar Agrokorju, posebej se omenja Adris), bi bila zadeva hitro zaključena – v splošno nepopravljivo škodo. A zdi se, da si hrvaška politika in gospodarstvo tega pač ne morejo privoščiti.
Posamezne hčerinske družbe Agrokorja nimajo alternative, kar zadeva prenos lastništva. Pri Mercatorju je zadeva bolj zapletena, saj morajo spremembo nadzora (klavzula change of control v MRA) soglasno potrditi njegove banke upnice. Če v to ne privolijo, upniški sporazum pade in dolžnik mora nemudoma poravnati vse svoje dolgove (skoraj 900 milijonov evrov). Ker tega ne zmore, sledi stečaj oziroma likvidacija. A to je teorija. Dokler Mercator redno poravnava obveznosti do upnikov in ima poslovni načrt, ki mu bo omogočil nadaljnjo razdolžitev in pozitivno poslovanje, upnicam to zadošča.
