Julija Lukovnjak: Knjige kot prostor popolne iskrenosti
V rubriki Mlado pero, ki jo časopisna hiša Delo pripravlja v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature, vsak mesec predstavljamo mlade avtorje in literarne kritike, dajemo prostor za razmislek o literaturi mlajših generacij in spodbujamo njeno prisotnost v slovenski publicistiki. Tokrat je poprijela za pero prozaistka Julija Lukovnjak, recenzijo njenega dela pa je pridala kritičarka Lara Lovrič.
Julija Lukovnjak (2000) se pri delu usmerja predvsem v fantazijsko prozo – lani je pri založbi Sanje izšel njen romaneskni prvenec Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa, v katerem se petnajstletni deček v fantazijski deželi Inkremateri znajde v primežu nenavadnih čarobnih bitij in pošasti. Kritičarka Lara Lovrič je poudarila, da je roman »lahko berljiva knjiga, ki jo zaznamujejo simpatični liki, predvidljivi zapleti in dodelan svet. Je trivialno literarno delo, v katero so uspešno vkomponirani univerzalni človeški strahovi in skrbi ter poudarjeni zdravi odnosi do sebe in drugih«.
Julija Lukovnjak, ki trenutno že snuje nadaljevanje svojega prvenca, napisati si želi serijo petih fantazijskih knjig, je študentka filozofije ter primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ob študiju službuje v knjigarni Hiša sanjajočih knjig in v SNG Opera in balet Ljubljana, pohvali se lahko tudi s pisanjem scenarijev za radijske oddaje na Murskem valu in novinarskih prispevkov za spletni časopis Slovenec.
Pravi, da pisanje fantazijske proze najbolje ustreza njenemu karakterju, saj ima rada »dolgotrajne in zahtevne projekte, rada gradim stvari, ki so večje od mene. Pršenje svoje miselne materije v posamezna manj obsežna literarna dela mi ne prinese takšnega zadovoljstva kot povezovanje impresij v eno samo veliko celoto, v svet, ki raste z mano.«
S svojimi deli bi »rada ustvarila koherenten fantazijski svet, ki bo deloval pristno, želim si tudi, da bi bili moji liki dovolj resnični, da bi bralec do njih začutil iskreno emocijo ter jih dojemal kot dejanske osebe. Na drugi strani si želim v svoje pisanje dati kar največ sebe in preprečiti, da bi na moje poteze – predvsem vsebinske, nekoliko manj sem občutljiva na slog – vplivala pričakovanja drugih. Na svoja dela gledam kot na neke vrste materializacijo svoje duševnosti, kot na sliko, na kateri nočem tujih primesi. So edini prostor za popolno iskrenost – oziroma kjer je popolna iskrenost edina obstoječa možnost.«
Avtorica med svoje pisateljske vzore poleg piscev fantazijske proze, kot so J. R. R. Tolkien, Frank Herbert, George R. R. Martin, Susanna Clarke in Suzanne Collins, uvršča tudi avtorje, kot so Fjodor Mihajlovič Dostojevski, William Shakespeare, F. Scott Fitzgerald, Joseph Heller, Toni Morrison, Donna Tartt, Jack London, Ivan Cankar in številni drugi. »Najbrž je skupna lastnost del naštetih avtorjev, ki name tako močno vpliva, prav moment deziluzije in pisanje o dnu človeškega obstoja brez olepšavanja – pa tudi občudovanja vredno besedotvorje,« je dodala Julija Lukovnjak.
Prolog romana Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa (odlomek)
Če bi Smrt lahko ubila nekoga, ki je že mrtev, bi v tem trenutku to brez dvoma storila.
Nimfe rojstva obletavajo čarovnikovo telo in prepoznajo, da v njem ni duše. Torej je lahko le mrtev ali globoko nezavesten. Obkrožijo ga v upanju, da je v njem še kaj življenja, in ga zvlečejo k najbližjemu svetišču. Tam znova skušajo vanj vliti dušo po vseh postopkih, pravilih in naravnih zakonih, kot to naredijo ob stvaritvi vsakega bitja magije.
A negibno telo, namesto da bi duha vpilo vase, podarjeno dušo nepopustljivo zavrača.
Nimfa, ki med vsemi velja za najodločnejšo, v roke prime majhnega duha v obliki bele ptice in ga ponese povsem blizu prsta na čarovnikovi levi roki. A na njeno ogorčenje se nevezana žvrgoleča duša skrči v žalostno črno gmoto in kot gnil sadež mrtvo pade na hladna gozdna tla. Nimfe, od prve do zadnje, krikoma odskočijo.
Deček brez duše morda sploh ni nezavesten, jim postaja jasno. Morda ni niti mrtev.
Deček je človek.
***
Poglavje Tista velika svetla stvar in senca
za njo (odlomek)
Nikoli nisem razumel pomembnosti pogrebov, dokler me niso začeli preganjati glasovi mrtvih oseb.
Smešno in zanimivo je, kako težko živa bitja dojamemo, da nekoga, ki je še pred kratkim hodil med nami, zdaj ni več tu niti z enim fizičnim, oprijemljivim drobcem. Četudi vemo, da ga ni, ga nekako moramo napraviti oprijemljivega. Potem ko trupla po vodi pošljejo na večna potovanja, je na severu običaj, da mrtvec dobi svojo skalo oziroma da neka skala prejme njegovo ime. Živeči, ki so prepričani, da se s poklanjanjem skali nekako klanjajo tudi preminulemu duhu ljubljene osebe, najdejo duševni mir. Vilini, na primer, namesto skal uporabljajo drevesa in verjamejo, da se umrli duhovi zatečejo med njihove korenine, zato častijo drevesa. Očitno je v naravi živih, da moramo umrle povezati z nečim oprijemljivim. In če tega ne storimo načrtno, torej, če se nekaterih umrlih nočemo spominjati, se ti nekako, zahrbtno, kljub temu naselijo v rečeh v naši bližini. Ponavadi v naši neposredni, neizbežni bližini. In iz teh zakletih predmetov nas potem gledajo.
Gledajo nas in vedo, da bomo nekega dne tudi mi zagledali njih. In da bomo takrat vedeli, da nas vidijo. Da nas bodo za vedno videli. Tako predmeti dobijo oči. In dlje ko si tega nočeš priznati, vse več oči strmi vate. Kamor koli greš, povsod so. Zmeraj te opazujejo. Nag si. Grdo te gledajo in pogledom ne moreš ubežati, nikoli.
