Zlomljeno srce

Leta 1980 je Romy Schneider nastopila v znanstvenofantastični drami Bertranda Tavernierja Death Watch. Zgodba je postavljena v prihodnost, ko je medicina tako napredovala, da je izbrisala smrt.

Glavna junakinja Katherine, ki ima zanimiv poklic – programira računalnike, ki pišejo ljubezenske zgodbe –, nekega dne izve, da je neozdravljivo bolna. Njena usoda je tako posebna, da se televizijska hiša odloči, da bo njen strah pred smrtjo ter zadnje dni njenega življenja spremenila v televizijski resničnostni šov, ki bo navduševal na milijone gledalcev. Katherine postane medijska zvezda, fotografi jo povsod zasledujejo, in ko pobegne pred očmi javnosti, se ji pridruži moški (Harvey Keitel), o katerem ne ve, da je v resnici televizijski snemalec, ki so mu vstavili v oči kamere, da jo lahko ves čas snema. A Katherine mu nekaj časa naivno zaupa.

Na to zgodbo sem se spomnila, ko sem v Kinodvoru gledala film 3 dnevi z Romy Schneider režiserke Emily Atef. Le da je igralka, ki v prvem filmu igra glavno junakinjo, v drugem resnična oseba.
 

Kako pozdraviti dušo

Film se dogaja leta 1981 v mondenem zdravilišču Quiberon ob bretonski obali. Slavna igralka se je zatekla tja na rehabilitacijo, rada bi prenehala piti, saj se hoče znova zbližati s štirinajstletnim sinom Davidom. Leto prej jo je zapustil drugi mož Daniel Biasini, s katerim ima hčer Sarah, ki je bila takrat stara štiri leta. Njen prvi mož je dve leti prej naredil samomor. Padala je iz ene nesrečne ljubezenske zgodbe v drugo. Utrujena je in ne more spati. Od štirinajstega leta snema filme, včasih tudi po tri na leto, novinarji jo ves čas zasledujejo, kot so kasneje princeso Diano. Nemški tisk o njej piše škandalozne zgodbe o neštetih ljubimcih, med katerimi je bil tudi nemški politik Willy Brandt, o tem, da se je fotografirala gola, da je slaba mati in žena. A ko prideta v zdravilišče fotograf in novinar revije Stern, ne da bi trenila z očesom, privoli na intervju. Čeprav ji prijateljica, ki jo obišče, to odsvetuje. Že na začetku novinarju, ki ji ne prizanaša z neposrednimi in nesramnimi vprašanji, pove: »Sem dvainštiridesetletna ženska in ime mi je Romy Schneider.« Trije dnevi, ki jih preživijo skupaj, so čustveni tajfun. Kot na vlaku smrti v zabaviščnem parku igralka ves čas pada v depresijo in žalost ter se v trenutku spet povzpne do oblakov smeha in hihitanja.



To je bil njen zadnji intervju. Nekaj mesecev po tem, ko se je vrnila iz Bretanje, se je smrtno ponesrečil njen sin David, ko je splezal na ograjo, se ranil in izkrvavel. Novinarji so brez milosti fotografirali dečkovo truplo, plezali so na drevesa pred igralkino hišo, da bi lahko posneli čim boljšo fotografijo užaloščene matere. Kasneje je zbolela, odstranili so ji tumor na ledvicah. Maja 1982 so jo v njenem stanovanju našli mrtvo. Odpovedalo ji je srce.


 

Od Sissi do Romy

Njeno pravo ime je bilo Rosemarie Albach, rodila se je na Dunaju in njeni starši so bili slavni igralci. Zaslovela je z vlogo nesrečne princese Sissi in vanjo se je zaljubila vsa Evropa, ona pa se je zaljubila v Alaina Delona, ki jo je odpeljal v Pariz. Avstrijcem in Nemcem se je zdelo, da jih je izdala. Od takrat ji nemški mediji niso prizanašali. Kot pravi novinar v filmu, je bila zanje nekoč brezmadežna devica, zdaj pa se je zdelo, da je čez noč postala lahka ženska. Delon jo je kmalu zapustil, na nočni omarici je našla list papirja, na katerem je pisalo, da odhaja z drugo žensko. Prerezala si je žile. A je preživela in postala ena od najbolj oboževanih zvezdnic na svetu, modna ikona, ki se je družila s Coco Chanel. Ves čas je snemala filme, drugega življenja ni poznala. Igrala je v filmih Orsona Wellsa, Luchina Viscontija, Clauda Chabrola in mnogih drugih. Včasih so se njeni soigralci prestrašili, ker je svoje like odigrala tako realistično.
 

Fotografije čustev

Igralka Marie Bäumer, ki igra Romy Schneider, ji je trepetajoče podobna. Režiserka je posnela črno-beli film, da bi ujela nostalgično svetlobo sedemdesetih let. Navdihnile so jo fotografije, ki jih je takrat posnel Robert Lebeck in ji jih je podarila njegova vdova. Objavili so jih le dvajset, on pa jih je posnel skoraj šeststo. Na njih ni slavna zvezda, temveč lepa ženska brez ličil, največkrat z obvezno cigareto, ki preživlja čustveno krizo, iz katere ne ve, kako naj se izkoplje. V karieri je tolikokrat igrala vloge zapitih in strtih žensk, da so včasih te fotografije videti kot prizori iz filma. Ko nastaja intervju, se gledalec kar prestraši zanjo, saj jo novinar hladno in neposredno sprašuje o njenem intimnem življenju, o samomoru njenega moža, o sinu pa tudi o mami, ki je bila Hitlerjeva najljubša igralka. »Le malo ljudi se lahko pohvali, da je njihova mama ljubimkala s Hitlerjem,« mu odgovori na to vprašanje. A po drugi strani se včasih zdi, da ta vprašanja delujejo nanjo terapevtsko, kot da se izpoveduje psihiatru, drugič je spet videti, da mazohistično uživa v novinarjevi grobosti, kot da ji je všeč, ko z nohtom praska po odprtih ranah. Kljub njeni skrajni ranljivosti in novinarjevi vsiljivosti sem se včasih vprašala, ali ni morda ona tista, ki manipulira z njim.



Vrhunec filma je odličen prizor popivanja v pristaniškem baru, Romy (mediji so jo vedno naslavljali le po imenu), ki že nekaj dni ni pila alkohola, šampanjec, ki ji ga prinesejo presrečni lastniki bara, toči tako hitro, kot je nekoč Schumacher sekal ovinke v formuli ena. Vse naredi, da bi zabavala in razveselila nenavadne pojave, ki so se znašle tam. Pleše s pijanskim pesnikom, ki nima svojih pesmi in je tuje pozabil, igra na harmoniko, poje, deli avtograme in filozofira. Srce ima na dlani. Sesuje se šele, ko se spet sama znajde v hotelski sobi.
Biografski film ima eno napako: ima več koncev, zdi se, da ga režiserka ne zna končati, kot da bi hotela podaljšati igralkino kratko življenje.