Učimo se istrijanščine

Zvečer bo na dvorišču Narodne in univerzitetne knjižnice predstavil album Šentiment.
Fotografija: Rudi Bučar nas uči istrijanščine. Foto Jože Suhadolnik
Odpri galerijo
Rudi Bučar nas uči istrijanščine. Foto Jože Suhadolnik

Izolski kantavtor Rudi Bučar niza izvrstne albume, na katerih v priredbah ljudskih pesmi in avtorskih skladbah razkriva istrsko glasbeno dušo. Nastopa z majhno zasedbo Istrabend, v kateri so tubist Goran Krmac, harmonikar Janez Dovč in producent Gaber Radojević. Na notranjem dvorišču nacionalne knjižnice bo nocoj predstavil najnovejše ustvarjanje.
 

Nov album ste poimenovali ­Šentiment,torej ste precej sentimentalni?


Pravzaprav ja. To imam po očetu, zelo sem čustven, seveda je to tudi mamina zasluga. Ko sem zadnjič poslušal Paula Simona v avtu, sem se čisto raznežil. Njegov album so mi namreč podarili starši.
 

Album začnete z dokaj nenavadno ljudsko skladbo De lete in pu v izvedbi okteta Aljaž.


Ko sam razmišljal o zaporedju pesmi za ploščo, sem dal nanjo dva zborovska napeva, ki odpreta in zapreta album. Tudi na drugem posnetku nisem hotel slediti klasičnemu zaporedju, tako da v skladbi I(n)štrumental še ne slišite mojega glasu. Čeprav albumi nimajo več take vloge kot v preteklosti, sem na tem pozorno razvrstil pesmi.
 

Skladba I(n)štrumental zveni keltsko. Morebiti zaradi gosta, ki v njej piha v kositrne piščali?


Tudi Istra ima nekakšen keltski odzven. Taka je recimo skladba Dajte, dajte. Zven kositrnih piščali Boštjana Gombača zagotovo da pesmi keltski pečat. Nameraval sem napisati besedilo za to skladbo. Hotel sem ga napisati z Damianom Fischerjem, a se nekako nisva ujela. Skladba se mi je zdela luštna, škoda bi bilo, če je ne bi uvrstil na ploščo. Mogoče bo na naslednjem albumu posneta z besedilom, kajti rad delam priredbe svojih pesmi.
 

Sprva smo se z Vladom Kreslinom učili prekmurščine, nato z Orleki knapovščine, zdaj pa z vami istrijanščine.


V Istri je še vedno precej skritega, skrivnostnega, ni še tako odkrita, kot sta recimo Rezija in Bela krajina. Z istrsko kulturno dediščino sem povezan že nekaj let, od prve samostojne plošče Kapot leta 2003. Pred nekaj leti sem začutil, da je moje poslanstvo predstavljanje istrskega glasbenega izročila. Ne le v slovenskem prostoru, temveč tudi onkraj meja. To je neko 'breme', a sem zelo ponosen, da je moje.

Že večkrat se je pokazalo, da je lokalna glasba zaradi univerzalnosti lahko zelo široko sprejeta po svetu.


Ko smo nastopali v Spilimbergu na festivalu Folkest, sem prilagodil repertoar tako, da sem uvrstil v program kakšno italijansko istrsko pesem več kot sicer, a sem ugotovil, da so bile občinstvu precej bolj všeč slovenske in hrvaške istrske pesmi. To je bil folk festival, na katerem je dopuščena širina.
Po prvem albumu z istrskimi napevi so me večkrat vprašali, ali se bom zdaj lotil še slovenskih ljudskih pesmi ... Razmišljal sem ravno obratno, ni me zamikalo samo, da bi posnel istrske pesmi, temveč samo izolske. Veliko pesmi je žal pozabljenih zaradi slabe medgeneracijske povezanosti in slabega varovanja tega, kar imamo. Se je pa k sreči tudi precej ohranilo. Začel sem pisati avtorske skladbe v tovrstnem slogu, v dialektu in z lokalno zvenečimi melodijami.
 

Kako se odločite za posodobitev istrske ljudske pesmi?


V prvem letniku Akademije za glasbo v Trstu smo se posvetili jazzovskemu virtuozu Theloniousu Monku. On me je navdihnil za pristop obleči ljudsko pesem v nov aranžma, primeren in sodoben, in si prizadevati, da ga bodo sprejeli. Le tako bo ta ljudska pesem živela naprej. Nisem pa za spreminjanje melodije in besedila.
 

Je po dveh desetletjih zdaj čas za Rudija Bučarja, ki čedalje pogosteje nastopa na razprodanih prizoriščih?


S tem se ne obremenjujem. Vedno so mi bili najbližji kantavtorji, in ko sem jih gledal na odru, sem velikokrat zaprl oči in sanjaril, kako bi jaz enkrat tako stal na odru. Zdaj se to dogaja. Rad bi ostal v takih dvoranah, ne da bi ustvarjalno stagniral.

Zakaj na vaše velike koncerte v Ljubljani pridejo avtobusi Primorcev?


Na take koncerte pride občinstvo z avtobusom tudi z drugih koncev Slovenije, na kar sem zelo ponosen. Res me veseli, da se ljudje tako potrudijo priti na koncert. To mi daje moč za nadaljnje delo.
 

Album ste posneli s preverjeno ekipo. Imate privilegij, da lahko izbirate, s katerimi glasbeniki srednje generacije boste sodelovali?


Zanimivo je, da z leti iščeš sinergijo med glasbeniki. Vse pogosteje pa ne iščeš le izvrstnih inštrumentalistov, temveč ljudi, s katerimi se ujameš in dobro počutiš v njihovi družbi. Fino je, ko nekdo pride v studio in veš, kaj boš danes skuhal zanje in s kom boš spil kozarček rujnega. Vse skupaj je tudi odsev odraščanja, ne samo glasbeno, temveč nasploh.

Na albumu je tudi duet z Leo Sirk, našo predstavnico na izboru za pesem Evrovizije, zmagovalko Melodij morja in sonca in vašo družinsko prijateljico.

Z Leo sva večkrat sodelovala. Je izvrstna glasbenica in po naključju žena mojega glasbenega brata, producenta in dolgoletnega glasbenega sopotnika Gabra Radojevića. Nima problema z egom, ampak se res trudi dodati skladbi nekaj svojega. In tako sva odpela to krhko balado Ostala bova tu.



Komentarji: