Grozljiva vzporedna resničnost
Afroameriška izkušnja, prikazana skozi žanr znanstvenofantastične grozljivke.
Odpri galerijo
V Lovecraftovi državi lahko gledalec začuti grozo, ki jo doživijo temnopolti vsakič, ko za sabo zaslišijo policijsko sireno, ki lahko pomeni smrtno obsodbo. FOTO: arhiv HBO
Živeti v nenehnem strahu. S konstantnim občutkom, da je nekaj narobe, da delaš nekaj narobe, da se bo zgodilo nekaj strašnega. Napačen pogled, kretnja, že samo hoja po ulici te lahko stane življenja. Pošasti prežijo vsepovsod, komaj čakajo, da bodo pritisnile na sprožilec, te stisnile za vrat, ti nataknile zanko. Čudni sadovi visijo z južnih dreves … z izbuljenimi očmi in skrivenčenimi usti, je pela Billie Holiday.
To ni vsebina kakšne grozljivke. To je vsakdan temnopoltih v Ameriki. Strah, groza, nenehen suspenz, sistemsko nasilje nad temnopoltimi v ZDA, ki jo najbolj nazorno lahko ponazori le žanr grozljivke. Horror noire ali črna grozljivka je podžanr, ki so ga usvojili afroameriški filmarji, da bi skozi metaforiko približali gledalcem svojo izkušnjo. V času ponovnih družbenih nemirov, protestov, izbruhov nasilja, in »ko je Amerika pred najpomembnejšimi volitvami v svoji zgodovini«, skozi filme in tv-serije (kot je že prej ves čas skozi glasbo in literaturo) zdaj poteka pomembna katarza, obračun z dediščino suženjstva, ki še vedno straši.
Del groze je že to, da je hollywoodski (u)stroj šele pred kratkim pripustil temnopolte filmarje k svojim zastraženim slonokoščenim stolpom in jim dal priložnost, da »se izkažejo«. Režiserji in režiserke, kot so Ava DuVernay (Selma, 13th), Jordan Peele (Zbeži!, Mi), Ryan Coogler (Črni panter), Barry Jenkins (Šepet nežne ulice), Regina King (Noč v Miamiju) in Boots Riley (Oprostite, ker vas motim), so priložnost s pridom izkoristili, da so vase zaverovani ameriški družbi predstavili paralelno resničnost.
Televizijske serije, kot so Hollywood, Kako se izmazati z umorom (How to get Away With Murder) in Varuhi (Watchmen), vsaka s svojimi sredstvi, prve revizionistično, druge v imenu prava, tretje skozi znanstveno fantastiko, obračunavajo s seksizmi, rasizmi in zgodovinskimi krivicami, a Lovecraftova država (Lovecraft Country), ki jo je avtorica Misha Green zasnovala po istoimenskem romanu Matta Ruffa iz leta 2016 in je nastala v produkciji HBO, popelje zadevo na novo raven.
V desetih delih prve sezone ustvarjalci streljajo z vsemi topovi. Črni angel maščevanja razpre krila in zahteva obračun s starimi paradigmami. To pa tv-serija počne vsebinsko tako prefinjeno, premeteno, inteligentno, elegantno in subverzivno, da je pravi izziv in nagrada za gledalca. Pri tem vešče in domišljeno uporabi filmski jezik in zakonitosti žanra. Izstopa tudi z zvočno ter glasbeno podlago, s katero ustvarja večni suspenz in sumničenje, z raznolikim repertoarjem, ki sega od Whitey on the Moon Gila Scotta-Herona, duhovnih pesmi, kot je Sinnerman, gospelovskih in raperskih hitov do Cruel Summer Bananarame, pa ponuja mnogoplastnost interpretacij v že tako večdimenzionalno zastavljenih zgodbah.
Subverzivno je že izhodišče, saj vzame prvine kultnega pisatelja »čudnih zgodb« in enega od pionirjev žanra grozljivk H. P. Lovecrafta (ki ga je, mimogrede, za svoj največji navdih označil tudi Stephen King), ki je bil znan tudi po ekscesnem rasizmu. Televizijska serija tako rekoč ugrabi njegovo »državo«, da bi razkrila resnične pošasti v njej in vzpostavila nov sistem.
