Saša Lendero: Več čustev in empatije

V oddajah, ki ste jih vodili doslej, se je izkazalo, da se izjemno hitro in pristno povežete s tekmovalci, čemu to pripisujete? Letom nastopov na odrih po Sloveniji?

Ključno je, da imaš res rad ljudi in da v njih vidiš dobro. Verjetno je to povezano tudi z leti nastopanja, na odru moraš namreč najti pot do ljudi, ki niso vedno enako odprti do tega, da se zabavajo. Morda pa je to povezano tudi s tem, da sem po izobrazbi sociologinja, za podiplomski študij sem se želela usmeriti v psihologijo, dve leti sem zato hodila na predavanja transakcijske analize, predaval nam je vrhunski psihoterapevt dr. Zoran Milivojević. Potem sicer nisem šla niti na en izpit, sem pa dobila kar nekaj znanja.
 

Ste gledali dosedanji sezoni šova?

Za menoj sta zelo delovni leti, a sem ujela kako oddajo. Zaradi oddaje sem začela več premišljevati o odvisnostih, tudi hrana je ena od njih. Ljudje morajo zbrati ogromno moči, da presekajo krog odvisnosti. Jaz hrano obožujem in vsakič, ko moram izgubiti kak kilogram, se zelo mučim (nasmeh). Vsi imamo lahko kakšnega preveč, če jih ima kdo res veliko, pa govorimo o zlorabljanju telesa, in za to gotovo obstaja globlji razlog.
 

Ko vidim, da moram izgubiti kak kilogram, tudi jaz naredim kak trebušnjak in ob tem preklinjam, vzdihujem in tarnam.

Je zdravo tako hitro izgubiti toliko kilogramov?

Ljudje, ki sodelujejo v šovu, tam pristanejo zato, ker že prej živijo zelo nezdravo, in navadno je tako, da lahko močno odvisnost presekaš le z nečim šokantnim. Mnogo kadilcem je menda laže prenehati v hipu kot počasi zmanjševati, morda je tako tudi pri hrani. Ko hočeš spremembo, je treba narediti čim več čim večjih korakov. Verjetno bi bilo sicer bolj zdravo to narediti v nekaj letih, a ljudje smo pač takšni, da nam hitro zmanjka volje, zato je treba izkoristiti trenutke, ko jo imamo. Tekmovalci bodo te korake delali pod strokovnim nadzorom, zato me prav nič ne skrbi.

Ste že spoznali trenerja Natašo Gorenc in Jana Kovačiča in z njima naredili kak trebušnjak?

Sem in sta zelo prijetna! Telovadili nismo, saj sem jima takoj priznala, da nisem zelo športna oseba, imam pa srečo, da mi malce pomagajo geni. Ko pridem do točke, ko vidim, da moram izgubiti kak kilogram, pa tudi jaz naredim kak trebušnjak in ob tem preklinjam, vzdihujem in tarnam. Vem pa, da je včasih treba iti tudi po poti, ki ti ni najbolj všeč.

Lani je oddajo vodil Marko Potrč, ki ga v zadnjem času poznamo po naravnost gladiatorskih treningih, vi očitno na vadbo gledate drugače. Verjetno bo tudi vaš pristop k vodenju drugačen?

Predvsem bom skušala razumeti, kako in zakaj so ljudje prišli do točke, v kateri jim ni več udobno v lastnem telesu in so v zdravstveni nevarnosti. Rada bi, da bi bila oddaja dinamična in polna velikih zmag, predvsem pa čustvena in empatična.

Zdaj vas nekaj let nismo videli na ekranih, a vendar se radi vrnete. Kaj vas vedno znova privabi?

Bila sem prepričana, da je z mojim televizijskim delom konec, saj z Miho (Hercogom, Sašinim partnerjem, op. p.) dosti delava glasbo v tujini in sva precej uspešna. Zdaj pa je spet skupaj velik del produkcijske ekipe, s katero sem delala šova Ljubezen na deželi in Kmetija: Nov začetek, ti ljudje so mi blizu in znajo ustvarjati vrhunske oddaje, zato odločitev ni bila težka. Ni lahko voditi oddaje, ki sta jo uspešno že vodila dva voditelja, a me to ne skrbi, ker imamo tako različne pristope.

