Seks, droge in tigri

V prvem delu nove dokumentarne serije Tiger King, ki so jo 30. marca začeli predvajati na ­Netflixu, se je zdelo, da bo govorila o divjih mačkah, ki jih imajo različni ljudje zaprte v zasebnem živalskem vrtu ali na dvorišču. V ZDA namreč živi v ujetništvu od 5000 do 10.000 tigrov, v divjini jih je le še 4000.

Še preden sem začela gledati serijo, sem razmišljala, da je zgodba o teh čudovitih bitjih, ki nikoli ne bodo videla savane in ne vedo, kaj je svoboda, morda res primerna za ta čas: med štirimi stenami zaprti gledalci gledajo divje mačke v kletkah.
A že v drugem delu se vse zaplete. Zgodba se spremeni in kar naenkrat naplavi na površje nenavadne like in usode: moški, ki ima pet žena, moški, ki ima dva moža, ženska, ki nima okusa za modo, bivši zaporniki, mamilarski kralj, odgriznjena roka, moški brez nog, moški brez zob, stroj za mlet­je mesa, kandidat za guvernerja, brzostrelke, dinamit, skrivnost popolnega umora, zapor in najeti morilci. Kot da se je David Attenborough znašel v grozljivi mori in se zbudil v filmu Davida Lyncha.

Podnaslov serije je zgovoren: umor, zločin in norost. Tiger King je čez noč postal ena od najbolj gledanih Netflixovih serij vseh časov. Nisem čisto prepričana, ali si to res zasluži. Morda je gledalcem v izolaciji všeč, ker je serija politično nekorektna, »umazana«, čudaška in na trenutke srhljiva. Morali in etiki v naši zavesti ­odgrizne uho kot podivjani Tyson.

Od plazilcev do mačk

Eric Goode, avtor serije, ni režiser, ampak milijonar, ki ima med drugim v lasti dva elegantna butična hotela v New Yorku. V osemdesetih se je lahko pohvalil s posebno menažerijo, v kateri ni bilo živali, ampak umetniki, bil je namreč eden od ustanoviteljev znamenitega newyorškega kluba Area, kamor so hodili vsi, od Andyja Warhola in Jean-Michela Basquiata do Madonne in Grace Jones. Obožuje želve in financira več zavetišč za te živali, zato je najprej načrtoval, da bo naredil dokumentarec o plazilcih, ki jih imajo na Floridi ljudje za hišne ­ljubljenčke. Ko je obiskal razvpitega trgovca s kačami, je na parkirišču srečal moškega, ki mu je dejal, da ima v prtljažniku nekaj posebnega. Ko ga je odprl, je Goode v njem zagledal kletko, v kateri je bil mladiček snežnega leoparda. Kje ga je dobil, se je vprašal. Takoj je spremenil temo dokumentarca, ki ga je s sodelavko Rebecco Chaiklin snemal skoraj pet let. Ker so glavni junaki v njem tako bizarni, se je v teh petih letih marsikaj zgodilo. V tem zapisu bom previdna, da ne bom izdala preveč.

Torej, glavni junak serije Joe Exotic (njegovo pravo ime je Joseph Maldonado-Passage) ima na ranču v Oklahomi več kot 200 divjih mačk, pa tudi medvede, aligatorje in druge eksotične živali.­ Ima tudi svoj youtube kanal, nešteto pirsingov, politične ambicije, bundesliga frizuro in dva mlada moža. Najraje od vsega na svetu nastopa pred kamero in strelja v namišljene tarče. V njegovem živalskem vrtu delajo bivši zaporniki in obstranci, ki jih slabo plača, a so mu povsem predani. Meso za divje mačke med drugim dobiva iz samopostrežnih trgovin, ko mu preteče rok, nekaj ga razdeli med sodelavce, lahko se znajde tudi na pici, ki jo postreže obiskovalcem živalskega vrta. Njegova usoda se v dokumentarcu nevarno zaplete.



Doktor Bhagavan Antle ima v Južni Karolini še večjo menažerijo divjih mačk, njegove živali nastopajo tudi v hollywoodskih filmih. Antle ima več žena in na njegovi velikanski posesti ima vsaka svojo hišo. Zdi se, kakor da vodi poseben kult. Mladim dekletom, ki so zaljubljena v mlade tigre, opere možgane. »Če imaš majhno muco, lahko nanjo uloviš več mačk,« pove nekdo v dokumentarcu. Njegove žene in druge oboževalke na posestvu delajo po 17 ur na dan, počivajo le, ko okrevajo zaradi operacije povečanja prsi, na katero jih pošlje njihov guru.