Vsebino je zaradi prepletajočih se zgodb in skakanja v času težko povzeti. A v tem primeru to ni mišljeno slabšalno. V petdesetih letih prejšnjega stoletja se Atticus (Jonathan Majors) iz Čikaga poda za izginulim očetom Montrosom (Michael Kenneth Williams). Na poti se mu pridružita simpatija iz otroških dni Leti (Jurnee Smollett) in stric George (Courtney B. Vance), ki sproti piše zeleno knjigo – vodič o varnih poteh po ZDA za temnopolte. Na poti jih prestrežejo pošasti (take sluzaste, z več očmi in mnogozobe, pa tudi v podobi južnjaških policistov), so pa tudi tarča bele čarovnice Christine (Abbey Lee), ki si želi prodreti v skrivnostno ložo belopoltih moških, ki z magijo vlada svetu.
Paralelni svetovi, čarovnice, zombiji iz časa strica Toma, hiše, v katerih strašijo duhovi pobitih prednikov, kraja teles in izgubljena knjiga imen, ki bi dopolnila urok, s katerim bi lahko vzpostavili popolno ravnotežje. Da bi spremenili prihodnost, je treba v preteklost. Za to pa je potreben časovni stroj.
Na svoji poti junaki obračunajo z različnimi predsodki, pričakovanji, družbenimi normami, tabuji, dogmami, vražami, politikami, sistemi … Ustvarjalci tv-serije postavljajo junake v odnose in situacije, prek katerih analizirajo ambivalence in antagonizme med belopoltimi in temnopoltimi, ženskami in moškimi, brati in sestrami, očeti in sinovi, prevprašujejo dialektiko med spoloma, identitetno politiko, istospolno usmerjenost, medgeneracijsko odgovornost. Žanr grozljivke jim omogoča, da se vse frustracije, vezane na raso, spol in status, ki se sicer kažejo v želji postati drugi, manifestirajo nadvse slikovito, meseno in krvavo. Te metamorfoze omogočajo spoznanje pravega jaza, ne pa tistega, ki ga je izoblikoval pogled drugega.
Vse to Lovecraftova država zaplete v čudovit kaotičen kozmos, bogat z metaforami in zgodovinsko-kulturnimi referencami.
Priklicani resnični zgodovinski dogodki in dejstva so, vtkani v grozljivo fikcijo, še bolj strašni in neposredni. Referenc je na pretek. Od pokola v Tulsi leta 1921 (kjer so pred kratkim odkrili množično grobišče), kamor se s časovnim strojem vrnejo junaki, preden knjiga imen zgori v hiši Atticusove babice, v nemirih, v katerih je belska drhal požgala in pobila celotno črnsko sosesko, ki je takrat veljala za črni Wall Street, do surovega linčanja štirinajstletnega Emmetta Tilla v Mississippiju leta 1955, ki so ga belci pretepli, pohabili, ustrelili, mu z bodečo žico zavezali utež okoli vratu in ga vrgli v reko – ker naj bi zažvižgal za poročeno belko.
Njegova mama je na pogrebu vztrajala pri odprti krsti, da bi vsi videli njegovo izmaličeno truplo. Hotela je, da linčanje dobi obraz, da smrt njenega sina ne bi bila zaman. Tillov umor je v ZDA odprl javne razprave in mobiliziral temnopolte v boju za človekove pravice, podobno kot 65 let pozneje umor Georgea Floyda, ki se je 8 minut in 46 sekund odvijal vsem na očeh.
Televizijska serija si zada ambiciozno nalogo popraviti kompleksne psihološke travme, ki jih je pustilo suženjstvo v ZDA in jih še povzroča aktivni rasizem kot njegova posledica. Dolgotrajno izkoriščanje, zaničevanje, onemogočanje in razčlovečenje imajo dolgotrajne posledice. Psihološke rane rasizma, o katerih je veliko pisal francoski psihiater in filozof Frantz Fanon, ki se je sicer bolj osredotočil na posledice kolonializma, so veliko globlje, kot se zdi, in presegajo individualno izkušnjo. Travme se dedujejo, prenašajo iz generacije v generacijo in so kolektivne. Proces osvobajanja in osamosvajanja je dolg, boleč ... in velikokrat nasilen, bi dodal Fanon.
Za vzpostavitev resničnega jaza, identitete je nujen obračun z vlogo žrtve, ki se hrani z lastno substanco. Poudarjanje vloge žrtve, tudi v tej seriji, hkrati pomeni njeno preseganje, saj gre za soočanje s travmami in terapevtsko kopanje po boleči preteklosti, da bi vzpostavili psihološko stabilnost. »Kje hočeš biti? Kdo hočeš biti? Poimenuj se!« v afrofuturističnem insertu kozmična bit, utelešena v vesoljki z ogromno afro pričesko, veli teti Hyppoliti. »Črnci so mit. V družbi ne obstajajo. Če bi obstajali, se jim ne bi bilo treba boriti za enakopravnost in bi imeli svoj status med narodi sveta,« v enem od številnih psiholoških vrtincev zaključi tv-serija.
Afrofuturizem kot ideja in drugačna vrsta objektivnega pogleda na človeštvo in zgodovino je v tem boju nujen za uravnoteženje narative in vzpostavitev nove, enakopravne družbe v eni od možnih prihodnosti.
Prav za to, namreč za uravnoteženje narative, si prizadevajo temnopolti umetniki, katerih kreativna moč je, takoj ko so jih pustili do besede, izbruhnila. Končno lahko razkrijejo svoj vzporedni svet, svojo resnico, svoj briljantni um, svojo bolečino, čustva, bes, svoje zgodbe in svoje junake na svoj način. In svetu belopoltih pokažejo, koliko pestrosti, koliko barv je spregledal, ko je gledal samo črno in belo.
To ni vsebina kakšne grozljivke. To je vsakdan temnopoltih v Ameriki. Strah, groza, nenehen suspenz, sistemsko nasilje nad temnopoltimi v ZDA, ki jo najbolj nazorno lahko ponazori le žanr grozljivke. Horror noire ali črna grozljivka je podžanr, ki so ga usvojili afroameriški filmarji, da bi skozi metaforiko približali gledalcem svojo izkušnjo. V času ponovnih družbenih nemirov, protestov, izbruhov nasilja, in »ko je Amerika pred najpomembnejšimi volitvami v svoji zgodovini«, skozi filme in tv-serije (kot je že prej ves čas skozi glasbo in literaturo) zdaj poteka pomembna katarza, obračun z dediščino suženjstva, ki še vedno straši.
Del groze je že to, da je hollywoodski (u)stroj šele pred kratkim pripustil temnopolte filmarje k svojim zastraženim slonokoščenim stolpom in jim dal priložnost, da »se izkažejo«. Režiserji in režiserke, kot so Ava DuVernay (Selma, 13th), Jordan Peele (Zbeži!, Mi), Ryan Coogler (Črni panter), Barry Jenkins (Šepet nežne ulice), Regina King (Noč v Miamiju) in Boots Riley (Oprostite, ker vas motim), so priložnost s pridom izkoristili, da so vase zaverovani ameriški družbi predstavili paralelno resničnost.
Televizijske serije, kot so Hollywood, Kako se izmazati z umorom (How to get Away With Murder) in Varuhi (Watchmen), vsaka s svojimi sredstvi, prve revizionistično, druge v imenu prava, tretje skozi znanstveno fantastiko, obračunavajo s seksizmi, rasizmi in zgodovinskimi krivicami, a Lovecraftova država (Lovecraft Country), ki jo je avtorica Misha Green zasnovala po istoimenskem romanu Matta Ruffa iz leta 2016 in je nastala v produkciji HBO, popelje zadevo na novo raven.
Preberite še:
Noč, daljša od zgodovine
Če bi besedo dobili utišani ...
Ko se žrtev postavi na lastne noge
Dokumentirano: Frantz Fanon, Black Skin, White Masks (1995)
Noč, daljša od zgodovine
Če bi besedo dobili utišani ...
