V nadaljevanju preberite:

Nekje za jezeri, gozdovi in hribi stoji svetišče, v katerem se dogajajo čudeži. Stavek, ki ga je nekoč izrekel starec iz Nadiške doline, je uročil mlado tržaško režiserko. Laura Samani se je podala v iskanje svetega kraja ter se spotoma pustila zapeljati pripovedkam, legendam in staroverskim običajem, iz katerih se je počasi rojevala nova zgodba. Nastalo je ­Telesce (Piccolo corpo).

Čudovito poetičen in radikalen film o mladi Agati (Celeste Cescutti), ki rodi mrtvega otroka in roma na skrivnostno sveto goro, da bi njegovo dušo rešila pred prekletstvom purgatorija. Drobno telesce nosi veliko tematik in simbolnih pomenov. Je zgodba o brezpogojni ljubezni, izgubi, bolečini, spoštovanju, zaupanju, veri, čudežih, moči, žrtvovanju, vzdržljivosti, vztrajnosti, osvoboditvi in samospoznanju. Prvenec Laure Samani je nastal s slovensko pomočjo, v sodelovanju s producentom Danijelom Hočevarjem (Vertigo) in štirinajstčlansko slovensko ustvarjalno ekipo. Za filmsko fotografijo je bil na Festivalu slovenskega filma nagrajen direktor fotografije Mitja Ličen, Telesce, ki je bilo premierno prikazano v prestižni sekciji Teden kritike v Cannesu, je lani v Portorožu obveljalo za najboljšo slovensko manjšinsko koprodukcijo.

Italijansko-francosko-slovenski film Telesce režiserke Laure Samani jutri začenja pot po slovenskih kinematografih.

Z režiserko Lauro Samani smo govorili o tem, kako pomembno je nekaj ali nekoga poimenovati, saj s tem začne pripadati. O identitetah, ki jih raziskuje njen film in o tem, zakaj ga je postavila na prelom 19. in 20. stoletja v Furlanijo-Julijsko krajino.