Hamlet Express – izvirni spoj različnosti
Zvečer bo zasedba v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani predstavila novi album Opium Blue.
Odpri galerijo
Hamlet Express so vokalist in kitarist Andraž Polič, električni kitarist Miha Petric, basist Gregor Cvetko in na fotografiji manjkajoči tolkalist Blaž Celarec. FOTO: Roman Šipić/Delo
Zasedba Hamlet Express bo danes ob 20. uri v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani predstavila nov album, ki je svojevrsten preplet poezije in glasbe. Še prej bo nastopil belgijski kitarist Bert Dockx.
Zasedba Hamlet Express je nastala leta 2002, ko so se združili kontrabasist Gregor Cvetko, tolkalist Blaž Celarec ter pesnik, kitarist in pevec Andraž Polič v okviru gledališke predstave Ivice Buljana Schneewitchen After Party, ki so jo ustvarjali v Dubrovniku. »Potem smo se odločili, da bomo naredili zasedbo. Na Ptuju smo imeli prvi koncert, takrat še kot trio. Naslednje leto smo izdali prvenec Moje mesto (Echodrom), pri katerem se je zasedbi pridružil kitarist Anže Palka. Leta 2006 smo izdali Libanonski tango (Goga), pri katerem smo sodelovali s kitaristom Andražem Mazijem, in nato še album v živo leta 2011. Na predzadnji plošči Onna se je zasedbi pridružil še kitarski virtuoz Miha Petric,« je Polič povzel dosedanje izdaje zasedbe.
Skladbam z novega albuma Opium Blue bomo lahko prisluhnili danes zvečer. V osnovi se zasedba ukvarja z uglasbeno poezijo in ustvarja šansonski fusion. Občasno je poudarek na rockovskem zvenu, drugič spet bolj na reggaeju ali baladah. »Vse skupaj je vendarle originalen in prepoznaven zvok, v katerem prevladuje klasična kitara. Prepletamo akustiko in elektroniko v poseben glasbeni spoj, ki se giblje od nežne zamaknjenosti balad do energičnega rocka,« je poudaril Polič.
Dodal je, da obstaja poezija, ki ne potrebuje glasbe. Na drugi strani so besedila, ki velikokrat, čeprav so zahtevna, kar kličejo po melodiji in se iz njih izlušči refren ali melodija, ki vodi do vokala. Njihova glasba se giblje med uličnimi besedili ter visoko poezijo.
Besedilo, ki je ozaljšano z glasbo, je drugačno, saj glasba besedam doda čustva. »Recimo Dylanovo besedilo pesmi Knockin' on Heaven's Door, ki je v osnovi preprosto, brez glasbe ne bi delovalo kot pesem. Z njo dobi nadčasovno dimenzijo. To je tudi ena izmed njegovih najpogosteje prirejenih pesmi. Tudi Satisfacton od Stonesov je sestavljena iz treh preprostih verzov, ki so se vpisali v zgodovino,« je povedal Polič.
Ko ustvarja, mu včasih prva pride naproti pesem, za katero nato napiše glasbo, drugič spet začne z zaporedjem akordov in šele nato pridejo besede, a včasih se zgodi, da oboje nastaja hkrati.
Zasedba albumov ne izdaja pogosto. Polič je povedal, da je to posledica hamletovskega vprašanja – biti ali ne biti – oziroma kako preživeti v tem profitabilno naravnanem svetu. Zasedba namreč deluje na podlagi analognega prijateljstva, redno se dobivajo na vajah, na katerih vsakič tudi kdo kaj skuha. Pomembno je, da se imajo lepo in to si želijo ohraniti. Albume čedalje pogosteje sponzorirajo prijatelji, kar jim omogoča izdaje v samozaložbi.