Ko se žrtev postavi na lastne noge
Dokumentirano: Frantz Fanon, Black Skin, White Masks (1995)
V desetih delih prve sezone ustvarjalci streljajo z vsemi topovi. Črni angel maščevanja razpre krila in zahteva obračun s starimi paradigmami. To pa tv-serija počne vsebinsko tako prefinjeno, premeteno, inteligentno, elegantno in subverzivno, da je pravi izziv in nagrada za gledalca. Pri tem vešče in domišljeno uporabi filmski jezik in zakonitosti žanra. Izstopa tudi z zvočno ter glasbeno podlago, s katero ustvarja večni suspenz in sumničenje, z raznolikim repertoarjem, ki sega od Whitey on the Moon Gila Scotta-Herona, duhovnih pesmi, kot je Sinnerman, gospelovskih in raperskih hitov do Cruel Summer Bananarame, pa ponuja mnogoplastnost interpretacij v že tako večdimenzionalno zastavljenih zgodbah.
Subverzivno je že izhodišče, saj vzame prvine kultnega pisatelja »čudnih zgodb« in enega od pionirjev žanra grozljivk H. P. Lovecrafta (ki ga je, mimogrede, za svoj največji navdih označil tudi Stephen King), ki je bil znan tudi po ekscesnem rasizmu. Televizijska serija tako rekoč ugrabi njegovo »državo«, da bi razkrila resnične pošasti v njej in vzpostavila nov sistem.
Iz Čikaga se v petdesetih letih prejšnjega stoletja simpatiji iz otroških dni Atticus (Jonathan Majors) in Leti (Jurnee Smollett) na poti pridružita stricu Georgeu (Courtney B. Vance), ki piše zeleno knjigo – vodič o varnih poteh po ZDA za temnopolte. FOTO: arhiv HBO
Skrivne lože, uroki in duhovi prednikov
Vsebino je zaradi prepletajočih se zgodb in skakanja v času težko povzeti. A v tem primeru to ni mišljeno slabšalno. V petdesetih letih prejšnjega stoletja se Atticus (Jonathan Majors) iz Čikaga poda za izginulim očetom Montrosom (Michael Kenneth Williams). Na poti se mu pridružita simpatija iz otroških dni Leti (Jurnee Smollett) in stric George (Courtney B. Vance), ki sproti piše zeleno knjigo – vodič o varnih poteh po ZDA za temnopolte. Na poti jih prestrežejo pošasti (take sluzaste, z več očmi in mnogozobe, pa tudi v podobi južnjaških policistov), so pa tudi tarča bele čarovnice Christine (Abbey Lee), ki si želi prodreti v skrivnostno ložo belopoltih moških, ki z magijo vlada svetu.
Paralelni svetovi, čarovnice, zombiji iz časa strica Toma, hiše, v katerih strašijo duhovi pobitih prednikov, kraja teles in izgubljena knjiga imen, ki bi dopolnila urok, s katerim bi lahko vzpostavili popolno ravnotežje. Da bi spremenili prihodnost, je treba v preteklost. Za to pa je potreben časovni stroj.
Serija si zada ambiciozno nalogo popraviti kompleksne psihološke travme, ki jih je pustilo suženjstvo v ZDA in jih še povzroča aktivni rasizem kot njegova posledica.
Na svoji poti junaki obračunajo z različnimi predsodki, pričakovanji, družbenimi normami, tabuji, dogmami, vražami, politikami, sistemi … Ustvarjalci tv-serije postavljajo junake v odnose in situacije, prek katerih analizirajo ambivalence in antagonizme med belopoltimi in temnopoltimi, ženskami in moškimi, brati in sestrami, očeti in sinovi, prevprašujejo dialektiko med spoloma, identitetno politiko, istospolno usmerjenost, medgeneracijsko odgovornost. Žanr grozljivke jim omogoča, da se vse frustracije, vezane na raso, spol in status, ki se sicer kažejo v želji postati drugi, manifestirajo nadvse slikovito, meseno in krvavo. Te metamorfoze omogočajo spoznanje pravega jaza, ne pa tistega, ki ga je izoblikoval pogled drugega.
Vse to Lovecraftova država zaplete v čudovit kaotičen kozmos, bogat z metaforami in zgodovinsko-kulturnimi referencami.
Duhovi iz hiše strica Toma preganjajo malo Diano v tv-seriji Lovecraftova država. FOTO: arhiv HBO
Od Emmetta Tilla do Georgea Floyda
Priklicani resnični zgodovinski dogodki in dejstva so, vtkani v grozljivo fikcijo, še bolj strašni in neposredni. Referenc je na pretek. Od pokola v Tulsi leta 1921 (kjer so pred kratkim odkrili množično grobišče), kamor se s časovnim strojem vrnejo junaki, preden knjiga imen zgori v hiši Atticusove babice, v nemirih, v katerih je belska drhal požgala in pobila celotno črnsko sosesko, ki je takrat veljala za črni Wall Street, do surovega linčanja štirinajstletnega Emmetta Tilla v Mississippiju leta 1955, ki so ga belci pretepli, pohabili, ustrelili, mu z bodečo žico zavezali utež okoli vratu in ga vrgli v reko – ker naj bi zažvižgal za poročeno belko.
Njegova mama je na pogrebu vztrajala pri odprti krsti, da bi vsi videli njegovo izmaličeno truplo. Hotela je, da linčanje dobi obraz, da smrt njenega sina ne bi bila zaman. Tillov umor je v ZDA odprl javne razprave in mobiliziral temnopolte v boju za človekove pravice, podobno kot 65 let pozneje umor Georgea Floyda, ki se je 8 minut in 46 sekund odvijal vsem na očeh.
Televizijska serija si zada ambiciozno nalogo popraviti kompleksne psihološke travme, ki jih je pustilo suženjstvo v ZDA in jih še povzroča aktivni rasizem kot njegova posledica. Dolgotrajno izkoriščanje, zaničevanje, onemogočanje in razčlovečenje imajo dolgotrajne posledice. Psihološke rane rasizma, o katerih je veliko pisal francoski psihiater in filozof Frantz Fanon, ki se je sicer bolj osredotočil na posledice kolonializma, so veliko globlje, kot se zdi, in presegajo individualno izkušnjo. Travme se dedujejo, prenašajo iz generacije v generacijo in so kolektivne. Proces osvobajanja in osamosvajanja je dolg, boleč ... in velikokrat nasilen, bi dodal Fanon.
Duhovi preteklosti strašijo po ZDA. FOTO: arhiv HBO
Za vzpostavitev resničnega jaza, identitete je nujen obračun z vlogo žrtve, ki se hrani z lastno substanco. Poudarjanje vloge žrtve, tudi v tej seriji, hkrati pomeni njeno preseganje, saj gre za soočanje s travmami in terapevtsko kopanje po boleči preteklosti, da bi vzpostavili psihološko stabilnost. »Kje hočeš biti? Kdo hočeš biti? Poimenuj se!« v afrofuturističnem insertu kozmična bit, utelešena v vesoljki z ogromno afro pričesko, veli teti Hyppoliti. »Črnci so mit. V družbi ne obstajajo. Če bi obstajali, se jim ne bi bilo treba boriti za enakopravnost in bi imeli svoj status med narodi sveta,« v enem od številnih psiholoških vrtincev zaključi tv-serija.
Afrofuturizem kot ideja in drugačna vrsta objektivnega pogleda na človeštvo in zgodovino je v tem boju nujen za uravnoteženje narative in vzpostavitev nove, enakopravne družbe v eni od možnih prihodnosti.
Prav za to, namreč za uravnoteženje narative, si prizadevajo temnopolti umetniki, katerih kreativna moč je, takoj ko so jih pustili do besede, izbruhnila. Končno lahko razkrijejo svoj vzporedni svet, svojo resnico, svoj briljantni um, svojo bolečino, čustva, bes, svoje zgodbe in svoje junake na svoj način. In svetu belopoltih pokažejo, koliko pestrosti, koliko barv je spregledal, ko je gledal samo črno in belo.