Boste zdaj izdali tudi kako novo pesem?

Prav zdaj hitimo z novo pesmijo, saj me vse pogosteje kličejo z radijskih postaj in mi govorijo, da jih poslušalci sprašujejo, ali sem izdala kaj novega.

Vas na cesti še prepoznavajo?

Nenehno, čeprav me to kar malo preseneti, ker sem v zadnjem času precej odsotna v medijih. Odzivi so zelo različni, malo odvisni tudi od regije. V Ljubljani se ljudem največkrat zdi, da je prav, če se pretvarjajo, da te ne poznajo, potem pa v trgovini vidim glave, ki kukajo izza polic, pa tudi šepetanje se kar daleč sliši (smeh). Na Gorenjskem ali Štajerskem pa me na primer skoraj vsakdo pozdravi.

Z Miho zdaj veliko delata predvsem v Nemčiji, za druge pevce. Zakaj ne pri nas? Sta odkrila formulo, ki deluje tam, ne pa formule, ki deluje v Sloveniji?

V Sloveniji ves čas iščejo napake, v tujini pa resnično cenijo avtorje. Tukaj imava občutek, da se morava nenehno dokazovati, tam pa naju nosijo po rokah. V vsakem žanru prepoznajo, kaj je dobro in kaj ne, če pa pri nas delaš zabavno glasbo, te takoj popredalčkajo, da je tako, ker ne znaš delati drugega. V tujini se mnogi, ki so prej delali pop glasbo, želijo priučiti, da bi delali šlagerje, a ugotavljajo, da to ni lahko. Pri moderni glasbi se avtorji lahko zanašajo na produkcijo, pri zabavni glasbi pa moraš narediti nekaj, kar vžge tudi, če to zaigraš na kitaro ob ognju. Je pa res, da uspehi v tujini pobožajo, niso pa nič v primerjavi z občutkom, ko ustvarjaš v svojem jeziku in za svoje občinstvo. Nihče drug ne bo prepeval v slovenščini, nihče drug ne bo jokal ali se veselil ob pesmi v slovenščini kot le ta dva milijona ljudi, zato moramo to skrbno varovati.

Dvakrat ste sodelovali na Emi, obakrat ste bili drugi. Ko ste vi tekmovali, je bil v ospredju predvsem razkol med okusom žirije in občinstva, danes so Eme drugačne, manj kontroverzne …

Predvsem je težava, da so popularna imena večinoma izgubila željo po nastopu na Emi. Nacionalni medij bi moral že zdavnaj začeti razmišljati o tem, kaj je všeč ljudem. Ema mora biti glasbeni dogodek leta in spektakel brez konkurence. Če glasbenik ne vidi razloga, zakaj bi v nastop vložil 15.000 evrov ali več, jih verjetno ne bo. Prireditev je vsako leto manj odmevna, raven je padla, manj je zanimanja gledalcev, tam vidimo večinoma manj poznane obraze. S tem ni sicer nič narobe, vendar bi morali drugo polovico nastopajočih sestavljati priljubljeni obrazi, za katere bi se gledalci spraševali, kakšno pesem so tokrat pripravili, kakšen bo nastop in kakšna večerna toaleta.

Morda ni najboljši tudi pristop glasbenikov, ki se želijo le pokazati na odru, da bi se pesem vrtela na naših radijskih postajah, ne pridejo pa z željo, da bi zares nastopili na evrovizijskem odru?

Dvanajst let je že od tega, a se še spomnim, kako zelo sem si s pesmijo Mandoline želela predstavljati Slovenijo na Pesmi Evrovizije. Glasbenike, ki se pridejo na Emo pokazat, pa povsem razumem, saj so televizije zaprle vrata za glasbo. V tujini glede tega ne odkrivajo tople vode, vedo, da ljudje radi gledajo prijetnega voditelja, lepo sceno in dobre pesmi. Pri nas pa hočejo ves čas delati kaj novega, a ljudje včasih potrebujemo tudi malo rutine. Če bi imeli glasbeniki oddajo v prime time terminu z močno promocijo, dobrim odrom, ozvočenjem in osvetljavo, bi delali kot pobesneli (smeh).