Carol Baskin, ki na glavi rada nosi venček cvetja in je vedno oblečena v oblačila z živalskimi vzorci, ima na Floridi zavetišče za divje mačke, ki ga je podedovala od drugega moža, ki je bil milijonar. Nekega dne je skrivnostno izginil. Ampak to je že druga zgodba. Ves čas je v vojni z Joejem Exoticom pa tudi drugimi lastniki divjih živali, obtožuje jih preprodajanja mladičev divjih mačk ali da jih imajo zgolj zato, da se lahko obiskovalci fotografirajo z njimi, ko zrastejo, pa jih usmrtijo v plinskih celicah. Kajti vzdrževanje velikih mačk je drago. (Antle v seriji omeni, da za hrano enega tigra na leto porabi 10.000 dolarjev.) Kmalu nam je jasno, da tudi Carol Baskin ni tako nedolžna, kot se zdi.



Manjšo vlogo ima še Mario Tabraue, kralj kokaina, ki pravi, da se je s kriminalom začel ukvarjati zato, da bi lahko vzdrževal svoj ogromni živalski vrt. Bil je zaprt, ker je z mačeto razsekal gangsterja, ki je bil policijski ovaduh. Pove, da je bil prav on navdih za razvpitega Tonyja Montano v filmu Briana De Palme Brazgotinec.

Nenavadni liki, od svingerjev do nekdanjih kaznjencev, se v seriji kar vrstijo. Vsi se poznajo med sabo, vsi se sovražijo, prevzemajo si posle, skačejo si v zelje in načrtujejo, kako bi drug drugega uničili. Kmalu je jasno, da živali nikogar ne zanimajo – še avtorja serije se naveličata te teme –, gre le še za denar in igro moči. Vsi glavni junaki so si na rančih ustvarili majhne in nevarne utopije, v katerih so mali bogovi, ki manipulirajo z ljubimci, sodelavci in živalmi. Gledamo zgodbe z Noetovih bark, na katerih so tigri le statusni simbol, tako kot ferrari ali jahta. Vse drugo je samo pohlep, ki z divjimi živalmi in naravo ne more živeti v sožitju.



Gledalec si včasih prav zaželi, da bi se kletke odprle in bi si lahko divje mačke svoje ječarje postregle za postano kosilo. In še nasvet Carol Baskin za popoln umor: »Če hočeš, da človeka, ki se odpravi v ogrado, polno tigrov, živali vidijo kot slastno malico, mu v čevelj nalij malo ribjega olja.«

V reviji New York lahko preberemo življenjsko zgodbo Joeja Exotica, ki jo dokumentarec izpusti, a je morda bistvena za razumevanje njegove usode. Od nekdaj je oboževal živali in si je želel postati veterinar. Ker se je rad družil z dekleti in si lakiral nohte, so ga vrstniki ves čas zasmehovali in zlorabljali. Prvi živalski vrt, ki ga je odprl, je bil resnično zavetišče za živali. Zgradil ga je z denarjem, ki so ga njegovi starši dobili kot odškodnino od lastnika tovornjaka, ki je do smrti povozil njegovega brata. Reševal je divje mačke, ki so jih mučili v cirkusih, niti na misel mu ni prišlo, da bi ubijal svoje ljubljenčke. Ko pa je njegovo zavetišče postalo živalski vrt, v katerem je on bil glavna zvezda, je pozabil nanje. Kje se je vse skupaj zataknilo? Na koncu serije Joe Exotic pove, da sta v njegovem živalskem vrtu živela šimpanza. Deset let sta bila zaprta vsak v svoji majhni kletki. Ko je skoraj bankrotiral, ju je odpeljal v zavetišče, kjer sta se kar naenkrat znašla v velikanski odprti ogradi z drugimi šimpanzi. Ko sta končno bila pod svobodnim soncem, sta se šimpanza, ki sta leta živela drug ob drugem in se nista nikoli dotaknila, dolgo samo objemala. »Zakaj sem jima povzročil toliko trpljenja, ne vem,« prizna.

Tudi mnogi drugi dokumentarci o divjih živalih nas učijo, da se ne smemo igrati z levom, če nismo levinja, kot bi rekel stari dobri Brecht.
 

Grizlijev brat

Nekega oktobrskega deževnega dne leta 2003 je v divjini Aljaske­ osemindvajsetletni grizli, težek pol tone, z ostrimi šapami potegnil iz šotora​ Timothyja Treadwella in njegovo dekle, ju počasi razkosal in pojedel. Ni se zmenil za njune krike. Prihajala je huda zima, iskal je hrano, da bi lahko mirno prespal zimo. To je bil konec Treadwella, ki je trinajst let zapored vsako poletje preživel z velikimi medvedi in o sebi govoril, da je njihov brat. Leta 2005 je legendarni mojster dokumentarcev, nemški režiser Werner Herzog, o njem posnel film Človek grizli. »Dejstva imajo včasih tako čudežno moč, da se zdijo preveč neverjetna, da bi bila resnična,« pravi režiser.



Treadwell je bil res nenavaden­ človek, zelo ekscentričen, blondinec, ki je bil videti kot nevrotični surfer iz San Diega, ne pa obsedeni zaljubljenec v naravo, ki se je s kamero hotel čim bolj približati grizlijem. Ko ga človek gleda, mu je jasno, da je to bolj ekstremni šport kot ljubezen do medvedov. Izjemni so njegovi posnetki dveh grizlijev, ki se borita za teritorij, njuna borba je tako silovita, da se celo gledalcu na varni drugi strani zaslona zdi, da se mu tresejo tla pod nogami. Treadwell je verjel, da ga medvedi spoštujejo, ker ima pogum, da se jim tako približa, a glas razuma Werner Herzog pravi, da medveda ljudje ne zanimajo, zanima ga samo hrana. »Narava je divja, strašna in neizmerno lepa, a do človeka je brezbrižna. Divje živali so tu doma, civiliziran človek pa ne. Medvede moramo spoštovati, ne pa ljubiti. Spoštujemo jih tako, da ne vdiramo v njihov življenjski prostor.«
 

Svet ni črno-bel

Dokumentarec Kit ubijalec (2013) je zgodba o treh umorih. Zagrešil jih je šest ton težek Tilikum, kit ubijalec, ki je nastopal v vodnih zabaviščnih parkih in je z virtuoz­nimi točkami zabaval družine z navdušenimi otroki. Najprej je še z dvema orkama povlekel v globino trenerko in jo utopil, potem so v njegovem bazenu našli mrtvega obiskovalca, ki se je ponoči splazil v bazen. Nekaj let pozneje je eno od najljubših trenerk brez razloga povlekel za lase, jo zvlekel v globino bazena in ji polomil skoraj vse kosti. V naravi kiti ubijalci ne ubijajo ljudi. V ujetništvu, ko se znajdejo v majhnem bazenu, pa lahko postanejo psihotični in žalostni morilci.

Tilikuma so lovci, ki so delali za vodne parke, leta 1983 ujeli v mreže blizu Islandije, takrat je bil še mladiček. Njegova mama je, kot pripoveduje eden od lovcev, še ure spuščala tako žalostne glasove, da jih nihče od ljudi na ladji ni pozabil. Tilikuma so selili iz enega vodnega parka v drugega. Vsaka selitev je bila zanj travmatična in stresna. Ker se ni razumel z drugimi kiti, je moral bivati v majhnem bazenu. Njegovo življenje je bilo osamljeno in nesrečno.­ Trenerji kitov v zabaviščnih parkih so ponavadi posebni ljudje – oceanografi, odlični poznavalci živali in izjemni potapljači. Kot prikazuje dokumentarec, jih lastniki zabaviščnih parkov izkoriščajo podobno, kot izkoriščajo živali. Nikoli namreč ne priznajo, da je orka ubila kakšnega od njih, vedno govorijo o nesreči, ki naj bi se zgodila zaradi njihove napake.



A orke so preveč pametne, da bi po nesreči pokončale ljudi, ­ponavadi ubijajo zaradi tesnobe. »Če bi priznali, da je orka morila, ker se ji je zaradi krutega ujetništva zmešalo, ne bi več mogli prodati na tisoče plišastih črno-belih igrač, ki jih ponoči stiskajo k sebi otroci,« pove znanstvenik, ki preučuje kite. Tilikum je zadnja leta življenja preživel v majhnem bazenu. Če bi ga spustili v divjino, tam ne bi preživel niti nekaj dni.

Dokumentarec Kit ubijalec je bil tako uspešen in kritičen, da so mnogi zabaviščni vodni parki morali zapreti vrata, saj so ostali brez obiskovalcev. Kot pravi eden od nastopajočih v filmu: »Zakaj bi svojega otroka vodil v takšen park, da bi videl nesrečno ujeto žival in verjel, da je to njen naravni življenjski prostor in da je srečna. To bi bila velika laž.«

Ujete divje živali so ljudi od nekdaj zabavale. Nad borbami medvedov, levov in slonov so se navduševali stari Rimljani in ­Shakespearovi sodobniki. ­Verjamem, da v nekem kriminalnem in bogataškem podzemlju, ki nam je neznano, obstajajo še danes. Te zabave so bolj krvave od živalskih vrtov, cirkusov ali zabaviščnih parkov, a v resnici do živali niso nič manj krute.

Ko je nemški pesnik Rainer Maria Rilke v živalskem vrtu gledal črnega panterja, je videl, kako se njegova veličastna hoja vrti v najmanjšem krogu kletke, in videl je tudi, kot je zapisal v pesmi, kako se samo včasih tiho dvigne zavesa v njegovih žalost­nih zelenih zenicah. Vanje zdrsi odsev sveta, / gre rahlo skoz napeti mir telesa – / in potemni, ko pride do srca.*

* prevod Panterja: Kajetan Kovič