Novi album se razlikuje od prejšnjih tudi po energiji, saj je posnet v živo. Zdaj so že uigrana in uležana zasedba, čeprav Polič zadnja leta živi v Pragi in se ne dobivajo več tako pogosto, kot bi si želeli. Navadili so se delati hitreje in nimajo veliko časa za priprave, vedno pa je v njihovi glasbi in nastopih dovolj prostora za improvizacijo.
Zasedba Hamlet Express je nastala leta 2002, ko so se združili kontrabasist Gregor Cvetko, tolkalist Blaž Celarec ter pesnik, kitarist in pevec Andraž Polič v okviru gledališke predstave Ivice Buljana Schneewitchen After Party, ki so jo ustvarjali v Dubrovniku. »Potem smo se odločili, da bomo naredili zasedbo. Na Ptuju smo imeli prvi koncert, takrat še kot trio. Naslednje leto smo izdali prvenec Moje mesto (Echodrom), pri katerem se je zasedbi pridružil kitarist Anže Palka. Leta 2006 smo izdali Libanonski tango (Goga), pri katerem smo sodelovali s kitaristom Andražem Mazijem, in nato še album v živo leta 2011. Na predzadnji plošči Onna se je zasedbi pridružil še kitarski virtuoz Miha Petric,« je Polič povzel dosedanje izdaje zasedbe.
Od nežnih balad do energičnega rocka
Skladbam z novega albuma Opium Blue bomo lahko prisluhnili danes zvečer. V osnovi se zasedba ukvarja z uglasbeno poezijo in ustvarja šansonski fusion. Občasno je poudarek na rockovskem zvenu, drugič spet bolj na reggaeju ali baladah. »Vse skupaj je vendarle originalen in prepoznaven zvok, v katerem prevladuje klasična kitara. Prepletamo akustiko in elektroniko v poseben glasbeni spoj, ki se giblje od nežne zamaknjenosti balad do energičnega rocka,« je poudaril Polič.
Dodal je, da obstaja poezija, ki ne potrebuje glasbe. Na drugi strani so besedila, ki velikokrat, čeprav so zahtevna, kar kličejo po melodiji in se iz njih izlušči refren ali melodija, ki vodi do vokala. Njihova glasba se giblje med uličnimi besedili ter visoko poezijo.
Besedilo, ki je ozaljšano z glasbo, je drugačno, saj glasba besedam doda čustva. »Recimo Dylanovo besedilo pesmi Knockin' on Heaven's Door, ki je v osnovi preprosto, brez glasbe ne bi delovalo kot pesem. Z njo dobi nadčasovno dimenzijo. To je tudi ena izmed njegovih najpogosteje prirejenih pesmi. Tudi Satisfacton od Stonesov je sestavljena iz treh preprostih verzov, ki so se vpisali v zgodovino,« je povedal Polič.
Ko ustvarja, mu včasih prva pride naproti pesem, za katero nato napiše glasbo, drugič spet začne z zaporedjem akordov in šele nato pridejo besede, a včasih se zgodi, da oboje nastaja hkrati.
Analogno prijateljstvo
Zasedba albumov ne izdaja pogosto. Polič je povedal, da je to posledica hamletovskega vprašanja – biti ali ne biti – oziroma kako preživeti v tem profitabilno naravnanem svetu. Zasedba namreč deluje na podlagi analognega prijateljstva, redno se dobivajo na vajah, na katerih vsakič tudi kdo kaj skuha. Pomembno je, da se imajo lepo in to si želijo ohraniti. Albume čedalje pogosteje sponzorirajo prijatelji, kar jim omogoča izdaje v samozaložbi.
Novi album se razlikuje od prejšnjih tudi po energiji, saj je posnet v živo. Zdaj so že uigrana in uležana zasedba, čeprav Polič zadnja leta živi v Pragi in se ne dobivajo več tako pogosto, kot bi si želeli. Navadili so se delati hitreje in nimajo veliko časa za priprave, vedno pa je v njihovi glasbi in nastopih dovolj prostora za improvizacijo.
